Jedro

Materialnopravno pravilna je presoja v zvezi z uporabo 191.čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Na podlagi obsežnih ugotovitev sodišča prve stopnje o toženčevem premoženjskem stanju, ki so delno povzete tudi v razlogih pritožbenega sodišča, zato jih revizijsko sodišče ponovno ne navaja, sta obe sodišči prišli do pravilnega materialnopravnega zaključka, da v obravnavanem primeru za uporabo določbe 191.čl. ZOR ni pravne podlage. Ob ugotovljenem premoženjskem stanju toženca ni mogoče priti do zaključka, da je toženec šibkega premoženjskega stanja in da bi ga plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje.

" Pravična denarna odškodnina " za nobenega oškodovanca ni reparacija, ampak pomeni zanj le določeno zadoščenje, ki naj omili njegove težave, tj. škodo. S prisojeno odškodnino, ki je ob upoštevanju vseh pomembnih pravnih dejstev individualizirana in odmerjena po kriterijih, po katerih se odmerja pravična denarna odškodnina za negmotno škodo (stopnja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, pomen prizadete dobrine, namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, omejitev, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom), bo tudi po mnenju revizijskega sodišča ta namen dosežen. To pa pomeni, da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora toženec plačati odškodnino v znesku 3.209.972 SIT z zamudnimi obrestmi, plačevati od 1. 5. 1991 dalje mesečno odškodninsko rento v znesku 8.682 SIT in ji povrniti 269.192 SIT stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni drugostopni sodbi sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja v reviziji revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pravdni zadevi je bilo izdelanih kar 14 izvedeniških mnenj, ki pa sta jih sodišči druge in prve stopnje premalo vrednotili. Tožničino zdravljenje je bilo dolgotrajno. Ob škodnem dogodku je bila stara komaj dvajset let. Številne preiskave, ki jih je morala prestati, so bile boleče in neprijetne. Odškodninski zahtevek iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je bil zato postavljen prej prenizko kot pa previsoko. Tudi iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila tožeči stranki prisojena prenizka odškodnina. V večji meri bi bilo potrebno upoštevati, da se je življenje tožeče stranke po škodnem dogodku v celoti spremenilo. Celo življenje bo imela glavobole, težko se skoncentrira, za kakršnokoli pridobitno delo pa je nesposobna. Zaradi možganskih poškodb je tožnica tudi osebnostno spremenjena. Višje denarno zadoščenje bi moralo sodišče prisoditi tožnici tudi zaradi zmanjšanih možnosti za uspeh, saj možnosti, da bi se lahko kdaj zaposlila, praktično ni. Od škodnega dogodka je preteklo tudi zelo veliko časa. Reviziji naj se zato ugodi tako, da se tožeči stranki prisodi še znesek 3.500.000 SIT.

Tožena stranka pa uveljavlja v reviziji revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so nejasni in v medsebojnem nasprotju. Zaradi plačila odškodnine iz istega škodnega dogodka je bil namreč med tožečo stranko in Z.T. že v teku spor za plačilo odškodnine, ki se je v letu 1987 končal s sodno poravnavo. Iz te poravnave pa ni jasno razvidno, na kaj se je plačilo zneska 2.300.000 takratnih dinarjev nanašalo. Če je s plačilom tega zneska zajeta tudi negmotna škoda, potem tožeča stranka v tej pravdni zadevi plačila te škode ne more ponovno uveljavljati. Vprašanje, na kaj se je znesek 2.300.000 dinarjev nanašal, je bilo postavljeno že v pritožbenem postopku, vendar pa je pritožbeno sodišče nanj odgovorilo tako nejasno, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zlasti so razlogi pritožbenega sodišča nejasni v delu, ki se nanaša na ocenjevanje dejstev o izvršenih plačilih in izpovedbe priče D.G.. Dvom o tem, kaj je bilo z zneskom 2.300.000 dinarjev plačano, vsekakor še vedno obstaja. Povrnitev negmotne škode je tožeča stranka zahtevala že v prejšnji pravdi. Zato je ne more uveljavljati ponovno. Tožena stranka je prepričana, da je bil s poravnavo zaobsežen celoten odškodninski zahtevek tožnice in ne le njegov del. Razlaga, da poravnava ni zajela celotne odškodnine, je posledica socialnih momentov. Ti pa pri pravilni uporabi prava ne bi smeli biti odločilni. Pomanjkljivost izpodbijane sodbe je tudi v tem, da ni bilo ugotovljeno, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnice pred nezgodo. Zaradi te pomanjkljivosti ni mogoče z gotovostjo trditi, da so vse posledice v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Tudi zaključki o tem, da bi tožnica dokončala šolanje, ne temeljijo na zadostnih dokazih. Vsi, ki končajo gimnazijo, ne končajo študija. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno tudi zato, ker sodišče ni uporabilo določbe 191.čl. ZOR. Nepremičnine, ki jih tožnik ima, še ne dokazujejo dohodkov. Tudi dejstvo, da ima nekdo registrirano podjetje, še ne dokazuje, da to podjetje prinaša dohodek. Tudi v tem delu razlogi pritožbenega sodišča niso jasni, kar tudi predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V skladu z določbo 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP, je bila revizija tožeče stranke vročena toženi stranki, revizija tožeče stranke pa toženi. Na revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank. Obe reviziji sta bili vročeni tudi tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil. Reviziji nista utemeljeni.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti ( 386.čl. ZPP) je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje pri obravnavanju zadeve bistvene kršitve iz 10.točke 2. odst. 354.člena ZPP nista zagrešili. Sodišče druge stopnje pa tudi bistvenih kršitev določb postopka, ki jih revizija izrecno uveljavlja, ni zagrešilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ( zadnji odstavek na 3. strani in 1. odstavek na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje ), da je v pravdni zadevi, ki je bila v teku pod opr. št. P 519/80, tožeča stranka pred sklenitvijo poravnave zahtevala plačilo odškodnine v skupnem znesku 7.255.949 takratnih dinarjev, od česar je 5.000.000 dinarjev predstavljalo zahtevek za plačilo negmotne škode, 2.455.949 dinarjev pa za plačilo gmotne škode. S poravnavo z dne 28.5. 1987 ji je bil plačan znesek 2.300.000 dinarjev ( tedaj manj, kot je tik pred sklenitvijo poravnave zahtevala iz naslova gmotne škode). Ob upoštevanju teh dejstev, ki izhajajo iz pravdnega spisa opr. št. P 519/80 in po dokazni oceni izpovedbe priče D.G., ki je v imenu zavarovalnice poravnavo s tožečo stranko sklenil, pa sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da se je plačilo zneska 2.300.000 takratnih dinarjev nanašalo le na plačilo gmotne škode. Z revizijskim zatrjevanjem, da razlogi drugostopnega sodišča niso jasni, skuša tožena stranka v bistvu izpodbiti dokazno oceno nižjih sodišč glede izpovedbe priče D.G., vendar pa to v revizijskem postopku ni dovoljeno ( 3. odst. 385.čl. ZPP). V povezavi s povedanim so neutemeljena vsa nadaljnja revizijska zatrjevanja, da obstaja dvom, kaj je bilo z zneskom 2.300.000 dinarjev sploh plačano, da je bila gotovo plačana tudi negmotna škoda oziroma vsa odškodnina, da tožeča stranka v bistvu ponovno zahteva plačilo že plačane odškodnine in podobno.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek o nejasnosti razlogov glede tožničinege zdravstvenega stanja pred nezgodo. Tudi v tem delu so namreč razlogi pritožbenega sodišča jasni, in se sklicujejo na številna izvedeniška mnenja, ki so bila v postopku izdelana ( še posebej pa na izvedeniško mnenje dr. Jožeta Lokarja, ki je pred izdelavo svojega izvedeniška mnenja vsa druga izvedeniška mnenja analiziral in jih med seboj primerjal) in iz katerih po ugotovitvah nižjih sodišč ne izhaja, da bi bila katerakoli okvara tožničinega zdravja, ki je bila predmet obravnave v tej pravdni zadevi, pri tožeči stranki prisotna že pred nezgodo. Sicer pa tudi tožena stranka niti tekom postopka, niti v reviziji, ni postavila prav nobene konkretne trditve o tem, kako in v čem naj bi bilo tožničino zdravstveno stanje prizadeto že pred nezgodo , do katere je prišlo dne 27. 1. 1978. Zaključki obeh sodišč o tem, da tožeča stranka s šolanjem ni mogla nadaljevati izključno zaradi posledic prometne nezgode, temeljijo na dokazni oceni izvedeniških mnenj. Z izpodbijanjem teh zaključkov izpodbija tožena stranka dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, s tem pa v postopku pred navedenima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno( 3. odst. 385.čl. ZPP).

Materialnopravno pravilna pa je tudi presoja v zvezi z uporabo 191.čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Na podlagi obsežnih ugotovitev sodišča prve stopnje o toženčevem premoženjskem stanju (zadnji odstavek na 14. strani in cela 15. stran razlogov sodišča prve stopnje ), ki so delno povzete tudi v razlogih pritožbenega sodišča, zato jih revizijsko sodišče ponovno ne navaja, sta obe sodišči prišli do pravilnega materialnopravnega zaključka, da v obravnavanem primeru za uporabo določbe 191.čl. ZOR ni pravne podlage. Ob ugotovljenem premoženjskem stanju toženca ni mogoče priti do zaključka, da je toženec šibkega premoženjskega stanja in da bi ga plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje.

Višini prisojene odškodnine tožena stranka izrecno ni ugovarjala, zato je revizijsko sodišče v tem delu preizkusilo izpodbijano drugostopno sodbo po uradni dolžnosti ( 386.čl. ZPP) in v okviru revizije tožeče stranke in pri tem ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje tudi glede višine tožeči stranki prisojenega denarnega zadoščenja materialno pravo pravilno uporabili. Odločitev o tem, kolikšno denarno zadoščenje predstavlja tožnici v obravnavanem primeru pravično odškodnino za prestano negmotno škodo , sta sodišči oprli na ugotovitve izvedencev, ki so v razlogih sodbe sodišča prve stopnje tudi navedene. Obširna revizija tožeče stranke te ugotovitve le povzema, vendar pa le v delih, za katere ocenjuje , da so zanjo ugodnejši. Tožeči stranki je bilo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisojeno 1.200.000 SIT, iz naslova prestanega strahu 600.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti 2.400.000 SIT, in iz naslova zmanjšanih izgledov na uspeh 460.000 SIT, tedaj iz naslova negmotne škode skupaj 4.660.000 SIT, v plačilo toženi stranki pa, zaradi vračunanja od Z.T. prejete akontacije v znesku 1.580.000 SIT, naloženo 3.080.000 SIT. Nobenega dvoma ni, da denarno zadoščenje v znesku 4.660.000 SIT ne bo odpravilo prizadetosti v tožničini osebnostni sferi. Vendar pa je potrebno pri tem upoštevati, da " pravična denarna odškodnina " za nobenega oškodovanca ni reparacija, ampak pomeni zanj le določeno zadoščenje, ki naj omili njegove težave, tj. škodo. S prisojeno odškodnino, ki je ob upoštevanju vseh pomembnih pravnih dejstev individualizirana in odmerjena po kriterijih, po katerih se odmerja pravična denarna odškodnina za negmotno škodo (stopnja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, pomen prizadete dobrine, namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, omejitev, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom), bo tudi po mnenju revizijskega sodišča ta namen dosežen. To pa pomeni, da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

Po povedanem se je pokazalo, da sta reviziji obeh pravdnih strank neutemeljeni. Zato ju je revizijsko sodišče zavrnilo ( 393.čl. ZPP).