Jedro

Toženkin zavarovanec bi lahko preprečil trk s tožnico, če bi hitrost svoje vožnje prilagodil zahtevam, ki jih določata 45. in 58. člen Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, vendar pa je ključni vzrok konkretne nezgode nedvomno v ravnanju tožnice, ki je nenadoma, ne da bi se poprej prepričala, ali lahko to varno stori, stopila na vozišče izza parkiranega traktorja, s čimer je kršila določbi 103. in 107. člen ZTVCP.

Revizija tako neupravičeno minimalizira tožničino hudo kršitev cestnoprometnih predpisov. Glede na navedeno je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da je prispevek toženkinega zavarovanca k nastanku škode 60 % in nič več.

Izrek

Revizija glede zneska 388,58 EUR se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica se je dne 3. 12. 1996 kot peška poškodovala v trčenju s kombiniranim vozilom, ki je bilo odgovornostno zavarovano pri toženki. Utrpela je pretres možganov, odprti sredinski zlom desne čeljustnice in sklepnega izrastka, zlom desne zgornje čeljustnice, raztrganino na obrazu, raztrganino v predelu glave, zlom baze prve dlančnice, zlom zobne krone zoba št. 17 tretje stopnje in zoba št. 11 prve stopnje, zaradi česar ji je bilo, ob upoštevanju njenega 40 % prispevka k nastali škodi, pravnomočno prisojeno zadoščenje v višini 24.620,26 EUR (prej 5,900.000 SIT), od tega 8.345,85 EUR (prej 2,000.000 SIT) za telesne bolečine in nevšečnosti, 834,58 EUR (prej 200.000 SIT) za strah, 12.518,78 EUR (prej 3,000.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in 2.921,05 EUR (prej 700.000 SIT) za duševne bolečine zaradi skaženosti. Toženki je bilo naloženo tudi plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 582,87 EUR (prej 139.679 SIT) in stroškov pravdnega postopka. V presežku je bil tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zavrnjen.

2. Zoper zavrnilni del pritožbene sodbe je tožnica iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo.

Meni, da bi morala biti višja sodnica, ki je v konkretni zadevi na pritožbeni stopnji soodločala kot sodnica poročevalka, na podlagi določbe 5. točke 70. člena ZPP izločena, saj je pred tem kot okrajna sodnica opravljala posamezna preiskovalna dejanja v predkazenskem postopku zoper osumljenega S. P. Izpodbija zaključek nižjih sodišč glede njenega 40 % prispevka k nastali škodi, pri čemer graja le dejanske ugotovitve glede poteka prometne nesreče. Ponovno niza vse tiste okoliščine, ki po njenem mnenju upravičujejo odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine v celoti.

3. Revizija je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije:

5. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago, in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost zavrnilnega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo in ki ga tožnica izpodbija z revizijo, znaša 388,58 EUR (prej 93.119,33 SIT). Ker ta znesek ne presega revizijskega praga, revizija v tem delu ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

O neutemeljenem delu revizije:

6. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranke vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Pretežni del revizijskih navedb se navezuje na ugotovljeno dejansko stanje o poteku konkretne prometne nezgode, zato revizijsko sodišče navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb, ni upoštevalo. Tožnica namreč z revizijskimi očitki o neprepričljivosti izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, o nasprotjih med ugotovitvami, ki izhajajo iz navedenega izvedenskega mnenja in podatki policijskega zapisnika o poteku prometne nesreče, nepravilni dokazni oceni izvedenskega mnenja, izpovedb prič M. P., F. R. in tožnice, itd., graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem posega v ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni več mogoče. O bistveni kršitvi določb pravdnega postopka:

7. Revidentka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 5. točko 70. člena ZPP. Po trditvah tožnice naj bi bil razlog za izločitev višje sodnice, ki je v tej zadevi kot sodnica poročevalka soodločala na pritožbeni stopnji, da je pred tem kot okrajna sodnica opravila posamezna preiskovalna dejanja v predkazenskem postopku zoper osumljenega S. P., voznika kombiniranega vozila. Sodnik v določeni zadevi ne sme opravljati sodniške funkcije in mora biti izločen, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom (5. točka 70. člena ZPP). Predkazenski postopek (opravljanje posameznih preiskovalnih dejanj), ki se je zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti vodil zoper S. P., in pravdni postopek v tej zadevi sta dve različni zadevi, zato razloga za izločitev sodnika po 5. točki 70. člena ZPP ni.

O delni oprostitvi odškodninske odgovornosti:

8. Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo ob odločitvi o delni odgovornosti toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imel udeleženec prometne nesreče (zavarovanec) odgovornostno zavarovano svoje vozilo (941. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Tožničin prispevek k nesreči sta tehtali v relaciji s krivdo, sicer objektivno odgovornega zavarovanca. Če je namreč oškodovanec deloma kriv za škodo (kar po utrjenem stališču sodne prakse pomeni, da je z nedopustnim ali nepredvidljivim ravnanjem prispeval k nastanku škode), se imetnik nevarne stvari deloma oprosti odgovornosti (tretji odstavek 177. člena ZOR). Pri presoji vpliva oškodovančevega ravnanja na odgovornost imetnika nevarne stvari je odločilna teža njegovega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo prinaša nevarna stvar. Pri tem je treba upoštevati tudi (morebitno) nepravilno ravnanje samega imetnika nevarne stvari. Ne zato, ker bi bilo podlaga za njegovo odškodninsko odgovornost, pač pa, ker je oškodovančev delež v obratnem sorazmerju s krivdnim deležem objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari kot drugega udeleženca škodnega dogodka; večja ko je krivda odgovornega povzročitelja škode, manjši je oškodovančev prispevek k nastanku škode ter s tem delež, za katerega se imetnik nevarne stvari oprosti odgovornosti.(1) Obravnavana prometna nezgoda se je pripetila neposredno pred stanovanjsko hišo ..., izven naselja S., kjer so bili ob cesti parkirani trije traktorji. Cesta na kraju nesreče poteka iz desnega preglednega ovinka v ravnino. Hitrost vožnje je bila omejena na 60 km/h. Voznik kombiniranega vozila je vozil s hitrostjo približno 40 km/h, nesrečo pa bi lahko preprečil, če bi vozil 24,34 km/h. Vozilo je tožnico zadelo s sprednjim desnim delom. Mesto trka je bilo okrog 0,8 m od desnega roba vozišča. Voznik kombiniranega vozila je tožnico opazil, ko je bila že okrog 0,2 m oddaljena od desnega roba vozišča, z zaviranjem pa je začel 8 m pred mestom trka. Ta je namreč nenadoma, ne da bi preverila, ali lahko to varno stori, stopila na vozišče izza parkiranega traktorja, ki je z zadnjim kolesom stal na voznem pasu, njegova kabina pa je še dodatno zastirala pogled. Tožnica je bila v trenutku zadetja sklonjena, obrnjena v smeri prečkanja ceste oziroma v razkoraku koraka naprej.

Res je, da bi lahko toženkin zavarovanec preprečil trk s tožnico, če bi hitrost svoje vožnje prilagodil zahtevam, ki jih določata 45. in 58. člen Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list SFRJ, št. 50/1988 in nasl., v nadaljevanju ZTVCP, vendar pa je ključni vzrok konkretne nezgode nedvomno v ravnanju tožnice, ki je nenadoma, ne da bi se poprej prepričala, ali lahko to varno stori, stopila na vozišče izza parkiranega traktorja, s čimer je kršila določbi 103. in 107. člen ZTVCP.

Revizija tako neupravičeno minimalizira tožničino hudo kršitev cestnoprometnih predpisov. Glede na navedeno je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da je prispevek toženkinega zavarovanca k nastanku škode 60 % in nič več.

O višini zadoščenja:

9.Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (glej razloge na strani petnajst do osemnajst sodbe sodišča prve stopnje in razloge na strani trinajst do šestnajst sodbe sodišča druge stopnje) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo.(2) Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS, 22. in 23. junij 1993, Poročilo VS RS I/93, str. 18. Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 338/2005, II Ips 570/2005, II Ips 322/2003, II Ips 171/96, II Ips 308/2003, II Ips 175/2002, II Ips 91/97, II Ips 237/2003, II Ips 231/2000, II Ips 529/95, II Ips 535/92, itd..