Jedro

Stranka, ki kot težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1 uveljavlja stečaj, mora vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je neposredna posledica (izvršitve) ravno tega izpodbijanega akta. Če to zatrjuje pa je sodišče prve stopnje, ob ustrezni trditveni podlagi, dolžno presojati okoliščine, ki bi na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju lahko predstavljale podlago za verjetnost uvedbe stečaja. Stranka mora torej dokazati dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost uvedbe stečaja. Teh pa pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča, samo z golim zatrjevanjem in predložitvijo dokazov, ki relevantnih dejstev ne izkazujejo, ni niti verjetno izkazal. Inšpekcijski ukrep odstranitve nelegalne gradnje, katerega namen je vzpostaviti zakonito stanje, sam po sebi ni težko popravljiva škoda, ki stranki grozi zaradi odločitve oblastnega organa, ampak le z zakonom določena posledica nezakonitega posega v prostor. Ta zakonski ukrep ima sicer lahko za posledico škodo, ki je težko popravljiva, vendar mora to posledico stranka zatrjevati in izkazati. Ob ustrezni trditveni podlagi je sodišče dolžno opraviti presojo teh posledic in presojo sorazmernosti posega v druge ustavne pravice. Ko gre za inšpekcijske ukrepe (kot v obravnavani zadevi), je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-2170/2017-16 z dne 18. 4. 2018. Začasna odredba je bila predlagana v zvezi s tožbo zoper omenjeno inšpekcijsko odločbo, s katero je bilo tožniku na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) naložena ustavitev nadaljnje gradnje in odstranitev tam opisanega objekta na zemljiščih s parc. št. 942/10 in 942/24 obe k. o. V. 2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa poudarilo, da tožnik ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost nastanka težko popravljive škode. Uveljavljal je poseg v lastninsko pravico in stečaj, vendar je le pavšalno navedel, da v primeru rušitve, v objektu ne bo mogel opravljati nameravane dejavnosti, ni pa pojasnil, katere dejavnosti, kje jo je opravljal do sedaj in zakaj je tam ne bi mogel več opravljati. Navedel je tudi, da sporna nepremičnina predstavlja njegovo edino premoženje, ter se skliceval na višino obveznosti iz naslova kreditnih pogodb, zaradi česar naj bi v primeru izvršitve izpodbijane odločbe ostal brez premoženja, zaradi nezmožnosti vračila posojila pa bodo ogroženi tudi njegovi upniki. Vendar teh navedb ni izkazal. Predložil je sicer letno poročilo za leto 2017, kreditni pogodbi sklenjeni z A. in S., d. o. o., ter izpis kontne kartice z dne 28. 9. 2018. Te listine, iz katerih izhaja vrednost opredmetenih osnovnih sredstev (702.210,34 evrov) in višina obveznosti iz naslova posojil, pa brez trditev in navedb o vrednosti spornega objekta ne izkazujejo, da ta objekt predstavlja njegovo edino premoženje. Ker ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, sodišče tudi ni opravilo presoje sorazmernosti z vidika prizadetosti javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank, ampak je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve 22., 25., 33. in 74. člena Ustave ter 6. in 13. člena EKČP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, ter toženi stranki naloži plačilo njegovih stroškov, podrejeno predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prepričan je, da predložena bilanca in kreditna pogodba sklenjena z A. izkazujeta, da njegovo edino premoženje predstavlja nepremičnina z objektom, ki ga mora porušiti. V nasprotnem primeru bi banka zahtevala dodatna zavarovanja. Meni, da je zaključek sodišča nepravilen in nelogičen. Ker s takim zaključkom sodišča ni mogel računati, šele sedaj prilaga zemljiškoknjižne izpiske za parcele in posamezne dele stavb na katerih je vknjižena hipoteka ter sliko iz portala e-prostor. Sodišču očita, da tudi ostale dokaze ni popolno in pravilno ocenilo, ker že visoki zneski posojil, ki jih je prejel od družbe S., d. o. o. (450.000,00 evrov) in družbenikov (47.300 evrov in 162.400 evrov) logično in sami zase kažejo na to, da jih ne bo mogel vrniti in bodo te osebe zaradi tega ogrožene. Nepravilna je tudi ocena sodišča, da je ključno, da v posojilni pogodbi ni naveden namen. Meni, da je irelevantno katero dejavnost je opravljal in kje, pomembno je le, da mu bo onemogočeno opravljanje katerekoli dejavnosti. Poudarja, da mu bo z rušitvijo povzročena nereverzibilna in tudi nesorazmerna škoda in da že to samo po sebi zadosti standardu težko popravljive škode. Izpostavlja, da je v zadevi ključnega pomena nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede višine objekta. Ta je skladna z OPN, česar pa v primeru rušitve ne bo več mogoče ugotoviti. Onemogočena mu bo morebitna legalizacija objekta. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo in ni izvedlo presoje sorazmernosti z vidika prizadetosti javne koristi, izpodbijanemu sklepu očita neobrazloženost. Ker ne more doseči odložitve izvršitve inšpekcijske odločbe pa je poseženo v njegovo lastninsko pravico in svobodno gospodarsko pobudo (33. in 74. člen Ustave)

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka:**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.1

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pritožnik verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 ni izkazal. Pravilno je pojasnilo, da ukrep gradbenega inšpektorja iz 152. člena ZGO-1, s katerim pristojni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi tudi odstranitev objekta, že po svoji naravi pomeni poseg v lastninsko pravico, zato zgolj trditev o posegu v lastninsko pravico težko popravljive škode ne izkazuje. Pritožnik sicer navaja, da je že sama rušitev nereverzibilna in nesorazmerna škoda, ki zadosti standardu težko popravljive škode, vendar temu ni mogoče slediti. V ZGO-1 določen inšpekcijski ukrep odstranitve nelegalne gradnje, katerega namen je vzpostaviti zakonito stanje, sam po sebi ni težko popravljiva škoda, ki stranki grozi zaradi odločitve oblastnega organa, ampak le z zakonom določena posledica nezakonitega posega v prostor. Ta zakonski ukrep ima sicer lahko za posledico škodo, ki je težko popravljiva, vendar mora to posledico stranka zatrjevati in izkazati. Ob ustrezni trditveni podlagi je sodišče dolžno opraviti presojo teh posledic in presojo sorazmernosti posega v druge ustavne pravice. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa pritožnik tega trditvenega bremena ni izpolnil. Ko gre za inšpekcijske ukrepe (kot v obravnavani zadevi), je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa.2 Začasna odredba namreč ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera.3

9. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da pritožnik ni izkazal verjetnosti nastanka insolventnosti in stečaja, saj za navedbe, da bo zaradi rušitve izgubil objekt, ki predstavlja njegovo edino premoženje in ne bo mogel opravljati nameravane dejavnosti ter vrniti oziroma odplačati najetih posojil, ni predložil ustreznih oziroma sploh nobenih dokazov. Sodišče je to svojo oceno ustrezno in logično obrazložilo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča samo bilanca stanja brez trditev in dokazov o vrednosti spornega objekta ne izkazuje, da je sporni objekt edino pritožnikovo premoženje in da pritožnik svoje dejavnosti ne bo mogel opravljati. Posojilne pogodbe pa izkazujejo le višino posojil in s tem višino obveznosti, ne pa tudi nezmožnost vračila ali insolventnost. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da že samo to, da je bila sporna nepremičnina dana v zavarovanje terjatve A. dokazuje, da drugega premoženja nima. Višina zavarovanja je namreč stvar konkretne pogodbe in pravil poslovanja posameznih bank, ni pa izkaz dejanskega premoženja. Zato pritožbeni očitek napačne dokazne ocene ni utemeljen. Sodišče se pri tej oceni tudi ni oprlo na vsebino posojilnih pogodb, kot to zmotno očita pritožnik. Izhajalo je iz pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in na tej podlagi ugotovilo, da je pritožnik le pavšalno navajal dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost nastanka insolventnosti in stečaja (edino premoženje, nezmožnost opravljanja dejavnosti in posledično nezmožnost plačila) in teh dejstev tudi ni dokazal. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča mora stranka, ki kot težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1 uveljavlja stečaj, vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je neposredna posledica (izvršitve) ravno tega izpodbijanega akta. Če to zatrjuje pa je sodišče prve stopnje, ob ustrezni trditveni podlagi, dolžno presojati okoliščine, ki bi na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju lahko predstavljale podlago za verjetnost uvedbe stečaja.4 Stranka mora torej dokazati dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost uvedbe stečaja. Teh pa pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča, samo z golim zatrjevanjem in predložitvijo dokazov, ki relevantnih dejstev ne izkazujejo, ni niti verjetno izkazal. 10. Pritožnik sodišču očita tudi kršitev pravice do izjave oziroma kršitev načela kontradiktornosti v zvezi s tem pa tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Vendar ker tega očitka ni konkretiziral in pojasnil, njegova vsebinska presoja ni možna. Vrhovno sodišče le pripominja, da pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno tega očitka ne utemeljuje. Neutemeljen je tudi očitek neobrazloženosti sklepa in s tem povezan poseg v 25. člen Ustave RS in 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi bil podan s tem, ko se sodišče ni opredelilo do navedb o višini objekta (ki je po prepričanju pritožnika v obravnavani zadevi ključnega pomena) in ker ni opravilo presoje sorazmernosti z vidika javne koristi. Gre namreč za očitno neutemeljen pritožbeni očitek. Predmet tega spora je gradnja brez gradbenega dovoljenja in ne presoja utemeljenosti zahteve za njegovo izdajo (kjer bi se lahko kot ključno zastavljalo vprašanje skladnosti z OPN). Že sodišče prve stopnje pa je tožniku tudi pravilno pojasnilo, da se v postopku izdaje začasne odredbe presoja sorazmernosti z javno koristjo in koristjo nasprotnih strank izvede šele, če je izpolnjen temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost nastanka težko popravljive škode.5 Trditev tožnika, da ne more doseči odložitve inšpekcijske odločbe in je zato poseženo v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), pa nima podlage v izpodbijanem sklepu. Ni namreč res, da ne more doseči izdaje začasne odredbe. Njeno izdajo bi lahko dosegel, če bi izkazal nastanek težko popravljive škode. Samo nestrinjanje s presojo sodišča pa še ne pomeni kršitve ustavnih pravic.

11. Glede na navedeno razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, zato je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

**K II. točki izreka:**

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako na primer odločbe I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016. 2 Enako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 167/2018 z dne 1. 10. 2018. 3 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 348/2016 z dne 11. 1. 2017 in I Up 38/2017 z dne 15. 3. 2017. 4 Enako Vrhovno sodišče v sklepih I Up 9/2017 z dne 16. 2. 2017, I Up 82/2017 z dne 19. 4. 2017 in I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017. 5 Glej sklepe Vrhovnega sodišča, kot npr. I Up 144/2011 z dne 31. 3. 2011, I Up 9/2017 z dne 16. 2. 2017 in drugi.