Jedro

Ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Obsojeni R. Š. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 339/2002 z dne 7. 3. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 306/2003 z dne 22. 5. 2003 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ). Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče RS z odločbo I Ips 234/2003 dne 13. 11. 2003 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Dne 11. 2. 2011 pa je Okrajno sodišče v Mariboru preko Vrhovnega sodišča RS prejelo vlogo obsojenca z dne 5. 2. 2011, naslovljeno kot „zahteva za razveljavitev pravnomočne sodbe opr. št. III K 339/2002“. Po pregledu zadeve je ugotovilo, da je glede na vsebino vloge obsojenčevo pisanje šteti kot ponovno vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo, zoper katero je bila kot rečeno že vložena zahteva za varstvo zakonitosti in jo je na podlagi drugega odstavka 442. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 421. člena in drugim odstavkom 420. člena ZKP zavrglo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zoper sklep okrajnega sodišča zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Zoper navedeni pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti pa vlaga obsojenec ponovno zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri sodišču očita kršitev določb 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, v nadaljevanju zahteve pa navaja okoliščine in dejstva, s katerimi izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj sta oba sklepa pravilna in zakonita. O delu zahteve za varstvo zakonitosti, kjer obsojenec izpodbija pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega, pa je Vrhovno sodišče že odločalo.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Skladno z drugim odstavkom 422. člena ZKP predsednik senata sodišča prve stopnje zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena) ali če je prepozna (tretji odstavek 421. člena ZKP). Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme vložiti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel sodno odločbo. Obsojenec je prejel pravnomočno sodbo (sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 306/2003 dne 12. 6. 2004), o njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti pa je Vrhovno sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, odločilo 13. 11. 2003 in zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Glede na navedeno je sodišče z izpodbijanima sklepoma ravnalo popolnoma pravilno, ko je ponovno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, saj je kot rečeno ne samo vložena prepozno, temveč je tudi nedovoljena.