Jedro

Tožnik je za vsak posamezni dan, ko mu naj bi bil zagotovljen tedenski počitek, trdil, da mu ni bil, in je navedel, katere konkretne naloge je opravljal, prav tako je tudi navedel, koliko časa so te naloge trajale. Sodišče prve stopnje je v okviru podanih navedb pravilno ugotavljalo tožnikove opravljene naloge in njihovo trajanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tedenski načrti dela ne dokazujejo, da tedenski počitek tožniku ni bil kršen. Pravilno je namreč zaključilo, da je tožnik tovrstne listine tedensko podpisoval, vendar je tako ravnal na podlagi ukaza, saj bi bilo ravnanje v nasprotju z njim sankcionirano z odpoklicem z misije. Glede na navedeno tudi po stališču sodišča druge stopnje tožnikov podpis ne potrjuje resničnosti podatkov o dnevih tedenskega počitka, ampak je odraz prisile.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točki I in III izreka).

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 2.720,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2017 do plačila (točka I izreka), v presežku, za znesek 925,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 630,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točki I in III izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ni mogoče ugotoviti, kaj naj bi tožnik delal na posamezen dan, za katerega zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti verodostojnost dokumentacije, ki jo je v velikem delu pripravljala skupina A. in skupina B. (pravilno: skupina C., A.) sama, tožnik pa je bil poveljnik skupine. Zoper dokumentacijo oziroma glede pravice do tedenskega počitka v času misije niti tožnik niti priče, katerih zaslišanje je predlagal, niso podale ugovora po službeni poti. Toženka je posredovala dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen, če ne celotnih 24 ur, pa v večjem obsegu (več kot 20 ur). Tedenska poročila VP SVNKON 31 KFOR ne vsebujejo navedb o t.i. "dodatnih nalogah", ki jih izpostavljajo tožnik in priče. Sodbe se ne da preizkusiti v delu, da je velik del dokumentacije pripravljala skupina A. Ni z gotovostjo ugotovljeno, koliko ur naj bi toženka tožniku kršila počitek. Sodišče prve stopnje je izdelalo oceno dokazov pristransko in površno. Ni upoštevalo izpovedi priče D. D., da se je tedenski počitek načrtoval in bil zagotovljen tudi tožniku, saj njegovo pričanje le pavšalno povzema, v celoti pa verjame tožniku in njegovim pričam. Glede izpovedi D. D. zaključi, da je ne potrjuje noben dokaz. Tožnikove priče za tožnika zasledujejo finančni interes. Izpovedi E. E., F. F. in G. G. nimajo zadostne dokazne moči, da bi lahko sodišče na njihovi podlagi ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje verjame tožniku in z njegove strani predlaganim pričam, dokumentacije, ki jo je predložila toženka, pa ne šteje za pomembno za razjasnitev dejanskega stanja. Samo s seboj prihaja v nasprotje, saj je npr. za 26. 4. 2015 ugotovilo, da je tožnik naloge skupno opravljal 6 ur (11. stran obrazložitve), na 15. strani pa zaključi, da je tega dne naloge opravljal 8 ur. Za tožnikove zadolžitve dne 1. 7. 2015 je ugotovilo, da je naloge opravljal v obsegu 8 ur. Medtem pa je za dneve 3. 5. 2015, 10. 5. 2015, 17. 5. 2015, 24. 5. 2015, 31. 5. 2015, 7. 6. 2015, 14. 6. 2015, 21. 6. 2015 in 25. 10. 2015 prav tako zaključilo, da je opravil 8 ur, ni pa obrazložilo, katere naloge je opravljal na posamezni dan. Kljub temu, da je dokazno breme na tožniku, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik v maju in juniju 2015 vsako nedeljo opravljal izvidovanje (ker toženka za ta dva meseca ni predložila evidenc iznosa orožja), čeprav je tudi ugotovilo, da iz izpovedi E. E. izhaja, da se je nedeljsko izvidovanje opravljalo po potrebi in odvisno od razmer. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo potreb po izvidovanju za vse nedelje v maju in juniju, ter ni obrazložilo, da so vsa izvidovanja trajala 5 ur. Takšnega zaključka ne omogočajo izpovedi tožnika in prič G. G. ter F. F. Nobena priča ni z gotovostjo potrdila, da so bila izvidovanja vse nedelje in da so trajala 5 ur. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, katere delovne naloge, ki so trajale 4 ure, je tožnik opravil ob nedeljah 26. 7. 2015, 2. 8. 2015, 9. 8. 2015, 16. 8. 2015, 23. 8. 2015, 30. 8. 2015, 6. 9. 2015, 13. 9. 2015, 27. 9. 2015, 4. 10. 2015, 11. 10. 2015 in 18. 10. 2015. Ugotovilo je, da ob teh dneh ni bilo iznosa orožja in da tožnik ni opravil izvidovanja. Ni obrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik 5. 7. 2015 opravil 5 ur in 45 min dela, ker je iznos orožja evidentiran od 9.25 do 11.10 ure, saj iznos orožja še ne pomeni dela, sploh pa ne izvidovanja. Enako velja za 20. 9. 2015, ko je bil evidentiran iznos orožja od 9.15 do 12.45. ure. Če bi sodišče prve stopnje pri odločanju izhajalo iz pravilnih materialno procesnih izhodišč in zgolj upoštevalo, da je trditveno in dokazno breme na tožniku, bi ugotovilo, da so sprejeti zaključki o prostih dnevih popolnoma iracionalni in neživljenjski. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj nekaterim dokazom verjame bolj kot drugim, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi z 8. členom ZPP. Iz sodne prakse VS RS (VIII Ips 65/2019, VIII Ips 32/2019) izhaja, da mora tožnik za vsak dan dokazati, katere delovne naloge in zadolžitve je opravljal na domnevno prost dan in kdo jih je odredil. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je obrazložilo z jasnimi in izčrpnimi razlogi. Sodišče druge stopnje podani obrazložitvi sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje in glede na izrecne pritožbene navedbe dodaja, kot sledi.

5. Tožnik je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE - KFOR v obdobju od 25. 4. 2015 do 31. 10. 2015. Dela in naloge je opravljal na dolžnosti "vojak - vojaški policist". V obravnavanem sporu je uveljavljal odškodnino za premoženjsko škodo zaradi 25 dni (200 ur) neizkoriščenega tedenskega počitka.

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka pravilno izhajalo iz določb prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) in drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami in dopolnitvami), ki določata pravico do tedenskega počitka.

7. Neutemljen je pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, kaj naj bi tožnik delal na posamezen dan, za katerega zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka. Tožnik je za vsak posamezni dan, ko mu naj bi bil zagotovljen tedenski počitek, trdil, da mu ni bil, in je navedel, katere konkretne naloge je opravljal, prav tako je tudi navedel, koliko časa so te naloge trajale. Sodišče prve stopnje je v okviru podanih navedb pravilno ugotavljalo tožnikove opravljene naloge in njihovo trajanje. Glede na navedeno tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso VS RS (VIII Ips 65/2019, VIII Ips 32/2019), iz katere izhaja, da mora tožnik za vsak dan dokazati, katere delovne naloge in zadolžitve je opravljal na domnevno prost dan in kdo jih je odredil, saj je tožnik navedeno izpolnil. S tem je tožnik tudi zadostil zahtevi iz prvega odstavka 7. člena ZPP, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, oziroma določbi 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti oziroma da le-ta nima razlogov glede okoliščine, da so pripadniki skupine C. v velikem delu sami pripravljali dokumentacijo in da nihče (med trajanjem misije) ni uveljavljal ugovora po službeni poti v zvezi s kršitvijo pravice do tedenskega počitka. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tedenski načrti dela ne dokazujejo, da tedenski počitek tožniku ni bil kršen. Pravilno je namreč zaključilo, da je tožnik tovrstne listine tedensko podpisoval, vendar je tako ravnal na podlagi ukaza, saj bi bilo ravnanje v nasprotju z njim sankcionirano z odpoklicem z misije. Glede na navedeno tudi po stališču sodišča druge stopnje tožnikov podpis ne potrjuje resničnosti podatkov o dnevih tedenskega počitka, ampak je odraz prisile. O tem, da evidence ne dokazujejo dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo tudi na podlagi skladnih izpovedi prič E. E. in G. G., da je bilo potrebno evidence podpisovati vnaprej, in sicer "v petek za nedeljo", in da tudi iz tega razloga podatki, ki iz njih izhajajo za dni, ki so šele sledili, niso pravilni. Podpisovanje po odredbi nadrejenih je v svoji izpovedi potrdil tudi F. F. Sodišče prve stopnje se je torej opredelilo do dokazne vrednosti listinske dokumentacije v spisu, razloge pa je mogoče preveriti. Ker lahko sodišče kljub obstoju listinske dokumentacije ugotovi drugačno dejansko stanje, torej da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, tudi ni odločilno, da pripadniki enote C. v času misije niso podali ugovora po službeni poti, niti da dela in naloge, ki jih je tožnik opravljal na dneve, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, niso kot dodatne naloge zavedene v poročilih. Posledično tudi ni bistvena pritožbena navedba, da sodbe ni mogoče preizkusiti glede okoliščine, da je skupina sama pripravljala poročila, niti ni odločilno, da je D. D. izpovedal, da se je tedenski počitek načrtoval tudi za tožnika. Da bi mu bil dejansko tudi zagotovljen, pa dokazni postopek, kot obrazloženo zgoraj, ni potrdil. 9. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče ničesar očitati, saj je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in preverljivo obrazložilo, zakaj glede ugotovitve posameznih okoliščin tožnikovega opravljanja del in nalog ni sledilo izpovedi priče D. D., ki je bil namestnik načelnika ... v poveljstvu KFOR. Zato ni utemljena pritožbena navedba, da je njegovo pričanje le pavšalno povzelo. V zvezi z vsebino dela skupine C. (skupina C., A.) oziroma ugotovitvijo, da je tožniku na misiji delo neposredno odrejal E. E., je sodišče prve stopnje celo ugotovilo, da je izpoved D. D. skladna z izpovedjo poveljnika oddelka C. E. E., pripadnika skupine C. G. G., poveljnika skupine A. H. H. in pripadnika skupine C. F. F. 10. Glede vsakodnevnega spremljanja dogodkov, novic, politične in varnostne situacije na ozemlju delovanja preko medijev in NATO/KFOR portala operativnega centra z namenom zaznave morebitnih incidentov na območju Kosova in Srbije v obsegu vsaj dveh ur, oziroma dodatne ure za pregled intraneta in elektronske pošte MORS/SV, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi G. G. pravilno ugotovilo, da je skupina A. specifika in da je njeno varovanje terjalo tudi spremljanje varnostne situacije, takšne priprave pa je kot smiselne označil tudi H. H., F. F. pa celo kot nujne za delovanje skupine. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi D. D., da ni bilo nobene potrebe, da vseh šest pripadnikov skupine C. vsakodnevno spremlja tovrstne novice, ampak da bi zadoščalo, da bi jih vodja skupine zjutraj, na kratkem 20-minutnem "briefingu" pred odhodom iz baze na območje delovanja, ustno seznanil z vsebino izdanih dokumentov, oziroma, da bi za izvajanje odrejenih nalog zadoščalo zgolj preverjanje morebitnih sprememb varnostne situacije s pregledom zadnjega varnostno obveščevalnega poročila v ponedeljek zjutraj pred odhodom iz baze. Pravilno je tudi zaključilo, da tudi če bi bilo temu res tako, pa so bile tovrstne naloge pripadnikom skupine C. in s tem tožniku odrejene s strani nadrejenega E. E., zato jih je bil tudi tožnik dolžan vsakodnevno izvajati.

11. Tudi v zvezi z ugotovitvijo, da se je ob nedeljah dopoldne izvajala naloga izvidovanja, sodišče ni pavšalno povzelo izpovedi D. D. Na podlagi izpovedi G. G. je ugotovilo, da je bila ta naloga potrebna zlasti zaradi varovanja opreme vozila enote A. in njenih pripadnikov, saj so morali za uspešno izvajanje naloge poznati stanje cest, po katerih je bila predvidena vožnja v ponedeljek, zato se je to preverjalo ob nedeljah. G. G. je tudi potrdil tožnikovo navedbo, da je izvidovanje skupaj s pripravami opreme in orožja trajalo pet ur, večinoma do kosila, F. F. pa, da se je izvidovanje opravljalo zaradi stopnje pomembnosti nalog skupine C. skupine A. in je vsakokrat trajalo najmanj štiri ali pet ur. Ker je o potrebnosti izvidovanja po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje izpovedal tudi H. H. (ki se sicer res ni spomnil, ali je bilo to potrebno vsako nedeljo ali ne), sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi D. D., ki je zanikal, da bi kot nadrejeni H. H. in s tem tudi E. E. skupini C. odrejal naloge, ki bi jih bilo potrebno opraviti v nedeljo. Pavšalna pritožbena navedba, da priče zasledujejo finančni interes tožnika, kar naj bi kazalo na njihovo neobjektivnost, glede na vse zgoraj navedeno, ni utemeljena in s takimi pavšalnimi očitki toženka skladnim izpovedbam po tožniku predlaganih prič neutemeljeno odreka njihovo dokazno vrednost. 12. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je izvidovanje na ugotovljene dneve, ko naj bi bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, trajalo 5 ur, razen za 5. 7. 2015, ko je glede na evidentiran izvzem orožja izvidovanje trajalo od 9.25 ure do 11.10 ure (1 uro in 45 minut), ter 20. 9. 2015 v času od 9.15 ure do 12.45 ure (3 ure in 30 minut). Pravilen je tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v maju in juniju 2015 vsako nedeljo opravljal izvidovanje. Ker toženka za meseca maj in junij ni predložila evidence iznosa orožja, neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so se v tem času izvajala izvidovanja, oziroma neupravičeno graja, da takšnega zaključka ne omogočajo izpovedi tožnika in prič G. G. ter F. F., ki so izvajanje izvidovanja v svojih izpovedbah potrdili. Sklicevanje pritožbe na izpoved E. E., da se je izvidovanje opravljalo po potrebi, ne more omajati pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje glede dni, ko se je izvidovanje izvajalo. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi na podlagi izpovedbe priče E. E., da se je nedeljsko izvidovanje izvajalo po potrebi in odvisno od razmer, zaključilo, da se na določene dni, opredeljene v 14. točki obrazložitve (ko tudi ni bilo izvzema orožja), izvidovanje ni izvajalo. Ker tudi po stališču pritožbenega sodišča evidenca iznosa orožja dokazuje opravljanje del in nalog, v konkretnem primeru izvidovanja, pritožba neutemeljeno navaja, da iznos orožja še ne pomeni dela. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pritožba neupravičeno graja, da je dokazni zaključek sodišča prve stopnje o izvidovanju "vsako nedeljo" iracionalen in neživljenjski. Sicer pa sodišče prve stopnje takega zaključka, kot pojasnjeno, niti ni sprejelo.

13. Nadalje se kot neutemeljen izkaže smiselni pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da ni z gotovostjo ugotovljeno, koliko ur naj bi toženka tožniku kršila (tedenski) počitek. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je tožnik najmanj v obsegu dveh ur vsakodnevno spremljal dogodke, novice, politične in varnostne situacije na ozemlju delovanja preko medijev in NATO/KFOR portala operativnega centra z namenom zaznave morebitnih incidentov na območju Kosova in Srbije, dodatno uro pa je moral nameniti pregledu intraneta in elektronske pošte MORS/SV. Nadalje je pravilno ugotovilo, da se je moral tožnik vsak večer udeležiti tudi obveznega večernega sestanka, sklicanega za celotno ekipo v prostorih pripadnikov, ter da so morali pripadniki po sestanku vselej v vozila vnesti tudi opremo, kar predstavlja aktivno pripravo na nalogo, občasno pa tudi zamenjati vozila. Vse to je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje trajalo eno uro. Glede na navedeno, da je moral tožnik ta dela in naloge na misiji opravljati vsak dan, torej tudi na dni, ko naj bi mu toženka zagotovila tedenski počitek, je vsaj 4 ure opravljal delo. Upoštevaje navedeno je torej tožnik za vse dni, ko ni opravljal tudi izvidovanja, delal vsaj 4 ure. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere delovne naloge, ki so trajale 4 ure, je tožnik opravil ob nedeljah 26. 7. 2015, 2. 8. 2015, 9. 8. 2015, 16. 8. 2015, 23. 8. 2015, 30. 8. 2015, 6. 9. 2015, 13. 9. 2015, 27. 9. 2015, 4. 10. 2015, 11. 10. 2015 in 18. 10. 2015. Glede na časovno trajanje iznosa in vračila orožja v orožarno, pa je za 5. 7. 2015 pravilno ugotovilo 5 ur in 45 min dela, ker je iznos orožja evidentiran od 9. 25 do 11.10 ure (1 ura in 45 minut), ter za 20. 9. 2015 7 delovnih ur in pol, ker je iznos orožja trajal 3 ure in 30 minut. 14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v nedeljo 26. 4. 2015 najmanj 3 ure urejal skladišče in orožarno skupine C. in skupine A. ter poveljeval in koordiniral delo, dodatne 3 ure porabil za pisanje evidenc, tabel in stanja materialno tehničnih sredstev ter nameščanja evidenc v skladišču in orožarni obeh skupin, v sredo 1. 7. 2015 pa je vsaj 4 ure skrbel za vozila, nato pa je vsaj 4 ure namenil urejanju dokumentacije, čiščenju in vzdrževanju orožja, osebne in skupne opreme ter materialno-tehničnih sredstev, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi na ta dva dneva delal (vsaj) 8 ur. Ob tem zaključku je sodišče prve stopnje namreč upoštevalo že zgoraj izpostavljeno pravilno ugotovitev, da je tožnik vsak dan tudi 3 ure porabil za spremljanje varnostne situacije in 1 uro za sestanek. Ker je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik 5 ur opravljal izvidovanje, je za preostale dneve, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, to je za 3. 5. 2015, 10. 5. 2015, 17. 5. 2015, 24. 5. 2015, 31. 5. 2015, 7. 6. 2015, 14. 6. 2015, 21. 6. 2015 in 25. 10. 2015, ob upoštevanju za vsak dan še 4 ur dela, ki jih je tožnik vsakodnevno porabil za spremljanje varnostne situacije in za sestanek, sodišče prve stopnje tudi za navedene dni pravilno ugotovilo delo v obsegu (vsaj) 8 ur (za kolikor je za dneve ne zagotovljenega tedenskega počitka zahteval odškodnino). Sodišče prve stopnje takega svojega seštevka resda ni posebej obrazložilo, vendar pa je mogoče pravilnost tega zaključka preizkusiti na podlagi sicer zavzetih jasnih stališč in zaključkov v prvostopni sodbi, ob hkratni uporabi preproste matematične operacije. Skupni seštevek opravljenih ur v času tedenskega počitka je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v 15. točki obrazložitve prvostopne sodbe.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).