Jedro

2. alinea 2. odstavka 272. čl. ZIZ določa, da mora upnik, ki predlaga izdajo začasne odredbe, za verjetno izkazati, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik verjetnosti obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. čl. ZIZ sploh ni z ničemer izkazoval in je sodišče prve stopnje zmotno samo, mimo navedb tožnika, ugotavljalo, ali je izkazana verjetnost te predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tudi če bi šteli, da gre za silo, ker delodajalec ne izroči delovne knjižice delavcu, ki mu delovno razmerje še niti ni prenehalo, predlagana začasna odredba (vrnitev delavca ne delo) v konkretnem primeru ne bi preprečila uporabe takšne "sile".

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Tožena stranka je z dnem 10.4.2003 dolžna pozvati tožečo stranko na delo, ki ga je opravljal po pogodbi o zaposlitvi, ki mu je potekla 28.2.2003. Tožnik se je dolžan pri toženi stranki tega dne zglasiti. Ta začasna odredba velja do pravnomočnosti rešitve tega spora."

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog tožnika izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da z 10.4.2003 tožnika pozove na delo, ki ga je opravljal po pogodbi o zaposlitvi, ki mu je potekla 28.2.2003. Tožniku pa je naložilo, da se pri toženi stranki tega dne zglasi ter odločilo, da začasna odredba velja do pravnomočnosti rešitve tega spora.

Zoper takšen sklep se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002), pritožuje tožena stranka. Navaja, da bi sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe moralo zavreči kot prepozen, saj bi tožnik v skladu s tretjim odstavkom 85. čl. zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) izdajo začasne odredbe lahko predlagal najkasneje ob vložitvi tožbe. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavila in tožnika pozvala nazaj na delo, vendar se ta vabilu ni odzval, zato se tožena stranka sprašuje, zakaj je tožnik sploh podal svoj neobrazloženi predlog za izdajo začasne odredbe. Začasno odredbo je potrebno zavrniti, saj je tožena stranka že sama ugodila tožbenemu zahtevku. Tožena stranka tožniku tudi plačuje plačo, zato ni nobene nevarnosti, da bi tožniku nastala kakšna škoda. Tožena stranka nadalje navaja, da je tožnik izrecno izjavil, da pri toženi stranki ne želi več delati, to pa je pokazal tudi s svojim ravnanjem, ko se po 3.3.2003 ni več zglasil na delo. Predlog za izdajo začasne odredbe je prepozen, če se sodišče postavi na stališče, da je pri njeni izdaji potrebno upoštevati samo stanje v obrazložitvi tožbe. V kolikor pa sodišče upošteva stanje v času izdaje začasne odredbe, potem je predlog nepotreben, saj je tožena stranka že izpolnila tožbeni zahtevek. Pritožba graja utemeljitev sodišča prve stopnje, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči sila, ki naj bi bila v tem, da tožena stranka tožniku ni izročila delovne knjižice. Knjižica je bila tožniku izročena na naroku dne 9.4.2003, tožba pa je bila vložena, še preden je tožniku delovno razmerje sploh prenehalo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotavljalo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje na podlagi 85. čl. ZDR predlog za izdajo začasne odredbe moralo zavreči kot prepozen. Tožnik namreč sploh ne predlaga izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi šlo v resnici za primer iz tretjega odstavka 85. čl. ZDR, potem bi bilo zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi že po samem zakonu podaljšano do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe iz 2. alinee drugega odstavka 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 5/98, 57/2002). Ta namreč določa, da mora upnik, ki predlaga izdajo začasne odredbe, za verjetno izkazati, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik verjetnosti obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. čl. ZIZ sploh ni z ničemer izkazoval, saj je na poravnalnem naroku predlagano začasno odredbo utemeljeval zgolj s tem, da jo predlaga glede na zatrjevanje tožene stranke, da želi ponovno vzpostaviti delovno razmerje s tožnikom. Tožnik tako sploh ni izkazoval verjetnosti, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči sila in predloga za izdajo začasne odredbe tudi ni utemeljeval s tem razlogom. Sodišče prve stopnje je tako samo, mimo navedb tožnika ob predlogu za izdajo začasne odredbe, ugotavljalo, ali je izkazana verjetnost te predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sila naj bi bila v tem, da tožena stranka tožniku vse do dneva poravnalnega naroka ni izročila delovne knjižice. Celo v primeru, če bi v resnici šteli, da gre za silo, ker delodajalec ne izroči delovne knjižice delavcu, ki mu delovno razmerje še niti ni prenehalo, pa izdana začasna odredba v konkretnem primeru ne preprečuje uporabe takšne "sile". "Uporaba sile" je prenehala s tem, da je tožena stranka tožniku na poravnalnem naroku, v skladu z njegovo zahtevo, izročila delovno knjižico, zato je izdana začasna odredba ne more preprečiti. Tudi sicer začasna odredba, ki delodajalcu nalaga, da delavca pozove nazaj na delo, v ničemer ne preprečuje tega, da delodajalec delavcu ne izroči delovne knjižice.

Za izdajo začasne odredbe zadostuje, da upnik za verjetno izkaže, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Zadostuje torej bodisi nevarnost nadaljnje uporabe sile ali pa nevarnost nenadomestljive škode, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je izdana začasna odredba potrebna zato, da se prepreči sila in s tem nenadomestljiva škoda, torej da sta izpolnjena celo oba v 2. alinei drugega odstavka 272. čl. ZIZ alternativno določena pogoja. Pri tem sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, v čem naj bi bila ta nenadomestljiva škoda, zlasti še, ker naj bi bila ta povezana z neizročitvijo delovne knjižice, ki pa jo je tožnik ob izdaji začasne odredbe že imel. Pritožba utemeljeno opozarja, da je pri izdaji začasne odredbe potrebno upoštevati razmere v času njene izdaje in ne zgolj razmere ob vložitvi tožbe. Ni brez pomena, da je tožena stranka sama razveljavila izpodbijani sklep o redni odpovedi delovnega razmerja in tožnika pozvala nazaj na delo. V skladu s prvim odstavkom 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) sodišče med postopkom lahko tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Ni mogoče govoriti o samovoljnem ravnanju, če je tožena stranka potem, ko jo je inšpektor za delo opozoril na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to odpoved sama razveljavila in tožnika pozvala nazaj na delo. Nadaljnji postopek v zvezi s tožnikovim neodzivanjem na ta poziv pa ni predmet tega spora in glede tega sodišče prve stopnje tudi še ni izvajalo nobenih dokazov, saj je toženo stranko, ki je na poravnalnem naroku v spis želela vložiti listine, poučilo, da se prvi narok še ni začel in da bosta stranki na naslednjem naroku lahko podajali navedbe in dokaze. Iz ničesar tudi ne izhaja, da bi bila predlagana začasna odredba potrebna, da se odvrne nenadomestljiva škoda.

Tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja nobene od predpostavk iz drugega odstavka 272. čl. ZIZ in ker obenem tudi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.