Jedro

Navedbe, ki zgolj ponavljajo dejansko tezo, predstavljeno že pred sodiščem prve stopnje, ne predstavljajo konkretizirane graje dokazne ocene. Naloga pritožbenega sodišča ni, da se ponovno opredeljuje do trditvenega gradiva ene ali druge stranke. Naloga pritožbenega sodišča je, da v luči pritožbenih navedb preizkusi pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da torej preizkusi, ali je opredelitev sodišča prve stopnje do trditvenega in dokaznega gradiva pravilna ali ne. In še naprej: naloga pritožbenega sodišča je, da odgovori na pritožbeno kritiko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo. To nepremoženjsko škodo naj bi ji v dveh različnih dogodkih povzročil toženec. Nedopustno ravnanje toženca glede prvega škodnega dogodka naj bi bilo, da je podtaknil odtrgano stranico in je tožnica padla s postelje. Drugi škodni dogodek pa se nanaša na konflikt, ki se je pripetil v kuhinji; toženec naj bi po tožbenih navedbah v roki držal posodo in tožnici grozil. 2. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek v celoti zavrnilo. Nato je odločilo še o stroških postopka.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo zahtevku ugodeno. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in ponovitev sojenja na prvi stopnji.

4. Pritožnica trdi, da je sodišče napačno presodilo izvedene dokaze in ni izvedlo predlaganih dokazov ter je zato sprejelo napačno dokazno oceno.

5. Drugi odstavek pritožbene obrazložitve se osredotoča na padec tožnice zaradi predhodno odtrgane stranice postelje. Govori o nasprotju med izjavo tožnice in priče I. R. na eni ter toženca in A. N. na drugi strani.

6. Pritožba se brez nadaljnje dokazne argumentacije navezuje na izpovedbo A. N., ki naj bi dejal: „Če se ti kaj zgodi, jaz ne bom nič kriv“.

7. Pritožnica je prepričana, da je toženec odtrgal posteljno stranico ter jo nastavil na prejšnje mesto. Trdi, da je toženec vplival na izpoved A. N., ki je njegov sin in je od očeta odvisen. Oba sta izpovedala povsem enako. Trdi, da sta njuni izpovedbi ujemajoči, ker sta bili predhodno pripravljeni. Toženec namreč ni mogel vedeti in videti, ali je A. tožnici ponudil stol in ali je tožnica padla na tla, saj pri dogodku ni bil prisoten. To naj bi dokazovalo, da sta izjavi bili predhodno usklajeni. Pritožnica se nadalje sprašuje, zakaj bi A., kar sam od sebe pred padcem rekel tožnici, da ne bo on nič kriv, če se tožnici kaj zgodi.

8. Drugi del pritožbe pa se osredotoča na drugi v tožbi zatrjevan škodni dogodek. Pritožba povzema posamezne izpovedbe tožnice, I. R. in tudi A.. Pri tem pa dodaja, da A. pri dogodku sploh ni bil navzoč. Njegova izjava je tako neverodostojna in podana z namenom, da zaščiti toženca. Sodišče pod 13. točko obrazložitve napačno navaja izjavo toženca, ki ni rekel, da je v jezi vrgel ponev v pomivalno korito. Tožnica in priča I. R. sta prepričljivo izpovedala, kako je potekal napad z dvignjenim loncem, ki ga je toženec po prihodu I. R. zalučal v korito. Toženec je govoril o ponvi. Zanimivo je, da je tudi A. v svoji izjavi govoril o ponvi. Nazadnje pa pritožba napada še odločitev o stroških. Trdi, da pripada tožencu le 0,37 EUR/km in ne 0,40 EUR/km.

9. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

10. Pritožba ni utemeljena.

Glede prvega dogodka z dne 5.8.2008:

11. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da toženec tožnici ni nastavil odtrgane stranice postelje ter napravil, kakor, da je postelja intaktna, čeprav ni bila. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da se je ta zaradi uporabe zlomila pod tožničino težo. Tožnica je namreč na posteljno stranico stopila, da je dosegla reči v omari. V takšne dejanske ugotovitve sodišče ne dvomi.

12. Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne pazi in ne sme paziti po uradni dolžnosti. Pravilnost dokazne ocene je tako predmet pritožbenega preizkusa le v mejah konkretiziranih pritožbenih navedb. Navedbe, ki zgolj ponavljajo dejansko tezo, predstavljeno že pred sodiščem prve stopnje, ne predstavljajo konkretizirane graje dokazne ocene. Naloga pritožbenega sodišča ni, da se ponovno opredeljuje do trditvenega gradiva ene ali druge stranke. Naloga pritožbenega sodišča je, da v luči pritožbenih navedb preizkusi pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Naloga torej je, da preizkusi, ali je opredelitev sodišča prve stopnje do trditvenega in dokaznega gradiva pravilna ali ne. In še naprej: naloga pritožbenega sodišča je, da odgovori na pritožbeno kritiko. Če na pritožbeno kritiko v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne more zanesljivo odgovoriti, tedaj je podan dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in tedaj je naloga pritožbenega sodišča, da razpiše pritožbeno obravnavo. V obravnavani zadevi ni podan tak položaj.

13. Pritožba je v večji meri na ravni pavšalnega zatrjevanja. Povsem pavšalen je tako že uvoden očitek, za katerega ni povsem jasno, ali gre za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba namreč ne pojasnjuje, katere dokaze naj bi sodišče zmotno presodilo. Prav tako ne pove, katerih dokazov, ki so bili predlagani, naj sodišče prve stopnje ne bi izvedlo. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče odgovarja, da takšnega procesnega očitka (torej, da posamezni dokazi niso bili izvedeni) tožnica pred sodiščem prve stopnje ni podala. V skladu s pravilom iz 286.b člena ZPP (1) tega procesnega očitka torej sedaj ne sme več podati oziroma je neupošteven.

14.Drugi odstavek pritožbene obrazložitve je nejasen. Nejasen je, ker ni razvidno, kaj skuša pritožnica z njim sodišču prve stopnje sploh očitati. Na gole povzetke posameznih izpovedb pritožbeno sodišče vsebinskega odgovora sploh ne more dati. Pritožbeno sodišče ne bo ponovno odgovarjalo na tisto dejstveno tezo, na katero je odgovorilo že sodišče prve stopnje.

15.Tožnica prav tako ne more uspeti z argumentiranjem, ki gradi na dejstvu, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se ni zgodilo. Gre za domnevno izjavo A. N., ki naj bi dejal, „če se ti kaj zgodi, jaz ne bom nič kriv.“ Ker iz dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da A. N. tega ob škodnem dogodku ni dejal, pritožnica na takšni dejanski okoliščini torej ne more graditi nadaljnjega dokaznega utemeljevanja.

16. Povsem pavšalni so tudi pritožbeni očitki, češ da naj bi bila priča A. N. usklajena s tožencem. Nesmiselni so v zvezi s tem tudi pritožbeni očitki, da toženca ob prvem škodnem dogodku sploh ni bilo v prostoru in torej o dogodkih ni mogel izpovedovati. Saj sodba sodba sodišča prve stopnje tudi ne gradi na izpovedbi toženca o škodnem dogodku z dne 5.8.2008. Kolikor se sodba opira na izpovedbo toženca, se le glede vprašanja, ali je odtrgal stranico ali ne, ne pa glede vprašanja, kako naj bi tožnica padla. Toženec je o tem sicer res izpovedoval, vendar pa iz zapisnika o njegovi izpovedbi tudi izhaja, da ob dogodku ni bil navzoč in da lahko pove le to, kar mu je povedal sin (A. N.).

Glede drugega škodnega dogodka z dne 26.3.2009:

17. Najmanjše podrobnosti drugega dogodka niti niso pomembne. Pomembna je rdeča nit (bistvo) tega dogodka. To pa je, da je prišlo do konflikta, ki ne ustreza pojmu posega v osebnostno sfero tožnice. Dlakocepska pritožba tožeče stranke tega bistva ne omaje. Z dlakocepskostjo pritožbenih navedb (to pa je, ali je toženec ponev vrgel ali položil v korito, ali je šlo za ponev ali kak drug kuhinjski lonec ipd.), se pritožbeno sodišče ne bo ukvarjalo. Bistvo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v 13. točki razlogov je, da je šlo za konflikt (pritožbeno sodišče sprejema, da je konflikt zarisan s približno takšnimi dejanskimi prvinami, kot jih ugotavlja sodišča v 13. točki izpodbijane sodbe) in ne za ravnanje, s katerim bi toženec resno ustrahoval tožnico.

Glede stroškov:

18. Pritožnik ne pojasni, iz katerih dejanskih razlogov, naj bi toženi stranki pripadali izdatki za prevoz zgolj v višini 0,37 EUR in ne 0,40 EUR/km. Pritožba je torej v tem delu nekonkretizirana.

19. Odločitev in procesno pooblastilo zanjo: Ker pritožba torej ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pooblastilo za odločitev je vsebovano v 353. členu ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo ter še kasnejše spremembe).