Jedro

Neposredno zaslišanje prič in strank je namenjeno ravno temu, da si sodišče ustvari osebni vtis, kateri od zaslišanih je nanj naredil prepričljiv vtis, kateri pa ne, kot podlago za odločitev pa nato upošteva tista dejstva, ki jih je ugotovilo s takim prepričanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. Ig 2005/00025-3 z dne 9.2.2005, v celoti razveljavilo v 1. in 3. točki in zavrnilo tožbeni zahtevek skupaj z zahtevo za povračilo stroškov, (2.) tožeči stranki pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 743,84 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne, šteto od vročitve te sodbe, do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje

5. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da naj bi bilo v pogodbi in njeni prilogi iz februarja 2004 jasno določeno, da se tožeči stranki v decembru izplača poračun. Kaj takega vsekakor ne drži. Če bi bilo to res zapisano, višje sodišče ob prvem odločanju v pritožbenem postopku ne bi sodišču prve stopnje naložilo, da mora ugotoviti pravo pogodbeno voljo pravdnih strank v zvezi z izplačilom poračuna. Ravno dejstvo, da kaj takega ni zapisano, je razlog, da je bil potreben dokazni postopek v tej smeri.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kaj glede plačil določa pogodba z dne 1.12.2002, prav tako pa je pravilno povzelo tudi določilo zadnjega stavka priloge pogodbe iz februarja 2004. V 3. členu pogodbe je kot plačilo za opravljanje dogovorjenih del določen fiksni mesečni znesek 1.500.000,00 SIT za leto 2002, v nadaljevanju pa se mesečni znesek prilagaja glede na izpolnjevanje ciljev in plana, z odstopanji v pozitivno ali negativno smer (1. odstavek 3. člena pogodbe). V 4. odstavku 3. člena pogodbe pa je določeno, da sme tožeča stranka obračunati tudi določene stroške (potni stroški, stroški prehrane, regres in dnevnice za M. N., ki je bila tretje pogodbena stranka in je delo dejansko opravljala). 4. člen pogodbe pa določa, da v primerih, ko prvo pogodbena stranka (tožena stranka) oceni prispevek drugo pogodbene (tožeča stranka) oziroma tretje pogodbene stranke nad pričakovanji oziroma zelo dobro glede na zahteve in določila te pogodbe, se pogodbene stranke lahko dogovorijo za dodatno plačilo v obliki denarja oziroma delnic prvo pogodbene stranke (npr. nagrada iz dobička na podlagi vsakokratnega skupščinskega sklepa). V Ciljih za leto 2004 – priloga k pogodbi, sklenjena februarja 2004, pa je kot 2. točka teh ciljev navedeno nagrajevanje, zadnji stavek teh ciljev pa se glasi: "Nagrada iz dobička za leto 2004 bo določena po skupščini v letu 2005, poračun za tekoče leto pa decembra 2004."

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji dogovora pravilno upoštevalo izpovedi vseh zaslišanih, ki jih je v pomembnem delu tudi povzelo. Sledilo je izpovedim B. M. in Z. K., glede katerih je ocenilo, da izpovedi potrjujejo tudi listinski dokazi. Neposredno zaslišanje prič in strank je namenjeno ravno temu, da si sodišče ustvari osebni vtis, kateri od zaslišanih je nanj naredil prepričljiv vtis, kateri pa ne, kot podlago za odločitev pa nato upošteva tista dejstva, ki jih je ugotovilo s takim prepričanjem. To je storilo sodišče prve stopnje tudi v obravnavanem primeru. Glede na to, da je vedelo, da je bil B. M. generalni direktor tožene stranke, kar pa od leta 2005 ni več, vedelo pa je tudi, da je Z. K. še vedno zaposlen pri toženi stranki, je tudi to zavedanje del ocenjevanja dokazov, očitno pa sta ga zaslišani priči prepričali s svojima izpovedbama v bistvenih delih. Zato ni nobene potrebe, da bi v obrazložitvi še posebej navedlo to dejstvo. Tožeča stranka pa pri tem očitno pričakuje, da jima sodišče prve stopnje samo zaradi te povezave ne bi verjelo. Nestrinjanje pravdne stranke z dokazno oceno pa ne pomeni, da bi bila ta napačna ali nepopolna.

8. Višje sodišče pa pri tem dodaja, da tudi izpoved M. N., zakonite zastopnice tožeče stranke, v določenem delu potrjuje izpovedi B. M. in Z. K., kar je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, ko je v obrazložitvi zapisalo, da je M. N. izpovedala, da je bila pri toženi stranki tretirana kot vsi zaposleni. To pa tudi pomeni, da zanjo niso veljala neka posebna pravila glede poračuna oziroma božičnice oziroma 13. plače, kot so ta sredstva imenovali vpleteni. Pri tem že beseda božičnica oziroma 13. plača pomeni, da gre za denar, ki ga prejmejo zaposlene osebe, torej osebe, ki so na določen dan ob koncu leta zaposlene pri določeni osebi. Nobenega razloga ni, da bi bili pogodbeni sodelavci v primeru, da tudi njim pripada ta denar, obravnavani drugače od ostalih (zaposlenih) – da morajo biti torej pogodbeno povezani s podjetjem in delati zanj na presečni datum, ki je pomemben za izplačilo, sama M. N. pa je izpovedala, da je bila tretirana kot vsi zaposleni.

9. V pritožbi tožena stranka trdi, da sta sklepa o poračunu plače za leti 2003 in 2004 sestavljena le za potrebe te pravde, kar naj bi izhajalo iz istih tipkarskih napak v teh sklepih. Pri tem ne pojasni, katere naj bi bile te napake. Tudi če bi vsebovala iste napake, pa to samo po sebi še ne pomeni, da sta bila izdelana hkrati. Ni pa dvoma, da naj je bil tak sklep zapisan ali pa ne, je tožena stranka dokazala, da so izplačilo prejele le osebe, ki so bile na datum, določen v sklepih, pri njej zaposlene, ne pa tudi osebe, ki jim je pred tem delovno razmerje prenehalo (B. S. in J. S. tega poračuna nista prejeli). Zato to vprašanje (tipkarske napake) niti ni bistveno za odločitev. Prav tako pa tudi ni pomembno, da je B. M. izpovedal, da je bil sklep le eden (za vsako leto), Z. K. pa, da sta bila sklepa posebej za delavce in posebej za pogodbene partnerje. Morebitni sklepi so namreč pomembni le za odnos direktorja tožene stranke in lastnikov, ne gre pa za kak sklep, zoper katerega bi se lahko pritožil kdorkoli od vpletenih, ki jim na njegovi podlagi nagrada (poračun) pripada ali pa ne.

10. Višje sodišče pa se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da je bila diskrecijska pravica generalnega direktorja tožene stranke, da se je odločil, ali bo ta poračun izplačan ali ne. To nenazadnje izhaja že iz vsebine 4. člena pogodbe, ki je navedena zgoraj – da se torej dodatno plačilo v obliki denarja ali delnic lahko dogovori, ko prvo pogodbena stranka oceni prispevek drugo pogodbene oziroma tretje pogodbene stranke nad pričakovanji oziroma zelo dobro. Voljo za pravno osebo oblikuje njen zakoniti zastopnik, v konkretnem primeru je bil to takrat generalni direktor B. M. On je bil tudi tisti, ki je imel možnost (in ne dolžnost, na kar nakazuje beseda „lahko“) za toženo stranko in v njenem imenu oceniti, da bi bilo na mestu dodatno plačilo. Že iz pogodbe pa ne izhaja, da bi bilo dodatno plačilo dolžnost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da zadnjega stavka dodatka iz februarja 2004 ni mogoče tolmačiti zunaj tega pogodbenega določila. To pa v dodatku predstavlja le časovni okvir, ne pa tudi zaveze, da bo tožeča stranka karkoli prejela še dodatno, poleg dogovorjenega mesečnega plačila in povračila stroškov. Osnova za poračun, navedena v sklepu z dne 22.12.2004, pa že po logiki stvari ne more pomeniti, da so do poračuna upravičeni vsi, ki so bili na delu vsaj 11 mesecev. To določilo namreč poleg kriterija, da so bili na delu vsaj 11 mesecev, določa še dodaten kriterij – da so za toženo stranko delali na določen presečni dan – do plačila so bili tako upravičeni le tisti, ki so za toženo stranko delali 11 mesecev in so zanjo delali tudi še na ta dan, torej 24.12.2004. 11. Ni sporno, da tožeča stranka oziroma njena zakonita zastopnica na presečni dan ni več delala za toženo stranko. Dejstvo je, da je tožena stranka pogodbo odpovedala. Sodbe Okrožnega sodišča v Krškem Pg 156/2004 v spisu ni, zato niti ni mogoče preveriti pravilnosti navedb tožeče stranke v zvezi s to sodbo. Iz neprerekanih navedb tožene stranke pa je razvidno, da je bilo s to sodbo odločeno zgolj to, da je tožeča stranka upravičena do odpravnine. Pri tem pa tožeča stranka spregleda tudi določila 6. člena pogodbe, po katerem se pogodba lahko odpove tudi brez navedbe razloga (1. odstavek tega člena), pri čemer je tožena stranka sicer dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini šestkratnika dogovorjenega mesečnega zneska iz 3. člena pogodbe (3. odstavek 6. člena pogodbe), vendar pa je v istem odstavku določeno tudi to, da v primeru odpovedi pogodbe s strani tožene stranke brez navedbe razloga pogodba preneha takoj. Dejstvo je, da je tožena stranka pogodbo odpovedala, s čimer se strinja tudi tožeča stranka. Glede na neprerekano dolžnost za plačilo odpravnine pa tudi v takem primeru pogodba preneha takoj. Tako tudi v primeru, da niso obstajali krivdni razlogi za odpoved pogodbe, to še ne pomeni, da bi kljub odpovedi tožeča stranka oziroma njena zakonita zastopnica delo lahko opravljala tudi po dnevu odpovedi. Zato ni moč trditi, da bi tožena stranka z odpovedjo pogodbe kršila pogodbo in da bi bila tožeča stranka brez te kršitve pogodbe še vedno v razmerju z njo in bi zato prejela tudi poračun. Takojšnje prenehanje pogodbe je v pogodbi namreč izrecno določeno, zato to ni nikakršna kršitev pogodbe. Res tožeča stranka poračuna ni dobila, ker takrat ni bila več v razmerju s toženo stranko, vendar pa to ni upoštevna vzročna zveza oziroma ta znesek ni utemeljeno zahtevan niti na podlagi 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj ni prišlo do kršitve pogodbe.

12. Glede na pritožbene navedbe v zvezi s pomanjkljivostmi sodbe, do katerih naj bi po mnenju tožeče stranke prišlo, ker naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo navodil višjega sodišča iz razveljavitvenih sklepov, pa višje sodišče ugotavlja, da v tokratnem sojenju do tega ni prišlo. Sodišče prve stopnje je namreč v tem sojenju upoštevalo vse relevantne dokaze, pri tem pa se ni bilo dolžno izjasniti tudi o tistih dokazih, ki za odločitev niso pomembni, pa tudi ne o vseh navedbah tožeče stranke, ki na odločitev ne morejo vplivati. Višje sodišče sodišču prve stopnje tudi ni naložilo, kako naj odloči, kar bi bilo tako ali tako nedopustno in proti predpisom.

13. Niso vsa dejstva, za katera tožeča stranka meni, da so ključna, tudi dejansko ključna. Zatrjevano dejstvo, da naj bi poračun prejela tudi B. M. oziroma njegovo podjetje M., d.o.o., in P. K. oziroma družba T., za odločitev ni bilo pomembno. Tudi iz navedb tožeče stranke namreč izhaja, da sta tako B. M. kot P. K. tudi po prekinitvi pogodbenega razmerja še vedno delala za toženo stranko, čeprav v drugačni obliki (B. M. se je pri toženi stranki zaposlil, P. K. pa naj bi s svojo družbo C., d.o.o., delal preko družbe T.). To pa pomeni, da ti razmerji nista enaki kot glede tožeče stranke, ki je po prekinitvi pogodbe 10.12.2004 popolnoma prenehala z delom za toženo stranko. Tožena stranka oziroma njen takratni generalni direktor pač nista ocenila, da bi bilo treba dogovoriti dodatno izplačilo za tožečo stranko, do česar sta bila na podlagi pogodbenih določil povsem upravičena, zato toženi stranki česa takega ni mogoče naložiti niti v pravdnem postopku. Pri tem nič ne pomaga, da se tožeča stranka sklicuje na običaje med pravdnima strankama. Poudariti je potrebno, da je bilo v obravnavani zadevi izpostavljeno le to, da je tožeča stranka poračun dobila že v letu 2003, nič pa ni bilo govora, da bi ga prejela že kdaj prej, kar niti ni pomembno, saj je bila pogodba sklenjena šele 1.12.2002. To pa hkrati tudi pomeni, da ni bil vzpostavljen nikakršen običaj, saj enkratno plačilo pač še ne pomeni običaja, v skladu s pogodbo pa so bila vsa dodatna plačila, zunaj dogovorjenega mesečnega zneska, le stvar ocene in s tem pripravljenosti tožene stranke za dodatno plačilo, ne pa dolžnost tožene stranke. To pogodbeno določilo pa je povsem jasno, zato ni pomembno, kdo je pogodbo sestavil (primerjaj 83. člen OZ, ki se nanaša le na razlago nejasnih določil). Ob tem pa je tožeča stranka podpisala pogodbo – če se s tako diskrecijsko pravico tožene stranke ni strinjala, bi morala zahtevati, da se dodatno nagrajevanje oziroma dodatno plačilo določi drugače, česa takega pa nikoli ni zatrjevala. Zapis v prilogi pogodbe iz februarja 2004 pa pogodbenega določila ni spremenil, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno opredelilo vprašanja, ki so pomembna za odločitev, upoštevalo je vse pravno relevantne dokaze, ki jih je tudi ocenilo, in odgovorilo na vsa pomembna vprašanja. Višje sodišče se strinja tudi z njegovim zaključkom, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bila upravičena do poračuna v letu 2004. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je neutemeljeno pritožbo glede glavne stvari zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje

15. Tožeča stranka se pritožuje tudi v stroškovnem delu, ko je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo povračilo 518,50 EUR stroškov priče B. M. Tožeča stranka trdi, da so bili ti stroški priglašeni prepozno, tožena stranka pa trdi, da je imela pravico te stroške priglasiti v ponovljenem postopku.

16. Ti stroški so nastali v drugem sojenju, ki se je končalo s (kasneje razveljavljeno) sodbo z dne 17.10.2008. Po tem je bil opravljen še en narok za glavno obravnavo (12.7.2013), na katerem je tožena stranka opredeljeno priglasila tako stroške sodnih taks kot tudi stroške priče M. 17. V skladu s 3. odstavkom 163. člena ZPP mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. To pa pomeni, da je tožena stranka te stroške smela priglasiti tudi na tem zadnjem naroku, ki je bil pred (končno) odločitvijo o stroških (primerjaj 2. odstavek 163. člena ZPP). Tega ne spremeni dejstvo, da se je zoper sodbo z dne 17.10.2008 in dopolnilno sodbo z dne 30.7.2012 pritožila le tožeča stranka. Tožena stranka se namreč zoper ti odločbi ni niti mogla pritožiti, saj sta bili obe izdani v njeno korist. 18. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o teku zamudnih obresti od priznanih stroškov, za katere je odločilo, da tečejo od 16. dne po prejemu sodbe sodišča prve stopnje. Taka odločitev je tudi v skladu s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006, na katero je višje sodišče opozorilo že v sklepu z dne 28. maja 2013. 19. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o stroških postopka, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo tudi v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

20. Izrek o teh stroških temelji na 151., 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor tožene stranke na pritožbo pa k odločitvi višjega sodišča ni prav nič prispeval, zato ti stroški niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP.