Jedro

Ker je tožeča stranka s podpisom obračun le potrdila, to dejstvo ne more pripeljati do materialnopravnega sklepa, da je tožeča stranka s tem toženi stranki del njene obveznosti, ki je opredeljena v zakonu (prvi odstavek 126. člena SZ), tudi odpustila, zaradi česar naj bi, njena obveznost v delu, ki ni bil zajet v obračunu, prenehala.

Na podlagi z enostranskim sklepom tožene stranke določenih elementov obračuna in samega (ravno tako s strani tožene stranke enostransko sestavljenega) obračuna, del obveznosti, ki jo je imela tožena stranka do tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 126. člena SZ, ni mogel prenehati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 91.544 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.1992 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 79.380 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da jih trpi tožena stranka sama.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je na prvem naroku predlagala izdajo sodbe zaradi izostanka. Zaradi nesklepčnosti tožbe sodišče prve stopnje temu predlogu ne bi smelo ugoditi, ampak bi moralo uporabiti četrti odstavek 332. člena ZPP in tožbeni zahtevek zavrniti. Ker ni ravnalo tako, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Enako kršitev je storilo tudi pritožbeno sodišče, saj je sodbo zaradi izostanka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ob pravilni uporabi določb ZPP pa bi moralo pritožbi tožene stranke ugoditi tako, da bi tožbeni zahtevek zavrnilo. Bistvena kršitev določb ZPP je podana tudi zato, ker se pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe med drugim sklicuje tudi na določbo tretjega odstavka 3. člena ZPP. Te določbe pa v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj med postopkom ni prišlo do nobenih razpolaganj pravdnih strank, ki jih sodišče ne bi smelo priznati. Končno predstavlja bistveno kršitev določb postopka tudi dejstvo, da sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov za trditev, da "tožena stranka namerno ni izpolnila svoje obveznosti". Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker sodišče prve stopnje svojo odločitev utemneljuje tudi s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 266. člena ZOR. Ta določba se namreč nanaša na povrnitev škode, v obravnavanem primeru pa se ni zahtevala povrnitev škode, ampak plačilo zneska, ki naj bi ga bila dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki na podlagi določb Stanovanjskega zakona. Za odločitev v sporu je bistven le sklep tožene stranke z dne 21.1.1992, ki je res enostranski pravni akt, proti kateremu tudi pritožba ni bila mogoča, vendar pa je odločilno to, da se je tožeča stranka z vsebino tega sklepa strinjala in dala tudi pisno soglasje k temu, da se ji zaradi predčasne izpolnitve tožene stranke izplača nižji znesek od tistega, do katerega je bila upravičena po določbah Stanovanjskega zakona. Po določbi 26. člena ZOR je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. V obravnavanem primeru je bil dogovor pravdnih strank jasen. Tožeča stranka se je z izplačilom nižjega zneska strinjala. Zato bi moralo sodišče njen tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999 (v nadaljevanju ZPP/99) pri odločanju uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (V nadaljevanju ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Tožena stranka je to storila, vendar pa njene revizijske trditve, da sodišči prve in druge stopnje nista postopali v skladu z določbami ZPP, niso utemeljene.

Tožena stranka je zmotnega mnenja, da sta obe sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka zato, ker nista uporabili določbe četrtega odstavka 332. člena ZPP/77. Revizijo kot izredno pravno sredstvo je mogoče vložiti le proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena ZPP/77). Sodba zaradi izostanka, ki jo je na predlog tožeče stranke izdalo sodišče prve stopnje, pa je bila zaradi pritožbe tožene stranke razveljavljena. Pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji, ki bi se nanašala na sodbo zaradi izostanka, tedaj sploh ne obstaja. Proti neobstoječi sodbi pa revizija ni le nedovoljena (že omenjeni prvi odstavek 382. člena ZPP/77), ampak tudi sploh ni mogoča. Ravno tako je neutemeljena revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo na podlagi določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP/77. Pritožbeno sodišče se na to določbo ZPP/77 res tudi sklicuje, vendar pa ne v smislu nedovoljenih procesnih razpolaganj pravdnih strank, kot v reviziji zatrjuje tožena stranka, ampak pri presoji ravnanja tožene stranke, ki je v sklepu z dne 21.1.1992 enostransko in brez sodelovanja tožnice določila višino svoje obveznosti (in s tem pravic tožeče stranke), rok njene zapadlosti in tudi vse druge bistvene elemente izplačila zneska, ki ga je tožeči stranki dolgovala na podlagi prvega odstavka 126. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ).

Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo več razlogov. Med drugim se je tako sklicevalo tudi na določbo 266. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se nanaša na obseg odškodnine. V drugem odstavku navedene določbe ZOR je govor tudi o pravici upnika do povrnitve škode v primeru, ko gre za namerno neizpolnitev. V zvezi z navedeno določbo ZOR je v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje tudi v reviziji izrečno omenjen zapis o "namerni neizpolnitvi tožene stranke", ki po mnenju revizije ni obrazložen, zaradi česar naj bi bila tudi podana bistvena kršitev pravdnega postopka. Po presoji revizijskega sodišča pa temu ni tako. Vprašanje, ali tožena stranka "namerno ni izpolnila zakonske obveznosti", po mnenju revizijskega sodišča namreč sploh ni pravno odločilno (zakaj je temu tako, je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve). Zato morebitna pomanjkljiva obrazložitev (ali celo neobrazložitev) te trditve ne more predstavljati v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Prav ima namreč revizija, da se za pravno pravilno odločitev v tej pravdni zadevi na določbo 266. člena ZOR sploh ni potrebno sklicevati (in tedaj tudi ne ugotavljati, ali je tožena stranka morda namerno opustila izpolnitev). Pravice prejšnjega imetnika stanovanjske pravice (in s tem dolžnosti lastnika stanovanja), ki v dveh letih po uveljavitvi SZ izprazni stanovanje, so povsem jasno opredeljene v prvem odstavku 126. člena SZ. V obravnavanem primeru je tožena stranka z enostranskim sklepom z dne 21.1.1992 (proti kateremu tožeča stranka ni imela pravice do pritožbe in tedaj v nobeni fazi opredeljevanja pravic in obveznosti, ki jih vsebuje sklep, ni mogla sodelovati in s tem vplivati na vsebino pravic in obveznosti) opredelila (določila) medsebojne pravice in obveznosti pravdnih strank in to drugače, kot je določeno v zakonu (prvi odstavek 126. člena SZ). Sklep tožene stranke z dne 21.1.1992 tedaj ne more predstavljati pogodbe. Ta je sklenjena šele takrat, ko se obe pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Prav ta, s strani tožene stranke enostransko izdan sklep o ureditvi medsebojnih razmerij, pa je bil kasneje podlaga za "obračun izplačila" z dne 29.1.1992, ki ga je tudi sestavila tožena stranka, tožeča stranka pa le podpisala. V s strani tožene stranke enostransko sestavljenem "obračunu izplačila" je med drugim res tudi navedeno, da se tožeča stranka "z obračunom in izplačilom strinja", vendar pa so si trditve (in predstave) pravdnih strank o tem, kaj je bilo s tem zapisom mišljeno, po ugotovitvah obeh sodišč diametralno nasprotne.

Za odločitev v sporu so bistvene ugotovitve obeh nižjih sodišč,da je "obračun izplačila" z dne 29.1.1992 na podlagi njenega enostranskega sklepa z dne 21.1.1992, pripravila tožena stranka (ta dejstva tudi sicer med pravdnima strankama niso bila sporna). Zato je potrebno vsa nejasna določila obračuna z dne 29.1.1992, ki temelji na enostranskem sklepu tožene stranke z dne 21.1.1992, razlagati v korist tiste stranke, ki pri sestavi ni sodelovala (100. člen ZOR). To z drugimi besedami pomeni, da v obravnavanem primeru dejstvo, da je tožeča stranka s podpisom obračun le potrdila, ne more pripeljati do materialnopravnega sklepa, da je tožeča stranka s potrditvijo obračuna toženi stranki del njene obveznosti, ki je opredeljena v zakonu (prvi odstavek 126. člena SZ), tudi odpustila, zaradi česar naj bi, kot zmotno zatrjuje tožena stranka, njena obveznost v delu, ki ni bil zajet v obračunu, prenehala. Po določbah ZOR namreč lahko obveznost v celoti ali le deloma preneha samo takrat, kadar upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti (ali njenega dela), in se dolžnik s tem strinja (344. člen ZOR). Izjava upnikove volje mora biti jasna, svobodna in resna (drugi odstavek 28. člena ZOR). Na podlagi z enostranskim sklepom tožene stranke z dne 21.1.1992 določenih elementov obračuna in samega (ravno tako s strani tožene stranke enostransko sestavljenega) obračuna, del obveznosti, ki jo je imela tožana stranka do tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 126. člena SZ, zato ni mogel prenehati. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke je bilo tedaj materialnopravno pravilno ugodeno.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).