Jedro

Ker nobenemu od prejemnikov ponudbe kmetijska dejavnost ne predstavlja edine ali glavne dejavnosti, nihče od njiju pa tudi ne zatrjuje, da obdeluje kmetijsko zemljišče z osebnim delom, ima prodajalec pravico kupca sam izbrati.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Ljutomer št. 330-1537/2008-19 z dne 17. 12. 2008 in odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-254/2008/4 z dne 4. 9. 2009 se odpravita in se zadeva vrne Upravni enoti Ljutomer v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV v 15. dneh od izdaje te sodbe brezobrestno, po izteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

3. Zahteva prizadete stranke A. za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevek za odobritev pravnega posla – prodajne pogodbe, zapisane v notarskem zapisu št. ... z dne 17. 11. 2008, med B. kot prodajalcem in C. kot kupcem, katere predmet je nepremičnina parc. št. 870, vpisana v z.k. vl. ... k.o. ... V postopku je bilo ugotovljeno, da sta C. in A., ki sta prejemnika ponudbe, predkupna upravičenca po 2. točki prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ -UPB1, Ur. list RS, št. 55/03). Zato je prvostopni upravni organ predkupno pravico ugotavljal tudi po dopolnilnem kriteriju iz drugega odstavka 23. člena ZKZ, to je, kateremu od njih kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost. V ta namen je na podlagi podatkov o izračunu dohodnine za leto 2007 za oba prejemnika ponudbe in podatkov o bruto vrednosti kmetijske proizvodnje za kmetijsko gospodarstvo za vsako od navedenih oseb za leto 2007 ugotovil, da A. pomenijo pridelki oz. sredstva pridobljena iz kmetijske dejavnosti poglavitni vir za preživljanje (87,2 %, plača pa 12,8 %), C. pa pomenijo dohodki iz kmetijske dejavnosti 31,9 %, plača pa 68,1 % dohodkov. Glede na navedeno je upravni organ določil predkupnega upravičenca. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s svojo odločbo št. 33008-254/2008/4 z dne 4. 9. 2009. Tožnica s tožbo izpodbija odločitev upravnega organa prve stopnje zaradi zmotno uporabljenih določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Zmotno in preozko je namreč tolmačenje prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da predstavlja v primeru, ko sta oba prejemnika ponudbe tudi oba nosilca kmetijskega gospodarstva, samo prihodek, ki ga posameznik v gospodarstvu ustvari, izključno merilo, ki na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZKZ določa, kateri ima močnejšo predkupno pravico. Tako kot tožnica, je tudi A. zaposlen, torej sam ne more obdelovati kmetije. Dejstvo, da ima iz kmetijske dejavnosti večje dohodke, zato ne more predstavljati njegove močnejše predkupne pravice v smislu 1. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ. Opozarja tudi, da Aleš Vaupotič ne živi na naslovu ..., ampak na naslovu ..., kar dodatno utemeljuje ugotovitev, da dejansko s svojim delom ne more opravljati kmetijske dejavnosti. Predlaga, da se v dokazne namene zaslišijo priče, ki bodo pritrdile tožničinim trditvam in da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter pravni posel, sklenjen v notarskem zapisu opr. št. ... z dne 17. 11. 2008, sklenjen med B. kot prodajalcem in tožnico C. kot kupovalko glede njive parc. št. 870 vpisane pri vl. št. ... k.o. ... odobri. Podrejeno pa predlaga odpravo izpodbijane prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da je pri Okrajnem sodišču v Ljutomeru vložil tožbo na sklenitev prodajne pogodbe in izstavitev ustrezne z.k. listine od lastnika nepremičnine, ki pa ga je Okrajno sodišče prekinilo do odločitve v tem upravnem sporu. Nadalje ponavlja pritožbene trditve glede obsega ukvarjanja s kmetijsko dejavnostjo. Nasprotuje tožbenim navedbam, da se tožnica ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in navaja okoliščine, ki kažejo na to, da se preživlja s plačo iz delovnega razmerja. Glede na navedeno je zato izpodbijana odločba pravilna in zakonita tožba pa neutemeljena. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi tožničinega zahtevka za odobritev prodajne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa med B. kot prodajalcem in tožnico kot kupcem, za nepremičnino parc. št. 870, k.o. ... iz razloga, ker naj bi A., ki je prav tako prejemnik ponudbe, izkazoval močnejšo predkupno pravico v smislu 1. točke drugega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ -UPB1, Ur. list RS, št. 55/03).

Kot izhaja iz prvostopne odločbe in glede na ugotovljeno dejansko stanje, je pravilen zaključek prvostopenjskega upravnega organa, da sta oba sprejemnika ponudbe, tako tožnica, kot A., predkupna upravičenca, ki se uvrščata na isto mesto in sicer po prvem odstavku 23. člena ZKZ – UPB1 kot „kmet“, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj (2. točka). Po drugem odstavku 23. člena tega zakona pa se med predkupnimi upravičenci uvrščenimi na isto mesto, določi pravica do nakupa tako, da ima prednost po določbi 1. točke drugega odstavka tega člena kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, po 2. točki pa kmet, ki zemljišče sam obdeluje. V upravno sodni praksi se določba 1. točke drugega odstavka 23. člena zakona v smislu izkazovanja pogojev (s strani posameznega od kmetov, ki so uvrščeni glede na prvi odstavek 23. člena tega zakona na isto mesto), enotno razlaga v smislu opravljanja kmetijske dejavnosti kot edine ali glavne dejavnosti (ne postranske). Glede na to, da v obravnavani zadevi niti tožnica niti A. ne opravljata kmetijske dejavnosti kot edine ali glavne dejavnosti, saj sta oba redno zaposlena, razen tega tudi ne zatrjujeta, da obdelujeta zemljišče zgolj z osebnim delom, po presoji sodišča zakonski dejanski stan iz 1. in 2. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ – UPB1 in s tem zagotavljanje močnejše prednostne pravice A., ni izkazan. Glede na navedeno je bilo zato izvajanje dokaznega postopka v smislu ugotavljanja, kateremu izmed ponudnikov predstavlja kmetijska dejavnost poglavitni vir preživljanja, za odločitev v obravnavani zadevi povsem nerelevantno. Ker torej niti tožnice niti A. ni mogoče na podlagi drugega odstavka 23. člena ZKZ -UPB1 določiti kot predkupna upravičenca niti po 1. niti po 2. točki drugega odstavka citiranega člena, bi bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi za določitev predkupnega upravičenca potrebno uporabiti določbo 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ-UPB1, torej pravico do nakupa priznati kmetu, ki ga določi prodajalec.

Glede na to, da iz predloženega notarskega zapisa št. ... z dne 17. 11. 2008 izhaja, da je prodajalec B. sklenil pogodbo z tožnico kot kupcem, je torej odločitev upravnega organa prve stopnje, da tak pravni posel ne odobri, v nasprotju s citiranimi določbami ZKZ-UPB1. Izpodbijana odločitev je torej nezakonita, zato jo je bilo potrebno odpraviti na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/2006 in 62/2010) in vrniti zadevo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. Pri tem je upravni organ glede uporabe materialnega prava vezan na pravno mnenje sodišča izraženo v tej sodbi (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Tožena stranka je upoštevaje določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 dolžna tožnici povrniti pavšalni znesek povračil stroškov v višini 350,00 EUR povečan za DDV v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. list RS, št. 24/2007).

K 3. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.