Jedro

Ureditev trinajste plače ali božičnice je bila v letu 1996 prepuščena avtonomni ureditvi v splošnih aktih delodajalca. Delodajalec je lahko določil, da so do božičnice upravičeni tisti, ki so zaposleni v podjetju na dan, ki ga s posebnim sklepom določi uprava. Delodajalec ni bil zavezan, da pri tovrstnih izplačilih upošteva vse delavce, tudi tiste, ki jim je med letom delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo.

Če bi bilo v postopku izkazano, da pomeni izplačilo trinajste plače del plače iz dobička, bi bil tožnik upravičen do izplačila v sorazmerju s časom zaposlitve pri delodajalcu v obdobju, v katerem je bil dobiček ustvarjen (42. člen SKPG).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, znižajo na znesek 42.735,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki del pritožbenih stroškov v znesku 3.300,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 187.111,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.1996 dalje do plačila (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 53.445,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2001 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnik upravičen do 13. plače, ki je bila izplačana delavcem tožene stranke v decembru 1996, ker se 13. plača lahko izplača iz dobička, do katerega so upravičeni vsi, ki so z delom prispevali k ustvarjanju dobička, ne pa le tisti, ki jim uprava "dobrohotno nameni prednovoletno nagrado". Tožnik je v času od 1.1.1996 do 25.9.1996 prejel pri toženki neto plačo v višini 1.871.110,00 SIT in je glede na določeno osnovo uveljavljal 187.111,00 SIT s pp. Sodišče je zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je že v 75. členu splošnega akta toženke določeno, da se 13. plača izplača le zaposlenim v času odločanja uprave o izplačilu 13. plače. Sodišče samo je napačno tolmačilo navedeno določbo in menilo, da je sporni sklep uprave skladen z določili splošnega akta. Po mnenju sodišča ni nikjer določeno, da je 13. plača rezultat dobička, o katerem odloča skupščina. Odločitev sodišča v izpodbijani sodbi je napačna. Tožnik se sklicuje na odločitev VDSS v Ljubljani v zadevi Pdp 989/97, z dne 19.11.1999 in poudarja, da je sodišče prezrlo 42. člen SKPG iz leta 1993, ki govori o delu plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Omenjeno določilo SKPG v tekstu omenja dobiček. Tožniku je vseeno, kako se ta sredstva poimenujejo, dejstvo je, da so bila pri toženki določena sredstva namenjena za 13. plačo in so bili od nje plačani tudi vsi prispevki iz bruto plače. V 5. odstavku 42. člena SKPG je opredeljeno, da se del dobička, namenjen za delitev delavcem, razdeli delavcem sorazmerno izplačanim plačam delavcev, del pa po vnaprej določenih kriterijih, ki jih določi poslovodni organ oz. uprava. V 75. členu akta toženke je smiselno določeno, da se 13. plača izplača za posamezno poslovno leto. Ker je uprava toženke o izplačilu 13. plače odločila v novembru 1996, je jasno, da je lahko odločala le o dobičku, ki je bil ustvarjen v prvih desetih mesecih leta 1996, ko je bil tožnik še v delovnem razmerju pri toženki. Ker se dobiček razdeli sorazmerno izplačanim plačam, uprava pa je v sklepu z dne 18.11.1996 določila, da se razdeli 1/10 izplačanih plač za čas od 1.1. do 30.9.1996, je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Sklep uprave toženke je nezakonit, ker je uprava razpolagala s celotno 100% maso dobička, čeprav bi lahko vnaprej določila drugačna merila kot je izplačana plača le glede 20% mase. Nezakonit pa je tudi glede določitve kroga upravičencev do 13. plače, saj so po določbi 75. člena splošnega akta do nje upravičeni vsi, ki so v poslovnem letu prejemali plačo. Uprava lahko odloča le o merilih za delitev dobička, ne pa o upravičencih glede na 5. odstavek 42. člena SKPG. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče priznalo toženki 200 točk namesto 100 točk za udeležbo na obravnavi dne 19.4.2001, kar je v nasprotju s Tar. št. 10 OT, ki v 3. točki določa, da znaša nagrada za zastopanje za vsak posamezni narok 50% postavke iz 1. točke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo navedenih absolutnih kršitev določb postopka.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer izrecno ne navaja, za katero absolutno oz. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi v obravnavanem primeru šlo. Pavšalnih pritožbenih navedb v zvezi z obstojem bistvenih kršitev določb postopka ni mogoče upoštevati pri preizkusu izpodbijane sodbe.

Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Materialno pravo pa je bilo delno zmotno uporabljeno pri odločanju o stroških postopka. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu, razen glede odločitve o stroških postopka, ki je deloma napačna, strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je sklep uprave toženke z dne 18.11.1996 v skladu s 75. členom splošnega akta o delovnih razmerjih (B 6), ki velja za obravnavano sporno razmerje, ki določa, da uprava družbe v posameznem poslovnem letu odloči, da se zaposlenim izplača 13. plača, če poslovni rezultati družbe to omogočajo, kot osnova za določitev 13. plače pa se šteje povprečna plača, ki jo je delavec prejel v letu, za katerega se 13. plača razdeli, pri čemer se ne upoštevajo dodatki iz naslova nadurnega dela, eventualne akontacije na 13. plačo ter regres za letni dopust. Uprava je z navedenim sklepom odločila, da se 13. plača izplača na podlagi seznama zaposlenih v mesecu novembru, vključno s pripravniki, zaposlenimi za določen čas in delavci na začasnem čakanju ter porodnicami, in da izplačilo prejmejo upravičenci 16.12.1996 skupaj z redno plačo. Osnova za izračun 13. plače je 1/10 izplačane mase plač v obdobju 1.10.1996, vključno z dodatkom za uspešnost, razen za potnike in porodnice, za katere je v točki c/ sklepa določena posebna osnova. Vsem novozaposlenim od 1.7.1996 dalje pa se izplača polovica 13. plače (točka e/).

Pravilna je razlaga prvostopenjskega sodišča, da je na podlagi določbe 1. odstavka 75. člena splošnega akta toženke o delovnih razmerjih določen krog upravičencev do 13. plače ("zaposleni") in da je uprava na tej podlagi lahko odločila, da so do 13. plače upravičeni delavci, ki so bili na seznamu zaposlenih v mesecu novembru 1996, vključno s porodnicami, pripravniki in delavci na začasnem čakanju (s čemer je izključila tiste, ki jim je tekom leta, do konca novembra 1996, prenehalo delovno razmerje v družbi, med katerimi je tudi tožnik). Taka razlaga 75. člena splošnega akta je v skladu tudi s kasneje sprejeto spremenjeno določbo 75. člena, ki sicer za obravnavani individualni delovni spor ne velja, ker je bila sprejeta v letu 1998. Po spremenjenem 1. odstavku 75. člena splošnega akta tožene stranke uprava družbe lahko odloči, da se enkrat letno delavcem izplača 13. plača, do katere so upravičeni tisti, ki so zaposleni v podjetju na dan, ki ga s posebnim sklepom določi uprava. Ureditev 13. plače ali božičnice je bila v letu 1996 prepuščena avtonomni ureditvi v splošnih aktih delodajalcev. Niti splošna niti panožna kolektivna pogodba nista vsebovali določb o tovrstnih izplačilih, ki bi zavezovale delodajalca, da pri tovrstnih izplačilih upošteva vse delavce, tudi tiste, ki jim je med letom delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo. Določbe o izplačilu "božičnice" so bile v panožno kolektivno pogodbo, ki velja za dejavnost, ki jo opravlja tožena stranka, sprejete kasneje - v letu 2001 (Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije, Ur.l. RS št. 58/2001). V navedeni panožni kolektivni pogodbi je v 5. točki 56. člena določeno, da delavcu v družbi, ki posluje brez motenj, pripada božična nagrada, ki se izplača pred božičnimi prazniki, o višini, načinu in obliki izplačila pa se delodajalec dogovori z reprezentativnim sindikatom. Božičnica je torej tudi po določbi navedene panožne kolektivne pogodbe (ki seveda za obravnavani delovni spor ne velja) "nagrada", namenjena tistim, ki so zaposleni v podjetju v času izplačila.

V obravnavanem primeru ni izkazano, da pomeni izplačilo 13. plače del plače iz dobička, kot meni tožnik. Zato ne pridejo v poštev določbe 42. člena Splošne kolektivne pogodbe o gospodarstvu (Ur.l. RS št. 39/93), na katere se sklicuje tožnik (smiselno enake določbe je vseboval 56. člen panožne kolektivne pogodbe, to je Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije - Ur. l. RS št. 47/94). Če bi bilo izkazano, da gre za del plače iz dobička, pa bi bil tožnik do izplačila upravičen vsaj delno oz. v sorazmerju s časom zaposlitve v obdobju, v katerem je bil dobiček ustvarjen, saj se 80% od dobička, namenjenega za delitev delavcem razdeli sorazmerno izplačanim plačam delavcev, 20% pa po merilih, ki jih vnaprej določi poslovodni organ (oz. uprava). Tudi v zadevi Pdp 989/97, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, je šlo za drugačen primer kot je obravnavani, to je za zahtevek iz naslova dela plače iz dobička - VDSS je v tej zadevi oprlo svojo odločitev na določbe SKPG/90, ker so delavci, ki jim je med letom prenehalo delovno razmerje, uveljavljali pravico do sorazmernega plačila iz naslova poračunov po periodičnih oz. zaključnem računu, to je iz naslova delitve dobička v denarju oz. v obliki delnic (37. člen je vseboval podobne določbe o izplačilih dela plač iz naslova uspešnosti poslovanja oz. iz dobička kot 42. člen SKPG/93, na katere se sklicuje pritožba).

Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem oporeka pravilnosti odločitve o stroških postopka, ki jih mora tožnik glede na to, da v sporu ni uspel, povrniti toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe Odvetniške tarife, ko je toženi stranki za udeležbo na glavni obravnavi dne 19.4.2001 priznalo 200 točk. V individualnih delovnih sporih se za udeležbo na vseh narokih priznava nagrada za zastopanje odvetnika v skladu z določbo 3. točke v zvezi s 1. točko Tar. št. 10 Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 7/95 do 49/2000), v kateri je določeno, da se za zastopanje za vsak posamezni narok priznava 50% postavke v točki 1, vendar ne manj kot 50 točk. V delovnih sporih ne velja določba 1. točke Tar. št. 15, ki jo je očitno uporabilo sodišče prve stopnje, saj le-ta velja le za pravdni postopek. Ker je pritožba v tem delu utemeljena, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka delno spremenilo in prisojene stroške znižalo za 100 točk skupaj z 19% DDV (po vrednosti točke 90,00 SIT) na znesek, ki je razviden iz izreka sodbe (3. točka 365. člen ZPP).

V preostalem delu pa niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v ostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka (uspeh s pritožbo, upoštevajoč nagrado za pritožbo le glede stroškov postopka, v višini 125 točk po 1. alinei Tar. št. 13 OT, je 20%, kar po vrednosti točke 110 SIT skupaj z DDV znaša 3.300,00 SIT).