Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Skupaj s škodnim ravnanjem povzročitelja škodnega dogodka so lahko (so)vzrok škode tudi osebne lastnosti in stanja oškodovanca; in če so, povzročitelj škodnega dogodka ne odgovarja za celotno oškodovančevo škodo.
Po t.i. teoriji jajčne lupine mora, odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo.
Položaj, ko mora sodišče tehtati, ali določeno osebno stanje ali lastnost oškodovanca, ki je prispevalo k nastanku škodne posledice ali njenem večjem obsegu, glede na okoliščine konkretnega primera lahko predstavlja pravno relevanten sovzrok, nastopi le v primeru obstoja takšnega osebnega stanja ali lastnosti. V obravnavanem primeru ta nista bila ugotovljena.
I. Revizija zoper sklep o stroških se zavrže. II. Reviziji zoper odločitev o glavni stvari se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem zavrne ter se tudi v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. V ostalem se revizija zavrne.
IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 833,00 EUR stroškov postopka.
1. Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči 14. 3. 2008. Od tožene stranke je zahteval odškodnino iz naslovov AO+ zavarovanja in nezgodnega zavarovanja.
2. Za odločitev o reviziji je relevantna odločitev o višini odškodnine iz naslova AO+ zavarovanja.
3. Po tej podlagi je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 12.500,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 6.500,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Višja zahtevka za t.i. obliki škode je zavrnilo. V celoti je zavrnilo zahtevek, da mora tožena zavarovalnica tožniku plačevati mesečno rento v višini razlike med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če se ne bi upokojil, saj je ugotovilo, da invalidnost, zaradi katere je bil upokojen, ni posledica poškodb, nastalih v obravnavanem škodnem dogodku.
4. Sodbo sodišča prve stopnje sta, vsaka v zase neugodnem delu, izpodbijali obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo, pritožbi tožene zavarovalnice pa je delno ugodilo tako, da je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znižalo za 4.000,00 EUR. Temu ustrezno je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka.
5. Tožnik je zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pri zavrnitvi dela zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode in pri zavrnitvi celotnega zahtevka za povrnitev premoženjske škode ter pri odmeri stroškov postopka na prvi in drugi stopnji. Večkrat poudarja, da so bili "premalo upoštevani" tožnikova mladost (poškodovan je bil v starosti 30 let), dolgotrajnost zdravljenja epilepsije in glavobolov (do sedaj več kot 7 let, kar bo trajalo tudi v bodoče), dejstva, da bo zdravljenje hipopituitarizma doživljenjsko, da je izgubil delovno zmožnost in je invalidsko upokojen ter da je in bo tudi v bodoče pretrpel številne neugodnosti. Graja presojo, da ni vzročne zveze med škodnim dogodkom in psihoorganskim sindromom in epilepsijo ter da zmanjšana delazmožnost in invalidska upokojitev nista posledici nesreče. Meni, da je napačno uporabljena teorija adekvatne vzročnosti: večja škoda je pri njem posledica bolezni, te pa ni mogoče šteti za vzrok.
6. Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta odgovora nanjo ni podala.
**Revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena.**
7. Odločitev o stroških je sklep (peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP1). Revizija je po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP dovoljena le zoper tiste sklepe, s katerimi se je postopek pravnomočno končal. Sklep o stroških, ki je vedno odvisen od glavne stvari, ni tak sklep. Zato revizija zoper njega ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).
**Revizija zoper odločitev o glavni stvari je delno utemeljena.** **O obsegu škode**
8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v prometni nesreči 14. 3. 2008 utrpel pretres možganov in rane na čelu, nato pa se je kot posledica navedenega pri njem razvil še hipopituitarizem, medtem ko epilepsije2 in psihoorganskega sindroma ni utrpel. 9. Tožnik trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili, da ni utrpel psihoorganskega sindroma in popoškodbene epilepsije in da ti stanji nista bili razlog za njegovo invalidsko upokojitev. S to trditvijo tožnik graja dejansko ugotovitev o neobstoju naravne vzročnosti med škodnim dogodkom in navedenima stanjema in ne pravnega sklepa o neobstoju pravno relevantne vzročnosti med njima. Vložitev revizije zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je izrecno izključena (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato je graja nedovoljena.
**O vzročni zvezi**
10. Nadalje tožnik uveljavlja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno zato, ker je bila zmotno uporabljena teorija adekvatne vzročnosti. Izhodišče bi moralo biti, pravi, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom škode ni podana, kadar škoda ni verjetna posledica škodnega dogodka, je pa, nasprotno, podana takrat, ko je konkretni obseg škode, ki je verjetna posledica škodnega dogodka, (neobičajno) večji zaradi osebnega stanja oškodovanca. Dodaja še, da oškodovančevega predhodnega bolezenskega stanja ni mogoče šteti za njegov prispevek k škodi, kot sta zmotno storili sodišči prve in druge stopnje.
11. Revidentu je treba najprej odgovoriti, da njegov očitek ni dovolj jasen, da bi ustrezal zahtevi, da mora stranka revizijske razloge, ker Vrhovno sodišče nanje ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena ZPP), uveljavljati obrazloženo in konkretizirano. Če je imel v mislih, da bi morali sodišči uporabiti t.i. teorijo jajčne lupine in da se je namesto tega pri presoji pravno relevantne vzročnosti oprlo na pravno mnenje Občne seje z dne 15. 12. 1998, potem mu je treba pojasniti, da nima prav.
12. Po navedenem pravnem mnenju3 se pri ugotavljanju vzročne zveze po teoriji o adekvatni vzročnosti kot pravno upošteven vzrok upoštevajo tiste z nastankom škode povezane okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice; kadar se med te okoliščine vključijo osebne lastnosti in stanja oškodovanca, je treba za presojo adekvatnosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano posledico raziskati vse okoliščine v zvezi z nastankom škode, tudi v smeri morebitne deljene vzročne zveze. Povedano drugače: skupaj s škodnim ravnanjem povzročitelja škodnega dogodka so lahko (so)vzrok škode tudi osebne lastnosti in stanja oškodovanca; in če so, povzročitelj škodnega dogodka ne odgovarja za celotno oškodovančevo škodo.
13. Po t.i. teoriji jajčne lupine mora, nasprotno, odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo.
14. V konkretnem primeru revident (če je bil razumljen pravilno) nima prav že zato, ker sodišči prve in druge stopnje nista uporabili nobenega od gornjih dveh pristopov. Položaj, ko mora sodišče tehtati, ali določeno osebno stanje ali lastnost oškodovanca, ki je prispevalo k nastanku škodne posledice ali njenem večjem obsegu, glede na okoliščine konkretnega primera lahko predstavlja pravno relevanten sovzrok, nastopi le v primeru obstoja takšnega osebnega stanja ali lastnosti. V obravnavanem primeru ta nista bila ugotovljena. Rdeča nit tožnikovih trditev je, da je bila škoda večja, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Nanaša se torej za dejanski in ne za pravni zaključek. Da dejanskih ugotovitev z revizijo ni dovoljeno izpodbijati, je bilo pojasnjeno že v 11. točki.
**O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo**
15. Do odškodnine za nepremoženjsko škodo je po sodbah sodišč prve in druge stopnje tožnik upravičen zaradi posledic pretresa možganov, ran na čelu in hipopituitarizma.
**Telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem**
16. Sodišče prve stopnje je za to obliko škode odškodnino odmerilo na 12.500,00 EUR, zahtevek za razliko do 30.000,00 EUR pa zavrnilo potem, ko je ugotovilo: - da je tožnik trpel 9 mesecev vsakodnevne srednje hude glavobole in - da je prestal več nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in ugotavljanjem posledic poškodbe: da je bil en da hospitaliziran ob poškodbi, nato pa še 9 dni zaradi diagnostike morebitne epilepsije, da je opravil številne preglede pri specialistih in laboratorijske preiskave, da je bil dvakrat na CT in MR preiskavi glave, na EEG preiskavi, na PC in RTG slikanju ter da je prejemal analgetike in nadomestke hormonov, pri čemer zadnje še prejema in jih ne bo smel opustiti do konca življenja.
17. Pritožbeno sodišče je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem znižalo za 4.000,00 EUR. Pojasnilo je, da ob spoštovanju načel individualizacije in objektivizacije odškodnine za glavobole srednje intenzitete v trajanju 9 mesecev in za nevšečnosti, v okviru katerih je upoštevalo preglede, potrebne zaradi zdravljenja in diagnostike, pravično denarno odškodnino predstavlja znesek 8.500,00 EUR.
18. Tožnik v reviziji uveljavlja, da sta obe nižji sodišči "premalo upoštevali" njegovo mladost v času škodnega dogodka, kar pomeni, da bi mu morali prisoditi višjo odškodnino za bodočo škodo: za dolgotrajne telesne bolečine - glavobole, ki jih trpi vsak dan in nevšečnosti, ki jih trpi zaradi zdravljenja hipopituitarizma ter kolapsov oziroma epilepsije. Tudi za bolečine in nevšečnosti, ki so bile upoštevane, je odškodnina prenizka.
19. Revizijsko sodišče soglaša s sodiščem druge stopnje, da znesek 8.500,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino za tiste telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je upoštevalo pri odmeri in so po njegovi sodbi ponovljene v 15. točki obrazložitve.4 Višina odškodnine ne odstopa v tožnikovo škodo od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo drugim oškodovancem za primerljive škode. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi mu morala biti odškodnina prisojena tudi za nevšečnosti, ki jih je trpel zaradi kolapsov oziroma epilepsije, saj ju dokazni postopek ni vzročno - posledično povezal s škodnim dogodkom. Iz istega razloga se neutemeljeno zavzema za odmero odškodnine za bodoče telesne bolečine (glavobole) in bodoče nevšečnosti zaradi epilepsije.
20. Utemeljeno pa tožnik opozarja na nastanek hipopituitarizma in nevšečnosti, ki jih trpi zaradi njega.
21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je pri tožniku hormonska motnja - hipopituitarizem posledica škodnega dogodka, saj se razvije pri četrtini ponesrečencev po zmernih do hujših poškodbah glave, pri tožniku pa se je izpadanje dlak (alopecija) po vsem telesu, kot eden od znakov hipopituitarizma, pričelo tri tedne po poškodbi; - da pri tem pride do odpovedi srednjega režnja hipofize, zaradi česar je potrebna doživljenjska substitucijska terapija s hidrokortizonom in z Nebidom; - da je opustitev terapije s hidrokortizonom življenjsko nevarna.
22. Nevšečnosti v obliki substitucijske terapije, ki jih je tožnik že prestal in jih bo prestajal tudi v bodoče, sodišče druge stopnje (za razliko od prvostopenjskega5) ni upoštevalo, pa bi jih po oceni revizijskega sodišča moralo. Po ustaljeni sodni praksi se jemanje zdravil obravnava kot nevšečnost v zvezi z zdravljenjem in se (ker je krog pravno priznanih nepremoženjskih škod po OZ zaprt) upošteva pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Na enak način je treba upoštevati tudi substitucijske terapije. Zato je Vrhovno sodišče tožnikovi reviziji v tem delu ugodilo v toliko, da mu je iz tega naslova prisodilo 4.000,00 EUR. Ta znesek pomeni primerno odmero glede na vsebino in trajanje nevšečnosti. Revizijske trditve o škodljivosti in stranskih posledicah substitucijske terapije pa presegajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) in na odmero odškodnine niso mogle vplivati.
**Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti**
23. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 6.500,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na podlagi ugotovitve, da se zaradi izgube vseh las in dlak po celem telesu počuti manjvrednega, da mu je neprijetno pred drugimi ljudmi in da se zato raje zadržuje doma.
24. Pritožbeno sodišče se je z odmero odškodnine iz tega naslova strinjalo.
25. Tožnik v reviziji trdi, da bi mu morala biti ob pravilni uporabi materialnega prava odškodnina odmerjena v višjem, konkretno v celotnem zahtevanem znesku. V njej bi se morale odraziti okoliščine, da je postal nesposoben za pridobitno delo in je bil zato invalidsko upokojen, ker je mentalno upočasnjen, ima težave z govorom, koncentracijo in spominom, je razdražljiv, napet in zmeden in ni več vztrajen, vse zaradi psihoorganskega sindroma in epilepsije, za kateri je zaradi zmotne uporabe teorije adekvatne vzročnosti napačno odločeno, da nista posledici škodnega dogodka. Poudarja, da je iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja razvidno, da pred nesrečo ni imel nobenih psihičnih težav, poškodb ali obolenj in da je opravljal delo policista, za katero je bil fizično in psihično zmožen, vzrok sedanjih težav pa je lahko le obravnavani škodni dogodek. Premalo so bile upoštevane tudi posledice hipopituitarizma, zaradi katerih tožnik trpi hude duševne bolečine. Moti ga izguba las in dlak po telesu, upad libida in potence pa, kot je splošno znano, lahko vpliva na partnerske odnose, še posebej pri tako mladem človeku, ne glede na to, da je imel tožnik pred poškodbo dva otroka.
26. Da materialno pravno ni bilo zmotno uporabljeno v zvezi s presojo vzročne zveze med škodnim dogodkom in hujšo posledico (psihoorganskim sindromom in epilepsijo) od ugotovljenih (pretresom možganov in hipopituitarizmom) in zakaj ne (ker ti posledici sploh nista bili ugotovljeni), je bilo že pojasnjeno. Zato pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti teh posledic nižji sodišči pravilno nista upoštevali in je revizija, ko se zavzema za nasprotno, neutemeljena. Revizijsko sodišče je pri preverbi pravilnosti odmere odškodnine za tu obravnavano obliko nepremoženjske škode vezano na ugotovitev, da edino trajno posledico nesreče predstavlja hormonska motnja hipopituitarizem (s posledično alopecijo), ki terja doživljenjsko terapijo s hidrokortizonom in Nebidom, pri čemer ta ugotovitev ne vsebuje v reviziji zatrjevanih posledic motnje, kot so upad libida in potence, upočasnjenost, nezainteresiranost. Skladno z materialnim pravom pravno priznane škode ne predstavlja že motnja sama po sebi, pač pa duševne bolečine, ki jih oškodovanec trpi zaradi nje (prvi odstavek 179. člena OZ). Tožniku je bila odškodnina odmerjena za duševne bolečine, ki jih po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpi, ker nima las in dlak po telesu, zaradi česar mu je neprijetno pred ljudmi, se počuti manjvrednega in se raje zadržuje doma. Ta škoda (pravilnost njene umestitve v katalog nepremoženjskih škod ni predmet preizkusa) pa je po presoji Vrhovnega zneska v celoti pokrita z zneskom, ki je bil tožniku iz tega naslova pravnomočno prisojen.
**O odškodnini za premoženjsko škodo**
27. Tožnikov zahtevek, da mu mora zavarovalnica povrniti premoženjsko škodo v višini razlike med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če ne bi bil invalidsko upokojen (v manjšem delu v enkratnem znesku, za čas od vključno decembra 2011 pa kot mesečno rento), je bil pravnomočno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno ugotovilo, da njegova delovna nezmožnost ni posledica obravnavanega škodnega dogodka.
28. Revizija je tudi v tem delu neutemeljena. Uveljavlja namreč, da bi morali sodišči upoštevati okoliščino, da je bil tožnik zaradi posledic poškodbe invalidsko upokojen. Revizijsko sodišče na to odgovarja, da bi jo morali upoštevati, če bi ugotovili povezavo med škodnim dogodkom in invalidsko upokojitvijo, a je bilo, kot je poudarjeno v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, ugotovljeno ravno nasprotno.
29. Vrhovno sodišče je tožnikovi reviziji zoper odločitev o glavni stvari torej delno ugodilo tako, da je odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem zvišalo za 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v tem obsegu je sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo in vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem delu je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).
**Stroški postopka**
30. Z revizijsko sodbo je bila ponovno vzpostavljena sodba sodišča prve stopnje. To je glede na tožnikov delni uspeh v prvostopenjskem postopku in na razmerje med ugodilno in zavrnilno sodbo odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti 991,30 EUR stroškov postopka. Njegova stroškovna odločitev in razlogi zanjo, navedeni v 16. točki obrazložitve, so pravilni in jih revizijsko sodišče ne ponavlja. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičen, saj s pritožbo ni uspel, stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke pa ni utrpel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Z revizijo je uspel z zneskom 4.000,00 EUR od revizijsko spornega zneska 41.993,44 EUR. Zato je upravičen do povrnitve temu razmerju ustreznega dela stroškov (10,5%), ki jih je utrpel v revizijskem postopku (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP) in znašajo 1.578,68 EUR: nagrada za zastopanje 1.274,00 EUR (tar. št. 3300), povečana za 20,00 EUR pavšala za poštne in materialne stroške (tar. št. 6002) in 22%-ni davek na dodano vrednost. Po pobotu je dolžan tožnik toženi stranki povrniti 833,00 EUR stroškov (celotnega) pravdnega postopka.
1 Vrhovno sodišče je o reviziji odločilo po uveljavitvi ZPP-E, a je skladno z določbo tretjega odstavka 125. člena uporabilo določbe ZPP-D, to je procesnega predpisa, ki je veljal v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje. 2 Preiskave je niso potrdile, verjetnost zanjo je manj kot 5%-na, izgube zavesti so najverjetneje posledica endokrinometabolne bolezni; več o tem v 7. točki sodbe sodišča prve stopnje. 3 Sprejeto je bilo v zadevi II Ips 217/1997, objavljeno pa je v zbirki Pravna mnenja 2/98, stran 12. 4 Glavoboli srednje intenzitete v trajanju 9 mesecev in v 15. točki navedeni hospitalizaciji, pregledi in preiskave. 5 Glej zaključni del 9. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.