Jedro

Pravilo sočasne izpolnitve sodišče upošteva le na ugovor stranke, tako da ji naloži izpolnitev obveznosti takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (2. odst. 122.čl. ZOR). Tožena stranka tega ugovora ni postavila.

Tega ugovora z revizijo ni mogoče uveljavljati. Gre za ugovor, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava, vendar mora temeljiti na trditveni in dokazni podlagi, ki je sodišču predložena v postopku na prvi stopnji, oziroma ob pogojih iz 352.čl. ZPP v pritožbi.

Pasivnosti v predhodnem postopku ni mogoče nadomestiti v reviziji, ker to prepoveduje določba 3. odst. 385.čl. ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožnica I. Š. lastnica trgovskega lokala v pritličju hiše S., Š. L. ter tožencem naložilo, da izstavijo ustrezno zemljiškoknjižno listino. V dokaznem postopku je ugotovilo, da so bili toženci solastniki hiše S., Š. L. in imetniki pravice uživanja parc. št. 180, 579 in 580 vl. št... k.o... Te nepremičnine so prodali prvi tožnici in L. Š. s pogodbo z dne 2.9.1960 za 1.800.000 din. Na podlagi odločbe komisije za nacionalizacijo z dne 31.10.1960 je z dnem 26.12.1958 lokal v tej hiši prešel kot nacionaliziran v družbeno lastnino. Preostali del zgradbe ni bil nacionaliziran. Dne 12.12.1960 so iste stranke sklenile novo pogodbo o prodaji nepremičnin vl. št... k.o... za navidezno kupnino 1.140.000 din, dejanska kupnina pa je bila 1.800.000 din. V tej pogodbi je navedeno, da sta kupca seznanjena z nacionalizacijo lokala, da pa jima pripada odškodnina za nacionaliziran lokal. Nato sta kupca večkrat poskusila doseči izvzetje iz nacionalizacije, a brez uspeha. Po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji sta vložila zahtevo za denacionalizacijo, ki pa je bila rešena v prid tožencem kot bivšim zemljiškoknjižnim lastnikom nacionaliziranega lokala. Sodba ugotavlja, da prodaja nacionaliziranega lokala ni bila mogoča. Vendar pa so toženci cedirali svoje pravice do lokala v korist kupcev. V zvezi s tem je pomemben dogovor, overovljen dne 25. in 26.9.1967. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Potrdilo je prvostopne dejanske ugotovitve in pravno stališče, da nacionalizirani lokal ni mogel biti predmet prodaje. Kupcema je bilo znano, da je bil lokal nacionaliziran. Lokal je bil izvzet iz prodaje. Če ne bi bil, bi bila nasprotna pogodbena določila nična. Cesija lastninske pravice ni mogoča. S cesijo je mogoče prenesti le terjatev iz obligacijskega razmerja. Za stvarnopravni zahtevek ni ne dejanske ne pravne podlage.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo. Revizijsko sodišče je reviziji delno ugodilo in razveljavilo sodbo druge stopnje glede odločitve o dajatvenem tožbenem zahtevku, s katerim je bila toženi stranki naložena izstavitev zemljiškoknjižne listine. Glede odločitve o zahtevku na ugotovitev lastninske pravice pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. V zvezi z delno razveljavitvijo sodbe druge stopnje je opozorilo na pomen dogovora z dne 25. in 26.9.1967, po katerem bi lokal pripadel kupcema v last, če bi uspela v postopku za izvzem iz nacionalizacije. Tega dogovora sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo, saj v razlogih sodbe sploh ni omenjen.

Sodišče druge stopnje je pri ponovnem odločanju zavrnilo pritožbo tožene stranke in v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine in o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, potrdilo sodbo prve stopnje. Presodilo je pomen dogovora z dne 25.in 26.9.1967 in ugotovilo, da so prodajalci z njim prenesli na kupca pravico terjati ta lokal v svojo korist. Gre za odstop upravičenja za pridobitev pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice. V zvezi s tem je ocenilo tudi ostale dokaze, posebno korespondenco med strankama, vloge za izvzem lokala iz nacionalizacije in sodbo Vrhovnega sodišča Jugoslavije. Iz tega je sklepalo, da so prodajalci prenesli na kupca ne sicer lastninsko pravico, marveč pravico zahtevati vrnitev lokala, če bo taka možnost podana.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da drugostopna odločitev pomeni, da se bo v zemljiški knjigi vknjižila v korist tožnice pravica, ki sploh ni ugotovljena, kajti lastninska pravica na lokalu na kupca ni bila prenešena. Če tožniki uveljavljajo pravico do pridobitve lastninske pravice, bi morali postaviti tudi zahtevek na sklenitev pogodbe. Taka pogodba pa bi bila vsekakor odplačna. V zvezi s tem se revizija sklicuje na izjavo, ki je bila podpisana v zvezi z dogovorom z dne 26.9.1967. Sodba pa nasprotne obveznosti tožnikov sploh ne omenja. O dogovoru z dne 26.9.1967 revizija navaja, da je po vsebini pooblastilo za uveljavljanje izvzetja lokala iz nacionalizacije, ne pa listina za prenos upravičenja za pridobitev lastninske pravice. Sodbi druge stopnje očita, da je ocenjevala samo dogovor z dne 26.12.1967 in nobenih drugih dokazov. Poudarja izjavo, s katero sta se kupca zavezala plačati prodajalcem znesek 9.000 N din v primeru, če bi bil lokal izvzet iz nacionalizacije in izročen kupcema v last. Ko je torej sodišče odločilo, da lokal pripada tožeči stranki, bi moralo upoštevati tudi njeno obveznost. Ker ni odločilo tako, je kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo.

Nadalje navaja, da je bil dogovor z dne 26.9.1967 sklenjen za potrebe tedanjega postopka in ne more veljati 30 let kasneje za potrebe denacionalizacije. Meni, da bi bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bi se na tak način toženi stranki omogočilo uveljavljati zahtevek na plačilo. Z izpodbijano sodbo je tožencem ta možnost odvzeta.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dogovor, ki so ga sklenili toženci na eni ter A. in I.Š. na drugi strani, in na katerem so toženci overovili svoje podpise dne 25. in 26.9.1967, ni samo pooblastilo za vodenje postopka izvzetja lokala iz nacionalizacije, kot zatrjujejo toženci, ampak je povsem nedvoumno sporazum o tem, da se toženci odrekajo vsem pravicam do lokala, ki bo pripadel v last A. in I. Š. v primeru, če bosta uspela z zahtevkom za vrnitev. Ta dogovor se ne nanaša samo na tedaj tekoči postopek, ampak pomeni trajno ureditev razmerij med pravdnimi strankami glede upravičenj do lokala v zvezi z uveljavljanjem zahtevkov za vrnitev iz nacionalizacije. Tako razlago dogovora potrjuje tudi izjava, na katero se v reviziji izrečno sklicuje tožena stranka pri utemeljevanju stališča, da je bila v zvezi s tem dogovorjena odplačnost. Dogovor je po vsebini pravni posel, ki ob izpolnitvi pogoja vrnitve lokala iz nacionalizacije predstavlja podlago za uveljavljanje zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na lokalu v korist kupcev hiše S., Š. L. in s tem za pridobitev lastninske pravice na lokalu. Pri prenosu nepremičnine s pravnim poslom se lastninska pravica pridobi z vpisom v zemljiški knjigi (33.čl. Zakona temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 5.čl. Zakona o zemljiški knjigi). To velja tudi v tem primeru. Tožeča stranka doslej na spornem lokalu ni pridobila lastninske pravice. Omenjeni dogovor iz septembra 1967 pa ji daje podlago, da zahteva vknjižbo lastninske pravice na svoje ime. Na podlagi zakona o denacionalizaciji je bil sporni lokal vrnjen tožencem kot zemljiškoknjižnim lastnikom lokala v času nacionalizacije. Za primer vrnitve so se stranke dogovorile, da lokal pripada tožeči stranki. Zato je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine utemeljen in je z izpodbijano sodbo o njem odločeno pravilno.

Revizija meni, da bi v primeru, če bi obveljala razlaga dogovora iz septembra 1967, kakršno je sprejela sodba druge stopnje, sodišče moralo upoštevati dogovorjeno odplačnost in tožeči stranki naložiti ustrezno nasprotno dajatev. S tem se smiselno sklicuje na pravilo sočasne izpolnitve (122.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). To pravilo sodišče upošteva le na ugovor stranke, tako da ji naloži izpolnitev obveznosti takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (2. odst. 122.čl. ZOR). Tožena stranka tega ugovora ni postavila.

Navedbe, na katere opozarja v reviziji, se nanašajo na utemeljevanje stališča, da kupnina za hišo ni obsegala tudi vrednosti lokala.

Tožena stranka pa ni pogojevala zahtevane izstavitve zemljiškoknjižne listine za lokal s plačilom zneskov, ki jih navaja kot dogovorjeno odmeno za lokal. O ugovoru, ki ni bil postavljen, sodišče ni moglo odločati. Zato v tem pogledu izpodbijani sodbi ni mogoče ničesar očitati. Na novo pa tega ugovora z revizijo ni mogoče uveljavljati. Gre za ugovor, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava, vendar mora temeljiti na trditveni in dokazni podlagi, ki je sodišču predložena v postopku na prvi stopnji, oziroma ob pogojih iz 352.čl. ZPP v pritožbi. Pasivnosti v predhodnem postopku ni mogoče nadomestiti v reviziji, ker to prepoveduje določba 3. odst. 385.čl. ZPP. Tega se očitno zaveda tudi tožena stranka, ki utemeljuje svoj predlog na razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje z navedbo, da bi se ji s tem dala možnost uveljavljanja tega ugovora.

Ni utemeljen revizijski očitek, da izpodbijana sodba ni ocenila dogovora iz septembra 1967 v povezavi z drugimi dokazi. Sodba druge stopnje namreč ugotavlja, da se vsebina dogovora sklada s korespondenco med A. Š. in T. O., s Š. vlogami za vrnitev lokala in s sodbo Vrhovnega sodišča Jugoslavije. Vsebino dogovora je primerjalo z ugotovljenim ravnanjem strank, posebno Š., ki si je vztrajno prizadeval za vrnitev lokala. Revizija se sklicuje tudi na izjavo (listina B 5), iz katere izhaja, da bosta zakonca Š. plačala prodajalcem vsakemu 3.000 N din v primeru, če bi bil lokal izločen iz nacionalizacije in dan v last A. in I. Š. Ta izjava ne izpodbija ugotovljene vsebine dogovora iz septembra 1967, pač pa še dodatno potrjuje takšno razlago te listine, na kakršni temelji izpodbijana drugostopna sodba.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.