Jedro

Uveljavitev določene razlage neke materialnopravne norme obligacijskega prava, do katere pride v določenem trenutku v sodni praksi, nikakor nima učinka samodejnega izbrisanja vseh pravnih učinkov razpolaganj udeležencev obligacijskih razmerij, ki so upoštevali drugačno razlago iste materialnopravne norme, ko so se pred tem trenutkom odločili za določeno pogodbeno ureditev teh razmerij (npr. s poravnavo v smislu 1089. člena ZOR).

S stališča določbe 2. odstavka 195. člena ZOR ni bistveno, ali je izguba zaslužka razlika med zaslužkom, ki bi ga oškodovanec pridobival, če ne bi bil zaradi posledic poškodbe le omejeno (v primerjavi s prejšnjim stanjem) sposoben za pridobivanje (polni zaslužek), in zaslužkom, ki ga po končanem zdravljenju dejansko pridobiva z opravljanjem istega (ali drugega) dela oziroma pridobitne dejavnosti - ali pa je to razlika med polnim zaslužkom in invalidsko pokojnino, ki jo prejema zaradi invalidske upokojitve kot posledice poškodbe. V obeh primerih gre za isto obliko oziroma vrsto premoženjske škode: izgubo zaslužka zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo kot posledice telesne poškodbe (ali okvare zdravja), ki je urejena v 2. odstavku 195. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval od obeh toženih strank solidarno plačilo zneska 1,787.115,70 SIT iz naslova odškodnine za izgubljeni dohodek, izgubljen v času od 1.1.1990 do 31.1.1993 zaradi invalidske upokojitve kot posledice poškodb v prometni nesreči z dne 22.7.1979. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku zoper prvo toženo stranko, obenem pa je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah tožeče in prve tožene stranke. Pritožbi slednje je ugodilo in s sklepom sodbo prve stopnje v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo proti odločitvi o glavni stvari in potrdilo sodbo prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko. Pritrdilo je namreč ugotovitvam in presoji sodišča prve stopnje o tem, da se je tožnik z izvensodno poravnavo, ki jo je dne 18.12.1985 sklenil z drugo toženo stranko (in ki ni nična), odpovedal pravici, uveljavljati proti drugi toženi stranki odškodninski zahtevek za škodo, kakršno uveljavlja v tej pravdi.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe druge stopnje in v nerazveljavljenem delu tudi sodbe prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija formalno opredeljeno ne navaja nobene procesne kršitve, vsebinsko pa zatrjuje obstoj procesne kršitve (ki je še najbliže očitku nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin, torej očitku kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP) z naslednjimi razlogi: Tožnik je v škodnem dogodku leta 1979 res ohromel od pasu navzdol, toda po končanem zdravljenju je ponovno začel delati s polnim delovnim časom. Listine o tem so v spisu, vendar sta se sodišči v nasprotju s temi podatki postavili na stališče, da je tožnik ob sklepanju poravnave moral vedeti, da se bo moral prej ali slej invalidsko upokojiti. Takšno stališče nima podlage v podatkih spisa niti v splošno znanih dejstvih, predvsem pa ni v spisu o tem kakšnega medicinskega mnenja. Ob sklepanju poravnave tožnik ni vedel za izgubo na zaslužku, do katere je pozneje prišlo zaradi invalidske upokojitve s 1.9.1988. Po sedanjem stanju medicinske rehabilitacije paraplegija ne vodi nujno do izgube delovne sposobnosti. Zaključki sodišča torej nimajo opore v spisu, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP je med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Revizija nima navedbe, s katerimi listinami naj bi bila v nasprotju ugotovitev, da je tožnik ob sklepanju poravnave moral vedeti, da se bo moral prej ali slej invalidsko upokojiti. Tako se izkaže, da tega očitka ni mogoče obravnavati kot revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka - in da gre v bistvu za nezadovoljstvo tožnika z dejanskim stanjem, ki je glede navedene okoliščine ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Dejanskega stanja z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). V enem delu pa se izkaže, da gre pri prej povzetih revizijskih razlogih za vprašanje materialnega prava - namreč v tistem delu, ko tožnik vztraja pri stališču, da je izguba na zaslužku, ki mu je nastala zaradi invalidske upokojitve s 1.9.1988 (kot posledice poškodbe v škodnem dogodku), nova škoda in da zato izvensodna poravnava, sklenjena z drugo toženo stranko dne 18.12.1985, ne more biti podlaga za zavrnitev njegovega sedanjega zahtevka zoper to toženo stranko. Na ta razlog bo odgovorjeno pozneje.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki ni predmet revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Tožnik graja uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi z naslednjimi razlogi: Tožnik je izvensodno poravnavo z dne 18.12.1985 sklenil z drugo toženo stranko (tedaj C. Z., poslovalnica Ljubljana) glede na zavarovalno vsoto 5 milijonov din (sedaj 500,00 SIT), ki se po tedanji sodni praksi ni valorizirala in ki še zdaleč ni zadoščala za pokritje tožnikove škode. Glede na spremembo sodne prekse v letu 1988 (novo stališče, da zavarovalna vsota zadošča za plačilo vse škode, če je zadoščala zanjo ob času škodnega dogodka) in glede na novo škodo, ki je naknadno nastala tožniku zaradi invalidske upokojitve, je tožnik pridobil pravico to uveljavitve te odškodnine proti drugi toženi stranki. Sodišče druge stopnje neutemeljeno ni sledilo tožnikovemu pritožbenemu opozorilu, da je treba uporabiti določbo 1097. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), ker sta pravdni stranki sklenili poravnavo v napačni veri, da je zavarovalno kritje omejeno na nominalno zavarovalno vsoto.

Vsi pravkar povzeti revizijski očitki na račun uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi so neutemeljeni. Na prvem mestu je potrebno zavrniti prvo citirano stališče tožeče stranke, pri katerem vztraja tudi v reviziji. Namreč stališče, da ugotovljena izvensodna poravnava, ki jo je sklenil z drugo toženo stranko (tedaj C. Z., poslovalnica Ljubljana) dne 18.12.1985, ne izključuje obravnavanega odškodninskega zahtevka zato, ker se je v sodni praksi v letu l988 spremenilo dotedanje (tudi v času sklenitve te poravnave uveljavljeno) razumevanje zavarovalne vsote kot limita odškodninske obveznosti zavarovalnice iz naslova obveznega zavarovanja motornih vozil. Tožnik ima nedvomno v mislih razlago 54. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ št. 24/76), ki je bila sprejeta na skupni seji tedanjega Zveznega sodišča in drugih najvišjih sodišč tedanje SFRJ v dneh 26. in 27.10.1988 v Beogradu (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. I-II/88, str. 3 in 4).

Uveljavitev določene razlage neke materialnopravne norme obligacijskega prava, do katere pride v določenem trenutku v sodni praksi, nikakor nima takega učinka, kakršnega želi prikazati tožnik - namreč samodejnega izbrisanja vseh pravnih učinkov razpolaganj udeležencev obligacijskih razmerij, ki so upoštevali drugačno razlago iste materialno-pravne norme, ko so se pred tem trenutkom odločili za določeno pogodbeno ureditev teh razmerij (npr. s poravnavo v smislu 1089. člena ZOR). Prav tak˘ nevednost stranke (izvensodne) porav-nave o tem, da bo pozneje, torej določen čas po sklenitvi poravnave v sodni praksi uveljavljena neka drugačna razlaga materialnega prava, nikakor ne predstavlja zmotne predstave stranke poravnave o obstoju (ali neobstoju) nekega pravnega razmerja (v smislu 1. odstavka 1097. ZOR) niti njene zmotne predstave o obstoju nekega dejstva (v smislu 2. odstavka 1097. člena ZOR), katerega obstoj upošteva pri svoji odločitvi za sklenitev poravnave. Zato se tožnik ne more sklicevati na "napačno vero, da je zavarovalno kritje omejeno na nominalno zavarovalno vsoto" (obstoječo v času sklenitve izvensodne poravnave) kot na ničnostni razlog iz 1097. člena ZOR. Torej sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko ni sprejelo takega njegovega pritožbenega stališča. Pravilno je sicer tožnikovo revizijsko stališče, da oškodovanca, ki se v poravnavi z zavarovalnico odpove "vsem morebitnim nadaljnjim odškodninskim zahtevkom za eventualno še nevtoževano materialno in nematerialno škodo, izvirajočo iz prometne nesreče" (takšna je formulacija v IV. točki izvensodne poravnave z dne 18.12.1985) - taka odpoved zahtevku ne veže glede škode, ki je v trenutku sklenitve poravnave sploh še ni bilo. Vendar pa to še ne pomeni, da je utemeljen ta del revizijske graje uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi (četudi se zanemari problem okoliščine, da se je tožnikova sopogodbenica iz poravnave s to poravnavo obvezala izplačati tožniku celotni preostanek zavarovalne vsote, obračunane v nominalnem znesku). Ni namreč mogoče pritrditi tožnikovemu nadaljnjemu in za to pravdo bistvenemu stališču, da izgube na dohodku kot oblike njegove gmotne škode, ki jo trpi zaradi posledic škodnega dogodka, v trenutku sklenitve poravnave še ni bilo, ker tedaj še ni bil invalidsko upokojen. Pri tem tožnik svoje stališče zastavlja na napačnem razumevanju izgubljenega zaslužka, to je tiste oblike oziroma vrste premoženjske škode, ki jo uveljavlja v tej pravdi.

Spomniti je treba, da revizijsko sodišče presoja pravilnost uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi dejstev, ki so v tej sodbi ugotovljena. Tukaj je potrebno opozoriti predvsem na tri izmed ugotovljenih dejstev: - da je bilo tožnikovo zdravljenje zaradi poškodb, dobljenih v škodnem dogodku (prometni nesreči dne 27.7.1979), končano v letu 1980 (5. stran sodbe druge stopnje); - da so tožniku (po njegovi lastni izpovedi v tej pravdi!) že leta 1980 predlagali invalidsko upokojitev, za katero pa se takrat ni odločil - očitno zato, ker ima ogromno energije (4. stran sodbe prve stopnje); - da tožnik po končanem zdravljenju že v letu 1980 ni bil zmožen tako kot prej delati, kljub volji, da bi ohranil obrtno dejavnost, čeprav so že takrat obstajali pogoji za invalidsko upokojitev (5. stran sodbe druge stopnje).

Spomniti pa je treba tudi na to, da je tožnik že v pravdni zadevi IV P 501/82 uveljavljal odškodnino zaradi izgube zaslužka, ki je v točki II. izvensodne poravnave z dne 18.12.1985 izrečno navedena kot ena izmed oblik materialne škode, katerih plačilu bo v prvi vrsti namenjeno dogovorjeno izplačilo druge tožene stranke.

Po določbi 1. odstavka 195. člena ZOR je kot oblika odškodnine za premoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe (ali okvare zdravja) določeno tudi povračilo zaslužka, izgubljenega zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Po določbi 2. odstavka 195. člena ZOR je kot oblika odškodnine za izgubo zaslužka, ki jo poškodovani trpi kot posledico popolne ali delne nezmožnosti za delo zaradi telesne poškodbe (ali okvare zdravja), določena denarna renta. Glede na to, da se z določitvijo rente ustvari trajno razmerje, okoliščine, ki so pomembne za določitev rente, torej za njeno višino, pa so spremenljive - lahko po določbi 196. člena ZOR sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento (na zahtevo odškodninsko odgovorne osebe pa jo zmanjša ali odpravi), če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

Določba 2. odstavka 195. člena ZOR je povsem jasna glede tega, da gre lahko za popolno ali pa za delno izgubo zaslužka. Sodna praksa je oškodovancem, ki trpijo to obliko premoženjske škode, priznala pravico, da uveljavljajo odškodnino za to obliko škode bodisi v obliki rente - denarne rente, ki se kot odškodnina plačuje mesečno vnaprej, če sodišče ne določi kaj drugega (2. odstavek 188. člena ZOR) - bodisi v obliki občasnih terjatev za povračilo zaslužka, izgubljenega v določenem (preteklem) obdobju. Vendar pa v primeru, ko oškodovanec izbere drugo možnost, to ne pomeni, da bi se ob vsakokratnem uveljavljanju odškodnine za izgubljeni zaslužek iz določenega preteklega obdobja štelo, kakor da gre za škodo, za katere obstoj (in ne le za njeno višino) oškodovanec ni vedel, dokler mu ni postala znana višina škode. Nazadnje povedano velja tudi za obravnavani primer, saj je tožnik na ta drugi način uveljavljal odškodninski zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka v pravdni zadevi opr. št. IV P 501/82, na enak način ga je uveljavljal v pravdni zadevi opr. št. IV P 614/88 in na prav tak način ga je uveljavljal v sedanji pravdi.

Iz ugotovitev in stališč, povzetih in citiranih doslej v tem delu obrazložitve, je jasno, da je tožnik že v času sklenitve izvensodne poravnave z dne 18.12.1985:

1. trpel tisto obliko izgube zaslužka zaradi posledic telesne poškodbe, ki jo obravnava 2. odstavek 195. člena ZOR;

2. vedel, da mu ta škoda še nastaja;

3. vedel, da zaradi posledic škodnega dogodka izpolnjuje pogoje za invalidsko upokojitev.

S stališča določbe 2. odstavka 195. člena ZOR ni bistveno, ali je izguba zaslužka razlika med zaslužkom, ki bi ga oškodovanec pridobival, če ne bi bil zaradi posledic poškodbe le omejeno (v primerjavi s prejšnjim stanjem) sposoben za pridobivanje (polni zaslužek), in zaslužkom, ki ga po končanem zdravljenju dejansko pridobiva z opravljanjem istega (ali drugega) dela oziroma pridobitne dejavnosti - ali pa je to razlika med polnim zaslužkom in invalidsko pokojnino, ki jo prejema zaradi invalidske upokojitve kot posledice poškodbe. V obeh primerih gre za isto obliko oziroma vrsto premoženjske škode: izgubo zaslužka zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo kot posledice telesne poškodbe (ali okvare zdravja), ki je urejena v 2. odstavku 195. člena ZOR. Pri dejanskih izhodiščih revizijske presoje, ki jih vsebuje izpodbijana pravnomočna sodba in ki so bila maloprej nanizana, zato nikakor ni mogoče pritrditi revizijski graji materialnopravne presoje sodišča druge stopnje. To je presoje, da pri škodi, za katero terja tožnik odškodnino v tej pravdi tudi od druge tožene stranke, ne gre za škodo, za katero tožnik ne bi vedel dne 18.12.1985, torej v času sklenitve izvensodne poravnave, s katero se je tožnik odpovedal pravici, terjati od druge tožene stranke še kakšno odškodnino iz škodnega dogodka. To pa je podlaga, ki sta jo sodišči prve in druge stopnje šteli kot odločilno za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka zoper to toženo stranko. Pri vsem prej povedanem zatorej revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.