Jedro

Prosti preudarek je mogoče uporabiti za ugotavljanje višine zneska oziroma količine stvari, do katerih je tožnik upravičen, ko jih sodišče ne more ugotoviti z dokazovanjem ali bi jih lahko ugotovilo s stroški, nesorazmernimi s pomenom relevantne dejanske ugotovitve. Možnost uporabe prostega preudarka pa strank ne razbremenjuje dolžnosti navedbe vseh dejstev in predlaganja dokazov, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP); ni torej nadomestek dolžnosti pravdnih strank pri zbiranju procesnega gradiva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Tožnik sam krije svoje stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

III. Revizija se zavrne.

IV. Tožnik mora toženki v 15 dneh povrniti 1.107,96 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Bistvene okoliščine spora**

1. Toženka z dvema otrokoma, ki sta ji bila po razvezi zakonske zveze s tožnikom dodeljena v varstvo in vzgojo, živi v stanovanju, za katerega je tožnik v tožbi trdil, da je njegovo posebno premoženje, ter je od toženke zahteval plačilo uporabnine. Toženka se je branila, da spada stanovanje v skupno premoženje pravdnih strank, ki še ni razdeljeno, do delitve pa ga ima izključno pravico uporabljati na podlagi začasne sodne poravnave in je zato zahtevek za plačilo uporabnine neutemeljen.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožnica tožencu plačati 112.194 EUR uporabnine z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov. Ugotovilo je, koliko bi v obdobju, na katerega se nanaša terjatev, za to (nadstandardno, luksuzno opremljeno, zgrajeno na dobri lokaciji) stanovanje znašala povprečna tržna najemnina in toženko zavezalo, da jo mora tožniku plačati v višini 85%, saj je bilo v času sojenja že pravnomočno odločeno, da je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank in da je tožnikov delež na njem 85%, delež toženke pa 15%.

3. Drugostopenjsko sodišče je toženkini pritožbi delno ugodilo in njeno obveznost po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) znižalo za 35% in sicer zato, ker stanovanje uporablja skupaj z mladoletnima skupnima otrokoma, za katera je sodišče tožnika zavezalo plačevati preživnino, odmerjeno brez upoštevanja stroškov prebivanja. Pri tem je upoštevalo, da je toženka z otrokoma ostala v nadstandardnem stanovanju po svoji volji, čeprav stroški vzdrževanja presegajo njene finančne zmožnosti, na drugi strani pa, da tožnikove finančne zmožnosti tožniku omogočajo otrokoma nuditi višji življenjski standard in da so njegove preživninske obveznosti višje od toženkinih.

**Navedbe Vrhovnega državnega tožilstva in strank v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti**

4. Vrhovno državno tožilstvo je zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Od Vrhovnega sodišča pričakuje, da bo odgovorilo na vprašanje, glede katerega je podan poudarjen javni interes, to je, "ali gre pri uporabi stanovanja, ki je še del nerazdeljenega skupnega premoženja (razvezanih) zakoncev, in katerega brez soglasja v celoti uporablja izključno eden od skupnih lastnikov, za uporabo (delno) tuje stvari in s tem za okoriščenje brez pravnega naslova, ki daje prikrajšanemu skupnemu lastniku upravičenje zahtevati nadomestilo koristi, ki jo je imel drugi skupni lastnik od izključne uporabe in sicer v sorazmerju z ugotovljenim deležem na skupnem premoženju."

5. Trdi, da je odločitev, po kateri je toženka dolžna tožniku plačati uporabnino, materialnopravno zmotna. Sporno stanovanje je namreč del skupnega premoženja, ki je celota obligacijskih in stvarnopravnih pravic in obveznosti, nosilca katerih sta lahko le oba skupna lastnika skupaj - kot kolektiv. Le skupaj lahko z njim upravljata in razpolagata (51. in 52. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR, in 72. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Med pravdnima strankama delitev skupnega premoženja še ni bila opravljena, pač pa je bil ugotovljen le njegov obseg in deleži na njem. Sodna praksa le v izjemnih primerih dopušča delitev skupnega premoženja že v pravdi in zgolj na posameznih nepremičninah. V obravnavanem primeru je sodišče deleža pravdnih strank na skupnem premoženju izenačilo s solastninskima deležema, kar je v nasprotju z (revidiranim) stališčem sodne prakse, da z določitvijo deleža na skupnem premoženju še ni oblikovana solastnina, ki bi dajala posameznemu imetniku upravičenje za samostojno uveljavljanje zahtevkov iz naslova uporabe predmeta iz nerazdeljenega skupnega premoženja. Ker sporno stanovanje ni razdeljeno, na njem ne obstoji noben del, ki bi bil za toženko tuj in bi ga neupravičeno uporabljala.

6. Poudarja, da samovoljna izključitev enega od skupnih lastnikov še ne daje upravičenja za plačilo uporabnine, ne po 198. členu OZ ne po 95. ali 96. členu SPZ, ki urejata položaj dobrovernega in nedobrovernega posestnika. Prikrajšani (izključeni) skupni lastnik ima na razpolago posestno varstvo po 35. členu SPZ in varstvo lastninske pravice na celi stvari po 100. členu SPZ, ne nazadnje pa tudi odškodninsko varstvo, če uspe dokazati škodo zaradi izključitve od uporabe in vse ostale predpostavke civilnega delikta. Nima pa (do delitve) obogatitvenega zahtevka.

7. Tožnik v odgovoru na zahtevo Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrže kot nedovoljeno. Po drugem odstavku 385. člena ZPP jo je dovoljeno vložiti le zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, zoper katero revizija ni dopustna ali ni bila vložena. Iz zahteve je razvidno, da je tožnica zoper drugostopenjsko sodbo vložila predlog za dopustitev revizije, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločilo; ni torej podan procesni položaj, ko revizija ne bi bila dopustna. Predlaga tudi zavrnitev, ker da niso izpolnjeni niti vsebinski pogoji iz tretjega odstavka 385. člena oziroma prvega odstavka 367. a člena ZPP: zatrjevanega odstopa od sodne prakse ni, sklep II DoR 25/2018 pravilnost izpodbijane sodbe potrjuje, zadeva II Ips 428/2011 se nanaša na drugačno zadevo, neuporabna so tudi stališča iz zadeve II Ips 232/2018. V nobeni zadevi ni bilo rečeno, da mora prikrajšana stranka najprej zahtevati delitev skupne lastnine in da šele po delitvi lahko zahteva uporabnino; glede na dolgotrajnost nepravdnih postopkov bi to lahko povzročilo zastaranje zahtevka za plačilo uporabnine pred odločitvijo o delitvi.

8. Toženka je predlagala, naj se zahtevi ugodi.

**Dopustitev revizije**

9. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je na predlog tožnika Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 547/2019 z dne 15. 5. 2020 dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj: (1) ali je v okoliščinah konkretnega primera izpolnjen pogoj po določbi prvega odstavka 216. člena ZPP za uporabo instituta prostega preudarka glede presoje višine uporabnine iz naslova sobivanja mld. otrok pravdnih strank v stanovanju, ki je skupno premoženje pravdnih strank in (2) ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko toženka ni podala trditev, niti dokazov o višini na mld. otroka odpadajoče uporabnine stanovanja glede na določbi 212. in 213. člena ZPP sploh možno in dopustno presojati pavšalni ugovor toženke o višini uporabnine.

**Navedbe strank v postopku z revizijo**

10. V dopuščeni reviziji tožnik uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. V izpodbijani sodbi je po njegovih trditvah materialno pravo, konkretno določbi 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zmotno uporabljeno iz dveh razlogov. Prvi razlog za to je, da je protipravno in vzrok njegovega prikrajšanja samo ravnanje toženke (samo ona mu je onemogočila vstop v stanovanje in njegovo uporabo) in ne tudi ravnanje otrok. Vprašanje izvrševanja roditeljske pravice, ki pripada obema staršema, in zagotavljanja preživninskih potreb za otroka je treba obravnavati ločeno od vprašanja uporabnine. K preživljanju otrok je starš, ki mu otroci niso dodeljeni v varstvo in vzgojo, dolžan prispevati v denarju; v naravi, tudi z nudenjem prebivališča, pa le, če je o tem dosežen dogovor. V obravnavanem primeru dogovor ni bil sklenjen in je pritožbeno sodišče odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 383/2011. V zvezi s tem uveljavlja tudi absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Spregledano je bilo, da stroški prebivanja otrok pri določitvi preživnine niso bili upoštevani preprosto zato, ker jih ni bilo in torej toženka iz tega naslova (življenja z otrokoma) ni utrpela nobenega prikrajšanja. Dodaja, da plačuje približno 1.500 EUR preživnine mesečno, poleg tega pa še izvršbe za tekoče bivalne stroške, saj toženka ne plačuje položnic. Drugi razlog za materialnopravno zmotnost izpodbijane sodbe je v tem, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da je pred njegovo odločitvijo Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 20/2019 odločilo, da znaša tožnikov delež na stanovanju 90 %, kar je utemeljilo z argumentom, da je tožnik pritožbeno sodišče s to sodbo, izdano 9. 5. 2019, seznanil prepozno, po izteku roka za odgovor na pritožbo. Pojasnjuje, da je sodbo prejel 24. 5. 2019, sodišče je z njo seznanil z vlogo z dne 31. 5. 2019, ki je bila "sodišču posredovana" 3. 6. 2019. 11. Nadalje tožnik uveljavlja, da je pritožbeno sodišče napačno uporabilo institut prostega preudarka, ki ga ZPP ureja v 216. in 219. b členu. Navaja, da trditev, koliko uporabnine naj bi odpadlo na otroka, toženka ni podala (pritožbeno sodišče pa je zavrnilo njen očitek sodišču prve stopnje, da je opustilo materialno procesno vodstvo), zato ni bilo podlage za uporabo prostega preudarka. Njegova uporaba je namreč izjema v postopku dokazovanja in po ustaljeni sodni praksi ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. V zvezi s tem navaja povzetke več odločb višjih sodišč, posebej se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 89/2011. Odločitev o znižanju uporabnine za 35% je nepreverljiva, ni je mogoče preizkusiti in je obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Kršene so bile tudi določbe 212. in 213. člena ZPP. Izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse, v konkretno zadevah, v katerih je poudarjeno načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in nemožnost nadomestitve pomanjkljivih dejanskih trditev z dokazi. Ker je bila trditvena podlaga pomanjkljiva, ugovoru toženke pritožbeno sodišče ne bi smelo ugoditi.

13. Toženka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne. Meni, da je pritožbeno sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, ko je uporabnino znižalo. Neupoštevanje dejstva, da v spornem stanovanju toženka živi z dvema mladoletnima otrokoma, najprej v preživninski zadevi, nato pa še v obravnavani zadevi, bi povzročilo neupravičeno obogatitev tožnika in toženka je na to opozarjala v obeh postopkih. Ovir za odločitev na podlagi prostega preudarka ni bilo: nesporno je bilo, da v stanovanju živita tudi otroka, toženka je dokazala, da stroški uporabnine niso bili upoštevani pri preživnini, kolikšen delež uporabnine odpade na otroka, pa je stvar materialnega prava. Ni jasno, katere dejanske trditve so izostale. Opozarja, da v zvezi s tem tudi tožnik ni podal nobenih navedb o višini uporabnine, kar izhaja iz uvodnega zapisa v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

**O (ne)dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

14. Zahteva ni dovoljena.

15. Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki je, enako kot dopuščena revizija, namenjena zagotavljanju objektivne koristi (med drugim poenotenju sodne prakse), ki presega konkretni primer in interese konkretnih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja, v katerih revizija sicer ni mogoča. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP lahko državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Zahteva je dovoljena v primerih, (1) če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali (2) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali (3) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Pogoji za vsebinsko obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti niso izpolnjeni v primerih, ko ni mogoče govoriti o hudi kršitvi prava, ki bi pomenila resno motnjo v strukturi sodne prakse ali pa o kršitvi prepovedi sodniške samovolje, in kjer ne grozi nevarnost ponovitve očitane napake. Odločanje o tem, ali zahteva vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, je v celoti prepuščeno Vrhovnemu sodišču. Kadar Vrhovno sodišče presodi, da pogoji iz 367.a člena ZPP niso izpolnjeni, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže. Vrhovno sodišče je vse navedeno pojasnilo že v več svojih odločbah.1

16. Pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP, ki so skladno z določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP hkrati merila za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti,2 niso podani. Drži, da je pravno vprašanje, na katero naj bi ob odločanju o zahtevi odgovorilo Vrhovno sodišče, pomembno (oziroma, v jeziku zahteve, da je glede njega podan poudarjen javni interes). Ne drži pa, da sodne prakse o njem ni3 oziroma da naj bi ga drugostopenjsko sodišče rešilo v nasprotju s sodno prakso. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je skupni lastnik, ki ga ostali skupni lastnik(i) proti njegovi volji izključi(jo) iz uporabe skupne stvari, upravičen zahtevati t.i. uporabnino v skladu z obligacijskopravnimi pravili o neupravičeni pridobitvi.4 Zato zahteva neutemeljeno opozarja, da premoženje pravdnih strank še ni razdeljeno in povzema ter graja stališče izpodbijane sodbe, da se uporabnina za uporabo (delno) stvari skupnemu lastniku naloži za delež, ki presega njegovega, enako kot v primeru solastnine; prav tako neutemeljeno s sklicevanjem na posamezne odločbe Vrhovnega sodišča poudarja stališče sodne prakse, da določitev deležev na skupnem premoženju še ne pomeni delitve tega premoženja in nastanka individualnega posebnega premoženja na posameznih stvareh v obliki izključne lastnine ali solastnine. Nestrinjanje z ustaljeno sodno prakso brez tehtnih argumentov za premislek o njeni pravilnosti in o predlogu za odstop od nje, ni razlog za dovoljenost zahteve.

17. Ker je zahteva nedovoljena že iz razlogov, navedenih v prejšnji točki, jo je Vrhovno sodišče zavrglo, ne da bi preizkušalo pravilnost tožnikove teze o njeni nedovoljenosti iz drugega razloga (češ da je preuranjena, ker da je bila vložena pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o tožničinem predlogu za dopustitev revizije).

**Odločitev o stroških postopka z zahtevo**

18. Na zahtevo za varstvo zakonitosti sta odgovorili obe pravdni stranki, povrnitev v zvezi s svojim odgovorom nastalih stroškov pa je zahteval le tožnik. Do tega ni upravičen: zahteva za varstvo zakonitosti namreč ni v dispoziciji strank, temveč Vrhovnega državnega tožilstva, zaradi česar sodišče strankam postopka ne more priznati v zvezi z njo nastalih pravdnih stroškov.5 **O (ne)utemeljenosti revizije**

19. Revizija ni utemeljena.

20. Vrhovno sodišče po določbi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato ni preizkušalo, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo pravila o neupravičeni pridobitvi iz 198. in 190. člena OZ, ali je zagrešilo očitane mu kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ali je z neupoštevanjem sodbe II Ips 20/2019, s katero je bila odločitev o deležih pravdnih strank po izteku pritožbenega roka v tu obravnavani zadevi spremenjena v njegovo korist, ravnalo v nasprotju s procesnim in materialnim pravom. Odveč je tudi opozorilo, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč in da teh z revizijo ni dovoljeno izpodbijati ali dopolnjevati (na primer s trditvijo, da tožnik v izvršbah plačuje vse stroške obratovanja stanovanja, ker toženka ne plačuje položnic). Odločalo je le, ali so bila pravilno rešena vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena.

21. Trditveno in dokazno breme glede podlage za zahtevek za plačilo uporabnine in njeno višino je bilo na tožniku (198. člen v zvezi s 190. členom OZ). Sodišči tako prve kot druge stopnje sta odločili, da je toženka, ki uporablja celotno stanovanje v skupni lasti obeh pravdnih strank skupaj z dvema skupnima v varstvo in vzgojo zaupanima ji mladoletnima otrokoma, okoriščena, in je dolžna tožniku, ki je s tem prikrajšan, plačati uporabnino. Višino uporabnine je prvostopenjsko sodišče ugotovilo s primerjavo z višino tržne najemnine, ki bi jo bilo mogoče pridobiti z oddajanjem stanovanja v najem tretjim osebam. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje se razlikujeta v tem, da je sodišče prve stopnje toženki naložilo v plačilo celoten tako ugotovljen znesek, pritožbeno sodišče pa je njeno obveznost znižalo za 35% iz razloga, ker skupaj s toženko, ki je na to opozarjala že pred pritožbenim postopkom, stanovanje uporabljata tudi otroka; razsodilo je, da tožnik ni upravičen od toženke zahtevati dela uporabnine, ki odpade nanju, in sicer zato, ker preživnina, ki jo plačuje zanju, ne zajema stroškov bivalnega prostora.6

22. V prvem odstavku 216. člena ZPP določa, da če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku.

23. V procesnopravni literaturi in sodni praksi je enotno stališče, da je mogoče prosti preudarek uporabiti za ugotavljanje višine zneska oziroma količine stvari, do katerih je tožnik upravičen, ko jih sodišče ne more ugotoviti z dokazovanjem ali bi jih lahko ugotovilo s stroški, nesorazmernimi s pomenom relevantne dejanske ugotovitve. Možnost uporabe prostega preudarka pa strank ne razbremenjuje dolžnosti navedbe vseh dejstev in predlaganja dokazov, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP); ni torej nadomestek dolžnosti pravdnih strank pri zbiranju procesnega gradiva.7

24. V obravnavani zadevi se je toženka branila pred zahtevkom za plačilo uporabnine s trditvijo, da stanovanje uporabljata tudi skupna mladoletna otroka pravdnih strank. Ta okoliščina je vplivala na odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe prvostopenjskega sodišča. Vplivala je na njegovo (delno drugačno) odločitev o temelju. Presodilo je namreč, da je toženka pasivno legitimirana samo za plačilo koristi, ki jo ima od uporabe stanovanja sama, ne pa tudi za plačilo koristi, ki jo imata od uporabe stanovanja otroka. Take obveznosti nima zato, ker tožnik v tem obsegu ni prikrajšan, ker, smiselno ponovljeno, so stroški prebivanja del življenjskih stroškov otrok, h katerim je tožnik kot preživninski zavezanec dolžan prispevati, a kljub temu v preživnini, ki jo tožnik plačuje na podlagi pravnomočne sodbe, ta strošek ni upoštevan.8 Toženkino obveznost iz prvostopenjske sodbe je znižalo za 35%. Taka odločitev je (še vedno) odločitev o temelju in ne o višini terjatve; znižanje toženkine denarne obveznosti po višini je (le) njena posledica. Ob drugačni uporabi pravil OZ o neupravičeni pridobitvi in pravil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o dolžnostih staršev v zvezi z varstvom, vzgojo in preživljanjem otrok je namreč pritožbeno sodišče določilo razmerje oziroma ključ razporeditve koristi med toženko na eni strani in otrokoma na drugi strani in odločilo, kolikšen delež iz tega naslova je dolžna trpeti toženka. V višino uporabnine, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni poseglo, kot merila, na podlagi katerih je razporedilo breme plačila uporabnine, pa je upoštevalo, da so tožnikove premoženjske razmere ugodnejše od toženkinih, da mu omogočajo otrokoma nuditi višji življenjski standard, da je njegova preživninska obveznost višja od toženkine ter predvsem tudi, da v sodno pravnomočno določeni preživnini, ki jo mora tožnik plačevati za otroka, v okviru potreb otrok niso upoštevani stroški njunega prebivanja.9 Pri tem je sicer res zapisalo, da je pri presoji višine uporabnine, ki odpade na otroka in za katero je treba znižati tožniku prisojeno uporabnino, uporabilo prosti preudarek, a ta po prej obrazloženem v resnici ni bil uporabljen.

25. Tako se izkaže, da vprašanji, glede katerih je bila dopuščena revizija, za odločitev o njej nista pomembni.

**Odločitev o reviziji**

26. Revizija ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člena ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

27. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik, ki je z revizijo propadel (prvi odstavek 154. člena ZPP), je dolžan toženki povrniti stroške odgovora na revizijo, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo skladu z Odvetniško tarifo na znesek, naveden v izreku sodbe.

1 Glej na primer sklepe Vrhovnega sodišča II Ips 125/2018 z dne 6. 6. 2019, II Ips 275/2017 z dne 4. 6. 2018, II Ips 284/2017 z dne 5. 4. 2018, II Ips 310/2017 z dne 29. 3. 2018. 2 Glej sklep II Ips 68/2019 z dne 12. 6. 2020. 3 Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 61/2005 z dne 9. 5. 2006, točka 4, pojasnilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna, če že obstaja sodna praksa glede pravnega vprašanja, ki ga postavlja. Če sodna praksa že obstaja, zlasti če poleg tega obstajajo tudi stališča v literaturi, ki jo podpirajo, potem pravna varnost ne bo nič večja, kot je bila dotlej. V takšnih primerih zato tudi javne koristi od odločbe na zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče pričakovati. 4 Tako na primer Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 196/2015 z dne 12. 1. 2017. točka 9. 5 Tako Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 59/2018 z dne 10. 3. 2020, točka 19 III Ips 67/2017 z dne 22. 5. 2018, točka 30, III Ips 59/2018 z dne 10. 3. 2020, točka 19. 6 Glede vprašanja, ali je pravilno stališče, da toženka, ki sta ji otroka dodeljena v varstvo in vzgojo, ni pasivno legitimirana za plačilo uporabnine za delež, ki odpade na otroka, čeprav ni bil s tožnikom kot preživninskim zavezancem sklenjen dogovor, da se bo del preživnine poravnaval "v naravi", z dovoljenjem otrokoma brezplačno uporabljati njegov delež stanovanja (da imata za uporabo pravno podlago), revizija ni bila dopuščena. 7 Glej D. Wedam Lukić, v: L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2006, stran 400. Enako na primer sodba II Ips 74/2018 z dne 30.8.2018, točki 10 in 11 in tam navedena sodna praksa. 8 Primerjaj 10. In 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Glej 11. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.