Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo pred iztekom roka, v katerem sta imela tožena stranka in stranski intervenient možnost odgovoriti na delno spremenjen tožbeni zahtevek tožnice, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je toženi stranki in stranskemu intervenientu odvzelo pravico do izjave.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijani del sodbe, popravljene s popravnim sklepom z dne 14. 7. 2010 in popravni sklep z dne 17. 8. 2010 se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 6. 9. 2006 in sklep sveta tožene stranke z dne 9. 10. 2006, s katerim je bila pritožba tožnice dne 14. 9. 2006 kot neutemeljena zavrnjena. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in jo za polovični delovni čas prijaviti v obvezna zavarovanja od 24. 10. 2006 do vrnitve na delo, t.j. do 31. 8. 2010. Kar je zahtevala tožnica več, je zavrnilo. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna za obdobje od 24. 10. 2006 do 1. 9. 2009 tožnici obračunati bruto mesečno plačo, ki bi jo tožnica za polovični delovni čas pri toženi stranki prejela po pogodbi o zaposlitvi št. 12/97 z dne 10. 5. 1997, od ugotovljene mesečne bruto plače plačati vse davke in prispevke, katerih višina se zmanjša za že plačane davke in prispevke, ki jih je za navedeno obdobje plačala tožnica sama, povrniti tožnici znesek v višini prispevkov in davkov, ki jih je v tem obdobju za socialno zavarovanje plačala tožnica sama s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva posamičnega plačila prispevka dalje do plačila in izplačati tožnici neto plačo, ki bi jo tožnica prejela pri toženi stranki za polovični delovni čas po pogodbi o zaposlitvi št. 12/97 z dne 10. 5. 1997 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti izplačila plače pri toženi stranki dalje do plačila, zmanjšano za prejemke, ki jih je tožnica v tem obdobju prejela kot samozaposlena oseba. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 2.478,51 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo. To sodbo je popravilo z dvema popravnima sklepoma z opr. št. I Pd 99/2010 z dne 14. 7. 2010 in opr. št. I Pd 99/2010 z dne 17. 8. 2010. S popravnim sklepom z dne 14. 7. 2010 je popravilo datum seje senata in izdaje sodbe, s popravnim sklepom z dne 17. 8. 2010 pa je popravilo besedilo 2. točke izreka.

Zoper navedeno sodbo, popravljeno s popravnim sklepom z dne 14. 7. 2010 se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient, vsak s svojo pritožbo, oba iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata pritožbenemu sodišču, da njuni pritožbi ugodi, prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da izpodbijano sodbo, popravljeno s popravnim sklepom, spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne. V pritožbi navajata, da jima je sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem odvzelo možnost, da se izjavita o navedbah in dokazih tožnice. Na naroku za glavno obravnavo dne 11. 6. 2010 je namreč sodišče prve stopnje tožnici dodelilo 15 – dnevni rok za specifikacijo primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, toženi stranki in stranskemu intervenientu pa je dodelilo rok 15 dni po prejemu tožničine vloge za opredelitev do njenih navedb. Tožnica je v 15 – dnevnem roku z vlogo (ki je bila priporočeno oddana na pošto 24. 6. 2010) modificirala tožbeni zahtevek (ga delno spremenila). Ta vloga je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu 5. 7. 2010, vendar pa jima sodišče prve stopnje za odgovor ni pustilo določenega 15 – dnevnega roka, temveč je o modificiranem tožbenem zahtevku tožnice odločilo z izpodbijano sodbo že 12. 7. 2010. S tem je tako toženi stranki kot stranskemu intervenitentu kršilo njuno ustavno pravico do izjave in jima ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje o modificiranem tožbenem zahtevku tožnice odločilo pred iztekom 15 – dnevnega roka, ki sta ga imela tožena stranka in stranski intervenient za odgovor na vlogo tožnice, ni upoštevalo pravočasne vloge tožene stranke z dne 20. 7. 2010. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da so napačni in protislovni zaključki sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po 90. členu ZDR. To dejstvo s strani tožnice niti ni bilo prerekano, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje šteti kot dokazanega. Razen tega tudi iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica sprejela v podpis ponujeno pogodbo o zaposlitvi 5. 10. 2006 in ne 8. 11. 2006 (s tem, da ji ni bila ponujena ta pogodba v podpis 23. 10. 2006), kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Tudi iz programa reševanja presežnih delavcev izhaja, da je postala tožnica trajni presežek le za polovični delovni čas, kar potrjuje dejstvo, da ji je bila ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ponujena tudi nova pogodba o zaposlitvi za isto delovno mesto in za polovični delovni čas. O tem izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da je bilo pri toženi stranki 14 presežnih delavcev, saj je iz programa razvidno, da je postalo presežnih le 7,5 delavcev. Tožena stranka je presežne delavce ugotavljala po kriterijih v skladu s KPVIZ (člen 39 KPVIZ), saj so bili kriteriji iz KPneg v programu določenih zgolj kot korekcijski (v primeru, če bi dva ali več delavcev prejelo enako število točk na podlagi uporabe temeljnih kriterijev iz KPVIZ). Sodišče prve stopnje se do vsega tega sploh ni opredelilo, zato je napačno zaključilo, da so bili kriteriji nepravilno uporabljeni. Sodišče prve stopnje je toženi stranki tudi napačno naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in jo za polovični delovni čas prijavi v obvezna zavarovanja od 24. 10. 2006 do vrnitve na delo, t.j. do 31. 8. 2010. Kot je tožena stranka sicer že navedla v pripravljalni vlogi z dne 20. 7. 2010 (ki pa je sodišče ni upoštevalo, saj je že prej izdalo izpodbijano sodbo), je bila tožnica od 24. 10. 2006 do 31. 8. 2010 ponovno prijavljena v vsa zavarovanja oziroma zaposlena za polni delovni čas (za polovični delovni čas pri toženi stranki po novo sklenjeni pogodbi o zaposlitvi št. 4/2006, vse od 24. 10. 2006 dalje, za dodatne 4 ure od 24. 10. 2006 dalje do 1. 9. 2009 pa najprej pri B.L.J. s.p., ekonomske storitve in davčno svetovanje, s.p., od 1. 9. 2009 do 31. 8. 2010 pa dodatno pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 7/2009 z dne 1. 9. 2009). Zaradi delnega umika zahtevka na glavni obravnavi dne 3. 12. 2008 je bila tožnica s postavitvijo novega tožbenega zahtevka v tem delu tudi prekludirana, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti. Za povračilo plačanih prispevkov in davkov v socialno zavarovanje (novo postavljeni zahtevek tožnice), tožnica ni aktivno legitimirana, tožena stranka je v svoji vlogi z dne 20. 7. 2010 v zvezi s tem ugovarjala tudi zastaranje, zato je ugoditev tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti neutemeljena.

Stranski intervenient v pritožbi navaja, da je tožbeni zahtevek tožnice nedoločen in neizvršljiv, saj bi tožnica morala tožbeni zahtevek postaviti po višini (kar je od nje zahtevalo tudi sodišče prve stopnje). V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je bila tožnica tudi po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi še naprej zaposlena za nedoločen čas, s polovičnim delovnim časom pri toženi stranki, od 1. 9. 2009 do 31. 8. 2010 pa je bila pri toženi stranki zaposlena celo za polni delovni čas. Glede na to je odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnice nesmiselna in nepotrebna, tožnica pa za ta del tožbenega zahtevka tudi nima pravnega interesa. Ker je bila tožnica vse obdobje po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prijavljena v obvezno zavarovanje (za polovični delovni čas kot uslužbenka pri toženi stranki, za polovični delovni čas pa kot samostojni podjetnik) je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da jo mora tožena stranka za to obdobje prijaviti v obvezna zavarovanja, v nasprotju z delovnopravno zakonodajo. Tudi odškodninski zahtevek, ki ga je tožnica postavila v vlogi z dne 24. 6. 2010, je nesklepčen, stranski intervenient ugovarja tudi zastaranje tega dela tožbenega zahtevka, enako velja za obresti. Vseh teh ugovorov stranski intervenient prej ni mogel podati zaradi kršitve pravice do izjave.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep o popravi z dne 17. 8. 2010 iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni moglo popraviti s popravnim sklepom, saj ni šlo za očitno napako oziroma pomoto, kot to določa 328. člen ZPP. Ker je ta sklep neobrazložen, se ga ne da preizkusiti. V pritožbi ponovno poudarja, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijane sodbe, saj ni bilo upoštevano, da je bila tožnica v spornem obdobju polno prijavljena v vsa zavarovanja. Opozarja tudi na delni umik zahtevka na glavni obravnavi dne 3. 12. 2008 in na prekludiranost tožnice za postavitev novega zahtevka v tem delu.

Stranski intervenient se je v vlogi z dne 13. 9. 2010 pridružil pritožbenim navedbam tožene stranke iz obeh njenih pritožb (zoper izpodbijano sodbo, popravljeno s popravnim sklepom z dne 14. 7. 2010 in zoper popravni sklep z dne 17. 8. 2010).

Zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe v delu, kjer je določena dolžnost tožene stranke, da tožnico prijavi v obvezno zavarovanje za polovični delovni čas le do 31. 8. 2010, je vložila pritožbo tožnica in predlagala, da jo tožena stranka prijavi v obvezna zavarovanja vse do vrnitve na delo (ne le do 31. 8. 2010). Sodišče prve stopnje je to pritožbo tožene stranke štelo kot predlog za izdajo sklepa o popravi, zaradi česar je izdalo popravni sklep z dne 17. 8. 2010. Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe, popravljene s popravnim sklepom z dne 14. 7. 2010 in popravni sklep z dne 17. 8. 2010 v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki izhajajo iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, razen tega pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu že odločalo. Prvič je s sklepom opr. št. II Pd 1102/2006 z dne 13. 7. 2007 (ki je bil dopolnjen z dopolnilnim sklepom opr. št. II Pd 1102/2006 z dne 10. 12. 2007 in popravljen s popravnim sklepom opr. št. II Pd 1102/2006 z dne 10. 12. 2007) tožničino tožbo zavrglo in ji naložilo, da toženi stranki in stranskemu intervenientu povrne njune pravdne stroške. Tožničini pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep o zavrženju tožbe z dne 13. 7. 2007 in dopolnilni sklep z dne 10. 12. 2007 (zoper popravni sklep pritožba ni bila vložena) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožnice po vsebini in s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 2120/2008 zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice (ki se je nanašal na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 9. 2006 in sklepa tožene stranke z dne 9. 10. 2006, na reintegracijo za štiri ure, na vpis delovne dobe od 24. 10. 2006 dalje za 4 - urni delavnik, na obračun in izplačilo pripadajoče plače za 4 – ure dnevno po predhodnem odvodu dajatev), delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tožnice (za plačilo zneska 3.113,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zaradi delnega umika tožbe v tem delu (glede reintegracije in priznanja ustreznih pravic za polovični delovni čas (4 ure) in glede zneska 4.277,60 EUR) pa je postopek ustavilo in odločilo o pravdnih stroških. Tudi v zvezi z zgoraj navedeno sodbo in sklepom je izdalo popravni sklep opr. št. I Pd 2120/2008 z dne 16. 3. 2009 in dopolnilno sodbo opr. št. I Pd 2120/2008 z dne 26. 3. 2009. Zoper to odločitev sta vložili pritožbo obe stranki in stranski intervenient, katerim je pritožbeno sodišče ponovno ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 854/2009 z dne 14. 1. 2010 izpodbijano sodbo, popravni sklep in dopolnilno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 11. 6. 2010 zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, vpogledalo v listinsko dokumentacijo (A1 – A5, B1 – B10), prebralo zapisnike prejšnjih obravnav, zabeležilo navedbe strank in stranskega intervenienta in tožnici naložilo, da pripravi specifikacijo tožbenega zahtevka v roku 15 dni. V zapisniku o glavni obravnavi z dne 11. 6. 2010 je bilo navedeno tudi, da se bosta tožena stranka in stranski intervenient do teh listin lahko opredelila v nadaljnjih 15 dneh po prejemu vloge, s tem da sta se stranki tudi zedinili, da lahko sodišče odloči po prejemu vlog v odsotnosti strank. Stranki sta vložili v spis stroškovnik, stranski intervenient pa se je zavezal stroškovnik priložiti k pripravljalni vlogi. Na tem naroku sta tako tožena stranka kot stranski intervenient vložila v spis določene listine (ki se očitno nahajajo v spisu med prilogami B, vendar pa niso zavedene v popisu prilog B), pri čemer iz spisovnih podatkov ni razvidno, če je sodišče prve stopnje te listine, ki so bile na naroku za glavno obravnavo dne 11. 6. 2010 vročene tudi tožnici, dokazno ocenilo. V zvezi s temi listinami je bilo tožnici naloženo, da v 15 dneh oblikuje tožbeni zahtevek po višini za obdobje od 24. 10. 2006 dalje, zmanjšan za prihodke, ki jih je tožnica prejela kot samostojna podjetnica in ki so prikazani v bilancah za to obdobje (specifikacija primarnega in podrednega tožbenega zahtevka), tožena stranka in stranski intervenient pa sta si izgovorila 15 - dnevni rok od prejema tožničine vloge za opredelitev do listin tožnice. V zvezi z navedenim je tožnica vložila v spis pripravljalno vlogo (priporočeno oddano na pošto 24. 6. 2010), v kateri je delno spremenila tožbeni zahtevek, pri čemer je tej vlogi priložila tudi določene priloge. Pripravljalna vloga tožnice je bila toženi stranki in stranskemu intervenientu vročena 5. 7. 2007, sodišče prve stopnje pa je o tožbenem zahtevku tožnice, kot je bil oblikovan v njeni pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2010, odločilo z izpodbijano sodbo. Ta sodba je bila vročena toženi stranki 21. 7. 2010, stranskemu intervenientu pa 15. 7. 2010, pri čemer je tožena stranka dne 20. 7. 2010 (torej še pred vročitvijo izpodbijane sodbe in v roku 15 dni od vročitve pripravljalne vloge tožnice) odgovorila na navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge z dne 24. 6. 2010, nasprotovala spremembi tožbenega zahtevka in modifikaciji tožbenega zahtevka v celoti, podala določene ugovore in stališča ter jih podrobno obrazložila (ugovarjala je utemeljenost tožbenega zahtevka, prerekala je odškodninski tožbeni zahtevek tožnice, ugovarjala prekluzijo, zastaranje, s tem, da je posebej opozorila tudi na prekludiranost novega tožbenega zahtevka glede na delni umik tožbe).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je izdalo izpodbijano sodbo pred iztekom roka, v katerem sta imela tožena stranka in stranski intervenient možnost odgovoriti na delno spremenjen tožbeni zahtevek tožnice (ob upoštevanju tega, da je tožena stranka odgovorila na pripravljalno vlogo tožnice pravočasno, vendar pa sodišče prve stopnje te pripravljalne vloge ni upoštevalo in zato v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na utemeljenost ugovorov tožene stranke v zvezi s tem), storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je bila namreč toženi stranki (in stranskemu intervenientu) odvzeta pravica do izjave, saj jima ni bilo omogočeno, da se pred izdajo izpodbijane sodbe izjavita o spremenjeni tožbi. Glede na to je bilo potrebno že iz tega razloga razveljaviti izpodbijani del sodbe (člen 354/1 ZPP), tako da bo lahko sodišče prve stopnje v nadaljevanju presojalo utemeljenost ugovorov tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 20. 7. 2010 in se do njih ustrezno opredelilo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno in tudi delno v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 6. 9. 2006, ni bila tožnici istočasno ponujena tudi nova pogodba o zaposlitvi, pri čemer je obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi s tem dejstvom tudi sama s seboj v nasprotju. Tako je sodišče prve stopnje na strani 8 izpodbijane sodbe najprej ugotovilo, da ni sporno, da je ob prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 8. 9. 2006 tožnica prejela tudi ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki jo je podpisala 5. 10. 2006. Po tej pogodbi je bila tožnica od 24. 10. 2006 zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu učitelj ekonomskih predmetov za krajši delovni čas 4 ur. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici podala sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ji istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi skladno s tretjim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka tožnici novo pogodbo o zaposlitvi ponudila 23. 10. 2006, tožnica pa je ponudbo sprejela 8. 11. 2006 (B9). Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju, če je šlo za redno odpoved s ponudbo nove (90. člen ZDR) ni opredelilo do vseh odločilnih dokazov, saj bi bilo možno na podlagi dokazov, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B2, B3) zaključiti, da je tožnica ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisala že 5. 10. 2006. Ker nasprotja v dokazih, kdaj je bila tožnici v podpis ponujena nova pogodba o zaposlitvi oziroma kdaj je tožnica to pogodbo podpisala, sodišče prve stopnje ni razčistilo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem tudi nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka sicer v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi bilo potrebno dejstvo, da je bila tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi istočasno ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, šteti kot neprerekano, saj tožena stranka istočasnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi izrecno ni zatrjevala (zatrjevala je, da je 6. 9. 2006 pripravila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oziroma da je bila tožnici ponujena nova pogodba o zaposlitvi 6. 9. 2006, pri čemer pa iz njenih navedb ne izhaja, kdaj je bila tožnici izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena). Ob tem ne gre prezreti, da bi bilo na podlagi tožničinih navedb, pa tudi na podlagi priloge B1 mogoče zaključiti, da je bila tožnici redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 8. 9. 2006. Glede na navedeno in ob upoštevanju dokazov, ki omogočajo različne zaključke glede tega, če je šlo v primeru tožnice za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in ki jih je v spis vložila tožena stranka (pogodba o zaposlitvi – B3, B9), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v postopku ugotavljalo, če je tožena stranka pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice (pravilno) uporabila institut iz 90. člena ZDR (ponujeno pogodbo je sicer tožnica podpisala). Od te ugotovitve pa je odvisna tudi odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti preostalega dela tožničinega tožbenega zahtevka, saj je sodno varstvo v primeru, ko delavec podpiše novo pogodbo o zaposlitvi, ki mu je predložena v skladu z 90. členom ZDR, zoženo le na ugotovitev obstoja odpovednega razloga. Glede na sodno prasko Vrhovnega sodišča RS (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 349/2009 z dne 21. 6. 2010) za obseg sodnega varstva v primeru podpisane ponujene pogodbe o zaposlitvi ni odločilnega pomena vprašanje ponudbe ustreznega oziroma neustreznega dela. Tudi v primeru, če delavec sprejme ponudbo za neustrezno zaposlitev, mora izpodbijati veljavnost sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi, uveljavljati in dokazovati neutemeljenost odpovednega razloga ter zahtevati vzpostavitev delovnopravnega statusa po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Šele v takem primeru lahko pride do vzpostavitve delovnega razmerja v zvezi s pravicami po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bo moralo obstoj (ali neobstoj) zgoraj omenjenih odločilnih dejstev ugotoviti na podlagi predlaganih dokazov, po potrebi pa tudi upoštevaje 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS; št. 2/2004 in nadalj.).

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaposlitev, ki je bila tožnici ponujena z novo pogodbo o zaposlitvi, ni bila zaposlitev za ustrezno delo, zaradi česar pa bi imela tožnica glede na zgoraj omenjeno stališče Vrhovnega sodišča RS še vedno le možnost zoženega sodnega varstva, vsekakor pa pravico do sorazmernega dela odpravnine, ki jo predvideva člen 90/4 ZDR.

Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje tudi do ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo kriterijev, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila, da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi iz leta 1997. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožena stranka v programu reševanja presežnih delavcev z dne 22. 8. 2006 določeno, da se upoštevajo kriteriji po vrstnem redu, kot je določeno v 31. členu Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS (KPND, Ur. l. RS, št. 18/1991 in nadalj.), dejansko pa je upoštevala kriterije tako, kot je to določala Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/1994 in nadalj.). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje bi moralo delovno razmerje prenehati S.O. (ki je dosegla najmanjše število točk iz naslova delovne uspešnosti) ne pa tožnici, ki je dosegla najmanjše število točk glede na kumulativni način uporabe kriterijev, določen v KPVIZ. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala tožena stranka pri ugotavljanju presežnih delavcev upoštevati določbe svojega programa in ne KPVIZ, ki je določala upoštevanje seštevka točk po vseh kriterijih za ugotavljanje presežnih delavcev. Po stališču pritožbenega sodišča je bila dolžna tožena stranka pri določanju presežnih delavcev upoštevati določbe KPVIZ (podobno stališče je zavzelo tudi npr. Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 371/2006 z dne 27. 2. 2007, opr. št. VIII Ips 312/2007 z dne 24. 3. 2009 oziroma VDSS v zadevah opr. št. Pdp 893/2007 z dne 30. 5. 2008, …).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je utemeljena tudi pritožba tožene stranke, ki se nanaša na sklep o popravi opr. št. I Pd 99/2010 z dne 17. 8. 2009, saj s popravnim sklepom ni dopustno odpravljati nasprotij med izrekom in obrazložitvijo (v konkretnem primeru pa je prišlo prav do tega). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke tudi v zvezi z navedenim sklepom o popravi in zadevo v celotnem izpodbijanem delu sodbe in sklepov vrnilo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Ker nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni mogoče odpraviti s popravnim sklepom, to nasprotje pa je glede prijave tožnice v obvezna zavarovanja za polovični delovni čas do vrnitve na delo, to je do 31. 8. 2010, podano (2. točka izreka), na kar v svoji pritožbi opozarja tožnica, je bilo potrebno ugoditi tudi tožničini pritožbi, razveljaviti tudi ta del sodbe in ga vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v tem sklepu, po potrebi izvesti določene dokaze, na podlagi katerih bo lahko popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in nato ponovno odločiti o tožničinem tožbenem zahtevku. Pri odločanju o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka bo moralo ugotoviti, če je šlo v konkretnem primeru za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po 90. členu ZDR (ki jo je tožnica podpisala) in v odvisnosti od teh ugotovitev v nadaljevanju odločiti o utemeljenosti preostalega njenega tožbenega zahtevka (bodisi glede na zoženo sodno varstvo bodisi glede na sodno varstvo, kot bi ga tožnica imela, če ne bi podpisala ponujene pogodbe o zaposlitvi). Razen tega se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do ugovorov tožene stranke, ki jih je v zvezi z modificiranim in specificiranim tožbenim zahtevkom podala v svoji pripravljalni vlogi z dnem 20. 7. 2010. Pritožbeno sodišče se je odločilo za ugoditev pritožbam in razveljavitev izpodbijanega dela sodbe na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 355. člena ZPP, saj je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne bi moglo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti. Razen tega pa bi bila v takšnem primeru strankam in stranskemu intervenientu odvzeta tudi možnost preizkusa pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja, kot bi bilo ugotovljeno na pritožbeni obravnavi (člen 370/3 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških kot tudi o stroških pravdnih strank in stranskega intervenienta, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.