Jedro

S prekomernimi obremenitvami cestna infrastruktura izgublja na na kakovosti in trajnosti. Po drugi strani pa se z obremenitvijo vozila nad najvišjo, s strani proizvajalca določeno, premosorazmerno zmanjša možnost za varno upravljanje z vozilom (torej tudi v primeru, če ni hkrati presežena obremenitev, dovoljena s predpisi). Prav zato, ker obremenitve, ki so višje od s strani proizvajalca dovoljenih, predstavljajo nevarnost za varnost cestnega prometa, je bilo treba to kršitev opredeliti kot prekršek. Oba prekrška nista v razmerju inkluzije, saj ni nujno, da storilec, ki na primer krši prepoved iz 31.a člena ZCes-1, hkrati krši tudi določbo 31. člena. Enako pa velja obratno. Prekrška nista niti v razmerju konsumpcije, saj, kot rečeno varujeta različni dobrini.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v delu, v katerem je bil postopek ustavljen (točka I) razveljavi, zadeva pa se v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V nerazveljavljenem delu se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1.Predmet odločanja o zahtevi za sodno varstvo je bila odločba o prekršku Specializirane enote za nadzor prometa št. 5550097186380 z dne 17.1.2023, s katero je bila storilka spoznana za odgovorno za štiri prekrške, storjene v istih časovnih in krajevnih okoliščinah in sicer a) po tretjem odstavku 30. člena ZCes-1, b) po drugi alineji tretjega odstavka 31. člena ZCes-1, c) sedmega odstavka 30. člena ZCes-1 in d) po drugi alineji šestega odstavka 31.a člena ZCes-1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni delno ugodilo storilkini zahtevi za sodno varstvo, tako da je postopek glede prekrškov iz točk c) in d) ustavilo. Ugotovilo je namreč, da gre pri teh dveh prekrških za navidezen idealni stek s prekrškoma po točkah a) in b). Sicer pa je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2.Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ. Meni, da bi sodišče moralo izvajati tako dokaze v korist storilca kot tiste, ki govorijo proti temu. Opozarja na več odločitev Višjih sodišč, ki so v enakih zadevah pritrdile prekrškovnemu organu, da ne gre za navidezen stek. Opredeljuje pa se tudi do drugačne odločitve Višjega sodišča v Celju.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Iz odločbe o prekršku izhajajo naslednja dejstva: voznik, zaposlen pri storilki je za račun storilke po javni cesti v cestnem prometu vozil skupino vozil, last storilke. Ob tehtanju je bilo ugotovljeno, da sta bili tako skupna masa kot osna obremenitev večji tako od najvišje dovoljene kot od tiste, ki jo je določil proizvajalec vozil.

5.Prekrškovni organ je pravilno ugotovil, da je podan idealni stek štirih prekrškov, drugačno stališče sodišča pa je materialnopravno napačno. Sodna praksa se je že poenotila (sodba VS RS IV Ips 1/2018), da prekrška presežene skupne mase in osne obremenitve med seboj nista niti v razmerju konsumpcije niti v razmerju inkluzije in da gre za dva prekrška. Res pa še ni enotne sodne prakse glede razmerja med prekrškom zaradi presežene dovoljene skupne teže in osne obremenitve na eni strani ter presežene skupne teže in osne obremenitve, ki jo določi proizvajalec, na drugi strani. Pritožbeno sodišče se strinja z novejšo sodno prakso (VSM PRp 34/2024), da je zakonodajalec z oblikovanjem dveh ločenih prekrškov, povezanih s prekoračitvijo osne obremenitve vozila oziroma skupne teže, izrazil svojo namero, da kršitelji odgovarjajo za oba prekrška. Prekrška že na ravni zakonskih opisov nista v odnosu specialnosti, subsidiarnosti ali konsumpcije (vključno z inkluzijo) in med njima obstaja idealni stek že po volji zakona. Objekta varstva sta pri obeh prekrških različna. Predmet varstva po prvem odstavku 30. člena in po prvem odstavku 31. člena ZCes-1 so javne ceste, predmet varstva po šestem odstavku 30. člena ZCes-1 in po drugem odstavku 31.a člena ZCes-1 pa varnost cestnega prometa. V obrazložitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah (ZCes-1C) je bilo namreč pojasnjeno, da s prekomernimi obremenitvami cestna infrastruktura izgublja na na kakovosti in trajnosti. Po drugi strani pa se z obremenitvijo vozila nad najvišjo, s strani proizvajalca določeno, premosorazmerno zmanjša možnost za varno upravljanje z vozilom (torej tudi v primeru, če ni hkrati presežena obremenitev, dovoljena s predpisi). Prav zato, ker obremenitve, ki so višje od s strani proizvajalca dovoljenih, predstavljajo nevarnost za varnost cestnega prometa, je bilo treba to kršitev opredeliti kot prekršek. Oba prekrška nista v razmerju inkluzije, saj ni nujno, da storilec, ki na primer krši prepoved iz 31.a člena ZCes-1, hkrati krši tudi določbo 31. člena. Enako pa velja obratno. Prekrška nista niti v razmerju konsumpcije, saj kot rečeno varujeta različni dobrini. V predmetni zadevi je vozilo, last storilke, preseglo tako najvišje dovoljene obremenitve kot najvišje s strani proizvajalca določene, zato je podan idealni stek prekrškov in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ustavilo postopek zaradi prekrškov po sedmem odstavku 30. člena ZCes-1 in po šestem odstavku 31.a člena ZCes-1 , materialnopravno napačna.

6.Zaradi napačnega materialnopravnega stališča pa sodišče ni ugotavljalo dejstev v zvezi z obema prekrškoma in sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bil postopek ustavljen (v točki I), razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (peti odstavek 163. člena Zakona o prekrških).

7.Opravilo je še uradni preizkus izpodbijane sodbe. Ker kršitev ni našlo, je v preostalem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

-------------------------------

1Poročevalec DZ z dne 6.10.2017.

Zveza:

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah (2018) - ZCes-1C - člen 30, 30/1, 30/6, 31, 31/1, 31a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.