Jedro

Tožnik je razširil tožbo na drugotoženo stranko potem, ko se je prvotožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, zato bi bila takšna sprememba tožbe dopustna le, če bi z njo soglašali obe toženi stranki (187. čl. ZPP). Ker sta za spremembo tožbe v konkretnem primeru potrebni soglasji obeh toženih strank kumulativno, sodišče prve stopnje spremembe pravilno ni dovolilo, saj drugotožena stranka vanjo ni privolila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba in 2. točka sklepa sodišča prve stopnje razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (točka 1) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo prikrajšanj pri plači za čas od meseca septembra 1990 do meseca septembra 1992 (pravilno do marca 1992) v skupnem neto znesku 146.740,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki so razvidni iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo prikrajšanj pri plači za čas od meseca aprila 1992 do vključno meseca septembra 1992 v skupnem neto znesku 103.433,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot so razvidni iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe v višini 10.085,00 SIT. Poleg tega je sklenilo, da se razširitev tožbe na drugotoženo stranko P. d.o.o., ne dovoli, in da je tožnik dolžan povrniti prvotoženi stranki stroške postopka v višini 132.407,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi in toženima strankama naloži plačilo tožnikovih stroškov postopka, oziroma podrejeno, da spremeni 2. točko izreka sklepa tako, da zavrne zahtevek prvotožene stranke za plačilo stroškov postopka in ji naloži povrnitev tožnikovih stroškov pritožbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ko je upoštevalo dejanja tožene stranke, ki je zavedla tako sodišče kot pooblaščenko tožnika, da tožena stranka, ki je navedena v tožbi in v odgovoru na tožbo, dejansko obstaja, in da je njen naziv pravilen. Nerazumljiva je odločitev sodišča, da prvotožena stranka ni pasivno legitimirana v predmetnem sporu, ker tožnik pri njej ni bil nikoli zaposlen, saj je pooblaščenec tožene stranke tekom postopka nedvomno povedal, da je podjetje P. p.o., kjer je bil tožnik zaposlen, pravni prednik družbe P. d.d., kar je razvidno tudi iz delnega izpiska iz sodnega registra Okrožnega sodišča v M.. Po mnenju tožnika je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker pooblaščenec, ki naj bi zastopal toženo stranko, ni imel veljavnega pooblastila oziroma ga sploh ni imel (pooblastilo je od podjetja P. p.o.), medtem ko je kasnejša dejanja v postopku opravljal v imenu tožene stranke P. d.o.o.. Tudi po spremembi toženih strank pooblaščenec ni predložil novih pooblastil, zato njegova dejanja ne morejo biti veljavna, zlasti to, da ni soglašal s subjektivno spremembo tožbe. Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navajalo, da je tožnik tekom postopka razširil tožbo na drugotoženo stranko, ki pa v takšno razširitev ni pristala, kar pa ni skladno z navedbami strank v postopku, saj se z razširitvijo dejansko ni strinjala prvotožena stranka, drugotožena stranka pa je ugovarjala le pasivno legitimacijo za obdobje prikrajšanja pri plači za obdobje od 1.1.1991 do 30.9.1992. Posledično je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj stroški prvotoženi stranki niso bili povzročeni po krivdi tožnika. Prvotožena stranka bi morala že takoj po sprejemu tožbe, kjer ni bil pravilno označen naziv prvotožene stranke oziroma poštna pošiljka sploh ni bila naslovljena nanjo, le-to zavrniti, ne pa, da se je spustila v pravdo, utrjevala tako sodišče kot tožnika v veri, da je pravilno tožena stranka in s tem povzročala nepotrebne stroške tako tožniku kot tudi sodišču. Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ni specificiralo, katere stroške je pooblaščencu prvotožene stranke priznalo, zaradi česar se odločitev sodišča v tem delu ne da preizkusiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je (ob preizkusu po uradni dolžnosti) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, saj obstaja nasprotje med izrekom in vsebino listin, ki se nahajajo v spisu. Sodišče je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko za plačilo prikrajšanj pri plači za obdobje od septembra 1990 do septembra 1992 (pravilno do marca 1992) in za obdobje od aprila 1992 do septembra 1992 ter zahtevek za plačilo jubilejne nagrade, ki pa ga je tožnik na obravnavi dne 13.3.2000 v celoti umaknil. Tako je ostal le še zahtevek zoper drugotoženo stranko, na katero pa sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo razširitve tožbe. Tožnik je namreč razširil tožbo na drugotoženo stranko potem, ko se je prvotožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, zato bi bila takšna sprememba tožbe dopustna le, če bi z njo soglašali obe toženi stranki (187. čl. ZPP). Prvotožena stranka je razširitvi tožbe nasprotovala v pripravljalni vlogi z dne 23.2.2000, drugotožena pa na obravnavi dne 13.3.2000 (list. št. 53). V zvezi s pritožbeno navedbo o tem, da nasprotovanje spremembi tožbe s strani pooblaščenca obeh toženih strank ne more biti upoštevno, ker pooblaščenec ni imel (veljavnega) pooblastila za zastopanje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je isti pooblaščenec vztrajal pri nasprotovanju spremembi tožbe tudi na obravnavi 12.4.2000, ko je sodišču že predložil pooblastilo za zastopanje drugotožene stranke. Ker sta za spremembo tožbe v konkretnem primeru potrebni soglasji obeh toženih strank kumulativno, sodišče prve stopnje spremembe pravilno ni dovolilo, saj drugotožena stranka vanjo zagotovo ni privolila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo zaradi kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbo zoper odločitev o tem, da se razširitev tožbe na drugotoženo stranko ne dovoli (1. točka izreka sklepa), je zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju odločiti (le še) o umiku tožbenega zahtevka (zoper prvotoženo stranko) in o stroških postopka. Pri tem bo moralo najprej ugotoviti, kakšno je pravno razmerje med toženo stranko, ki je navedena v tožbi, in toženo stranko P. d.d.. V kolikor je družba P. d.d. pravni naslednik družbe P. d.o.o., potem je tožnik spremenil le označbo tožene stranke in je družba P. d.d. legitimirana za zahtevek za povrnitev stroškov celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje, pri čemer je dokazno breme glede obstoja kontinuitete v zvezi s tem zahtevkom na toženi stranki P. d.d. (sodišče prve stopnje naj pazi tudi na ustrezno pooblastilo). Če pa med zgoraj navedenima strankama ni pravne kontinuitete, potem gre za spremembo tožbe tudi glede prvotožene stranke P. d.d., zato bo moralo sodišče ob upoštevanju 187. čl. ZPP najprej odločiti o tem, ali takšno spremembo tožbe dovoli, družba P. d.d. pa bo, ne glede na to odločitev, upravičena zahtevati le povračilo stroškov, ki so ji nastali po predlagani razširitvi tožbe.