Jedro

Stranka mora procesno samoupravno pravilno predlagati zaslišanje izvedenca, če ima utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja. Šele če se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, mora tožena stranka zahtevati mnenje drugih izvedencev. Stranka, ki se ne strinja z izvedenskim mnenjem, procesnopravno praviloma ne uspe izpodbiti izvedenega dokaza z drugimi (dokaznimi) sredstvi, upoštevaje, da mora na pripombe stranke najprej odgovoriti izvedenec, da bi lahko sodišče o njenih pripombah pravno veljavno zavzelo stališče in ukrepalo naprej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 206.571,00 SIT ter zakonite zamudne obresti od zapadlih zneskov : od zneska 14.125,00 SIT od 29.9.1993 dalje do 8.10.1997, od zneska 1.500,00 SIT od 8.10.1997 do plačila, ter od zneska 205.071,00 SIT od 26.1.1994 dalje do plačila; vse v roku 15 dni. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 184.203,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe prve stopnje do plačila, v roku 15 dni. Proti sodbi je tožena stranka vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov, ki so navedeni v določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da je v predmetni zadevi bila sklenjena pogodba št. 281093 z dne 29.10.1993. Ta pogodba ni bila izvedena, ker so si stanovalci premislili zaradi previsoke cene. Tožeča stranka se je s stanovalci dogovorila za individualne centralne kurjave. Tožeča stranka je pristala na razvezo pogodbe, ki je kljub dogovoru o razvezi bila podlaga za pridobitev kredita s strani SKB Banke d.d.. Sodišče naj bi prezrlo izpovedbi toženke in prič J. in L., da je bila cena v pogodbi "prenapihnjena" za 30%. "Nesporno" naj bi bilo ugotovljeno, da je bila investicija pokrita s pridobljenim kreditom. Tožeča stranka je prejela nakazilo SKB Banke d.d. 310.185,00 SIT kot plačilo toženke. To je bila tudi višina kredita, ki je bil odobren toženki. O tem med strankama ni bilo spora. Priča H. naj bi toženki zagotovil, da vrednost njene investicije ne bo presegala 330.000,00 SIT. To naj bi potrdil tudi priča T.B.. Sodišče je napačno presodilo, da pri tem niso izpolnjeni pogoji iz 624. člena ZOR, češ da ni bilo izračuna. Tožeča stranka je garantirala to ceno kot fiksno in ta cena je bila zelo blizu znesku, ki ga je tožeča stranka dobila plačanega na osnovi kredita SKB Banke d.d.. V predmetni zadevi je sporen dogovor o ceni. Toženka in priče so skladno izpovedale, da je tožeča stranka zatrjevala, da bodo vsa dela opravljena za 70 % predračunske vrednosti oziroma krite s posojilom. Sodišče je nepravilno dalo varstvo tožeči stranki in štelo za temelj svoje odločitve predračun, ki je bil izdelan za določitev cene po pogodbi 281093, ki ni bila realizirana. Tožeča stranka tudi ni z ničemer dokazala, da je bil sklenjen dogovor, da se vrednost del izračuna po cenah v predračunu in po tržnih cenah materialov. To so bile samo navedbe tožeče stranke, ki jih ni potrdila nobena priča in ne L., ki je bil pooblaščenec glede dogovorov za skupne dele in naprave. Tožeča stranka ni dobila nikoli soglasja toženke za prekoračitev cene glede notranjih instalacij. Za ta del investicije ji je tožeča stranka garantirala ceno 225.000.00 SIT ( (150.000,00 SIT za peč in 75.000,00 SIT radiatorji). Tožeča stranka zahteva na račun tega dela 495.261,00 SIT. To je po mnenju tožeče stranke bistvena prekoračitev, saj bi tožeča stranka pred nadaljevanjem del morala obvestiti toženko o bistvenem povečanju cene in tako toženki omogočiti, da pravočasno odstopi od pogodbe. Nadalje izpodbija odmero stroškov, ki jih je sodišče priznalo izvedencu v višini 45.103,00 SIT in navaja, da je izvedenec priglasil tudi kazen zaradi napačnega parkiranja, ki ne more iti v breme toženke. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku in sodbi ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje; odločitev sodišča pa je tudi materialnopravno pravilna. V določbi drugega odstavka 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je predpisano, da sodišče določi plačilo tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu, če plačilo ni določeno s pogodbo, obvezno tarifo ali kakšnim drugim obveznim aktom (prvi odstavek 623. člena ZOR). K razlogom izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve še dodaja: Dejstvo je, da sta pravdni stranki pred sodiščem sporazumno pristali na rešitev spornega razmerja v skladu s citirano določbo. Sodišče je sledilo ugotovitvam izvedenca za ogrevalne naprave J.L., da se vrednost vgrajenega materiala ter opravljenih del sklada z zneskom, ki ga je tožeča stranka delno zaračunala toženki po računu št. 50012/94, in je torej pravilno uporabilo materialno pravo, saj ima uporaba slednje določbe oporo v okoliščinah, da razen pogodbe št. 281093, ki sta jo stranki sklenili za pridobitev kritja skupne investicije - plinske centralne kurjave, tožnik ni izdelal toženi stranki nobenega izračuna cene in ji tudi ni dal nobenega jamstva za njegovo pravilnost. Drugačno naziranje pritožnice o uporabi določbe 624. člena ZOR je zmotno in ne ustreza ugotovitvam sodišča prve stopnje. Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 14.10.1999, ki jo je tožena stranka vložila potem, ko je izvedenec predložil sodišču izvedeniško mnenje, je razvidno, da tožena stranka, ki sicer v pritožbi skuša ovreči dokazno oceno sodišča prve stopnje, ni v merodajni opreki z vsebino izvedenčevega izračuna. Na to kažejo nedvoumne navedbe tožene stranke, ki se v tej zvezi v vlogi sklicuje na svojo ter na izpovedbo priče J., da sta bila pogodba in predračun, na katerih temelji tožbeni zahtevek, fiktivna in sklenjena za potrebe pridobitve kredita. To pa govori v prid odločitvi sodišča prve stopnje, ki se je glede cene izvedenih del (montaže plinske centralne kurjave), ki jih je tožeča stranka v celoti opravila, pravilno oprlo na izvedeniško mnenje, da je drugačna izbira materialov (grelnik Beretta in namestitev dražjih bakrenih cevi), kot avtonomna posledica volje strank, bistveno vplivala na povišanje cene. To je izvedenec upošteval, saj je poleg posojila v znesku 310.185,00 SIT ocenil, da znaša toženkin lastni delež pri opremi in povečanju vrednosti stanovanja tožene stranke 205.071,26 SIT. V taisti pripravljalni vlogi je toženka sicer nasprotovala trditvam izvedenca, češ da je bilo med strankami v bloku dogovorjen drugačen ključ razdelitve skupnih stroškov, ki se plačajo po enakih delih, ne glede na velikost stanovanja. Izvedenec naj bi tudi neustrezno opozoril na ceno gorilnika. Kot dokaz je tožena stranka predlagala sodišču, naj sodišče naloži tožeči stranki, da predloži račune, ki jih je izstavila drugim stanovalcem in kalkulacijo cene. Vendar pa je treba opozoriti na 212. člen ZPP, ki nalaga stranki temeljno dolžnost predlaganja dokazov, ko izpodbija dokaze nasprotnika oziroma dokaze, s katerimi se ne strinja. Navkljub predlaganim dokazom tožena stranka v tej procesni situaciji ni zadostila dokaznemu bremenu, ki je pri izvedbi dokaza z izvedencem posebej urejeno v določbah 243.člena do 256. člena ZPP. V skladu z določbo 243. člena v zvezi z določbo 252. člena ZPP vodi sodišče dokazovanje z izvedenci. Na zahtevo izvedenca se lahko izvedejo v skladu s 7. členom ZPP tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. V določbi tretjega odstavka 254. člena ZPP je zato posebej predpisano, da mora stranka (v skladu z 212. členom ZPP) predlagati zaslišanje izvedenca, če ima utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, saj mora zatrjevane nepravilnosti najprej razčistiti z izvedencem. Šele če se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, mora tožena stranka zahtevati mnenje drugih izvedencev. Zaradi navedene posebnosti dokazovanja pa predlaganje novega izvedenca po oceni sodišča druge stopnje tudi ne odstopa od pravila, da je le prvi narok za glavno obravnavo v postopku pred sodiščem prve stopnje namenjen navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov, saj stranka, ki se ne strinja z izvedenskim mnenjem, procesnopravno pravilno ne uspe izpodbiti izvedenega dokaza z drugimi (dokaznimi) sredstvi, upoštevaje, da mora na pripombe stranke najprej odgovoriti izvedenec, da bi lahko sodišče o njenih pripombah pravno veljavno zavzelo stališče. Upoštevaje določbo prvega odstavka. 154. člena ZPP je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožeči stranki stroške pravdnega postopka, potem ko jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, ter jih naložilo v plačilo toženi stranki. Navedba pritožnice, da je sodišče pri odmeri stroškov izvedenskega mnenja priznalo izvedencu kot strošek denarno kazen v znesku 5.000,00 SIT zaradi napačnega parkiranja, ni točna. Iz specifikacije priglašenih stroškov (list. št. 122) izhaja, da je izvedenec zahteval povrnitev potnih stroškov (2.500,00 SIT), materialnih stroškov ( 1.850,00 SIT) nagrade za izvedenino v neto znesku (32.650,00 SIT) skupaj 37.000,00 SIT. In kot je razvidno iz pravnomočnega sklepa o priznani izvedenini (na list. št. 124 spisa), je sodišče izvedencu na podlagi Pravilnika o tarifi za plačilo storitev sodnih izvedencev in sodnih cenilcev priznalo navedeno izvedenino v bruto znesku 45.141,00 SIT. Po obrazloženem je zato sodišče druge stopnje po določbi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.