Jedro

Četudi je tožena stranka v obdolžitvi, ki je bila priložena vabilu na zagovor pred odpovedjo, navedla tudi kršitve, ki so bile predmet predhodnih pisnih opozoril na izpolnjevanje obveznosti, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi drugih, kasnejših kršitev utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po odločbi z dne 24. 9. 2010 nezakonita in se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem izdaje prvostopne sodbe, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnici za čas od 6. 11. 2010 do dneva razveze pogodbe o zaposlitvi obračunati mesečne zneske plač v višini vsakomesečne bruto plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 6. 2007, od teh zneskov odvesti in plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v naslednjem mesecu za tekoči mesec, ji plačati denarno odškodnino v višini 5.974,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je tožena stranka kot podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi uporabila vsa dejanja, ki naj bi predstavljala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja na strani tožnice od leta 2009 dalje. To je nedopustno, saj sme delodajalec pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga odpovedati v 60 dneh od ugotovitve razloga in najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga, v skladu s 6. odstavkom 88. člena ZDR. Iz tega pa torej izhaja, da je bila odpoved iz razlogov, ki so navedeni v točkah I, II, III in IV redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2009, prepozna in zato nezakonita. Primanjkljaj ur, ki se tožnici očita v točki I odpovedi, je nastal do dne 13. 7. 2009, odpoved pa je bila podana šele 24. 9. 2010, torej več kot eno leto kasneje. Pod točko II je bilo tožnici očitano, da je dne 26. 1. 2010 kršila delovne obveznosti, ker je predčasno in brez registracije zapustila delovno mesto, v zvezi s tem pa ji je bilo tudi očitano, da je sodelavcem onemogočila dostop do dokumentacije, ki jo je zaklenila v svojo omarico, zaradi česar je povzročila težave v delovnem procesu. Tudi glede te kršitve je bila kršitev ugotovljena že januarja 2010, zaradi česar je rok potekel v aprilu 2010, kršitev pa naj bi tožnica ponovila dne 22. 7. 2010, zaradi česar je rok potekel 20. 9. 2010. Enako velja tudi za očitke pod točko III, ko naj bi tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je prepozno predložila potrdilo o bolniškem staležu za meseca februar in marec 2010, saj je 60- dnevni rok začel teči takoj, ko je toženka to kršitev ugotovila, to pa je bilo prvi dan v naslednjem mesecu. Za obe kršitvi je rok iztekel pred izdajo odločbe oziroma redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Glede kršitve pod točko IV, ki naj bi jo tožnica storila dne 16. 7. 2010, je rok potekel 14. 9. 2010. Že zaradi formalnih zahtev iz ZDR kršitve iz točke I do IV ne smejo predstavljati utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožena stranka upoštevala kot podlago vse razloge in ne samo tistih, ki jih je navedla v točkah V, VI, in VII odpovedi. Tožena stranka bi lahko ugotovila bistveno manjši obseg kršitev od tistega, ki je tožnici očitan v odpovedi pogodbe z dne 24. 9. 2010, kar ne bi prestavljalo zadostnih razlogov za odpoved. Tožena stranka je navedene kršitve izrecno povzela v redno odpoved in za njih navedla, da predstavljajo razlog za odpoved. Iz previdnosti poudarja, da se ne strinja z ugotovitvami toženke in sodišča o tem, da naj bi bile kršitve podane in glede tega vztraja pri vseh dosedanjih navedbah.

V nadaljevanju navaja, da odnos tožene stranke do tožnice ni bil enak odnosu, kot ga je imela tožena stranka do ostalih zaposlenih. Tožena stranka je namreč tožnici kot edini delavki odredila pisno komunikacijo s sodelavcem M.G., pisno odrejala naloge, ne pa tudi ostalim delavcem, dalj časa je nadzirala čas, ki ga tožnica potrebuje za opravo posameznih opravil in to celo tako, da so njeni nadrejeni sedeli ob tožnici in spremljali njeno delo 8 ur skupaj ter da je bila pri njej toženka zelo striktna glede primanjkljaja ur, za ostale zaposlene pa tega ni bilo. Tožnici je bila torej več kot očitno vzeta volja do dela, namesto da bi tožena stranka tožnico motivirala. Delavec D.Ž. je na zaslišanju celo povedal, da ga je motilo, ker je tožnica z delom zaključila ob uri, ki je predvidena za zaključek dela, (kar pa je tožničina pravica), ostali delavci pa so znali ostati tudi po delovnem času. Iz zgoraj navedenega tudi sledi, da tožena stranka, ki je tožnici izrekla več opozoril, kršitev tožnice ni štela za tako resne, da bi ji že ob drugem opozorilu podala redno odpoved. Navaja, da tožnica, preden je pričela s 4-urnim delovnikom, ni dobila opozorila s strani tožene stranke zaradi neopravljanja dela. Sodišče je spregledalo, da je delo na tistem delovnem mestu opravljala že nekaj let in je zato najbolje vedela, koliko časa ji vzame določeno opravilo. Prav tako ne bi smelo najave blaga obravnavati izolirano, torej tako, da je ugotavljalo samo, koliko časa vzame to opravilo, saj bi moralo upoštevati, da spada v krog delovnih obveznosti še veliko drugih del, ki prav tako vzamejo veliko časa, kot na primer odgovarjanje na telefon in elektronska sporočila. Tožnica je morala opraviti več del hkrati, saj ni imela na določen dan samo ene naloge. Delo so ji nalagali tako D.Ž., M.G. in V.S. oz. je asistirala vsem trem, kar izhaja tudi iz njihovih izpovedb. V okviru delovnega časa je imela prioritetne naloge, zato v okviru 4-urnega delavnika ni mogla vedno opraviti vsega dela, ki ji je bilo naloženo, ne glede na to, da je sicer imela manjši obseg nalog kot v polnem delovnem času. Zaradi tega dne 29. 7. 2010, 2. 8. 2010 in 3. 8. 2010 tudi ni mogla izvesti najav, saj je imela druge prioritete, konkretno 29. 7. 2010 je bila prioriteta popis. Sodišče je s tem v zvezi nepravilno ugotovilo, da je sama izbrala zamudnejši način popisa, saj je tožnica pojasnila, da ji je takšen način prihranil več časa zato, ker naknadno ni bila potrebna kontrola cen, kar se je opravilo sproti. Slaba stran tožničinega popisa je torej res zamudnost, kljub temu pa ima tovrsten popis tudi prednosti, saj se je sproti opravljala potrebna kontrola cen, čemur je pritrdil tudi delavec D.Ž.. Do bolezni je tožnica vedno opravljala delo vestno in pravočasno, pri čemer je ves čas delala z enako hitrostjo, zato je edina vedela, kakšen je najbolj racionalen način opravljanja nalog. Glede kršitve z dne 2. 8. 2010 navaja, da je prejela obvestilo o najavi blaga ob 11.48 uri, ker pa je imela tožnica pravico do odhoda ob 12.00 uri ali še prej, če je prišla v službo pred 8. uro, ni mogoče pričakovati, da bi ostala v službi dlje od svoje delovne obveznosti, saj je imela krajši delovni čas zaradi zdravstvenih razlogov. Priča D.Ž. je navedla, da ji je najava vzela vsaj 5 minut, v primeru kakšnih komplikacij pa seveda precej več, kar je tožnica tudi razložila. Naložitev dela tožnici 12 minut pred iztekom delovnega časa ni nič drugega kot iskanje tožničine kršitve. Iz navedenega izhaja, da tožnica ni opravljala dela nevestno, zaradi česar očitek tožnici ni utemeljen. Tudi če tožnica ne bi mogla opraviti vsega dela v svojem delovnem času, pa bi bil to kvečjemu razlog za odpoved iz razloga nesposobnosti iz 2. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR, ne pa iz krivdnega razloga. Tudi sodišče ni ugotovilo, da tožnica dela ni hotela opraviti, temveč se je navedenemu izognilo. Izognilo se je tudi navedbam tožnice, da ni bila sposobna nekega dela opraviti v tako kratkem času, kot je trdil D.Ž.. Sodišče bi torej moralo odpraviti nejasnosti in izrecno navesti, na podlagi katerih razlogov je zaključilo, da je bila tožnica pripravljena delo sposobno opraviti. V zvezi z očitkoma pod VI. in VII. točko odločbe oziroma redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tožeča stranka poudarja, da komunikacija tožnice na delovnem mestu ni bila tako neprimerna, da bi opravičevala tako hudo reakcijo, kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sploh glede na to, da je v tistem času zaradi več prejetih opominov vedela, da jo želi toženka odpustiti in je zato tudi reagirala bolj občutljivo. Poudarja, da odklonilen odnos S.P. izhaja iz dejstva, da je prikazovala tožnico kot razlog za slaba razmerja v njenem delovnem okolju in da je imela tožnica izpade, pri čemer pa iz izpovedbe V.S. izhaja nasprotno in sicer, da tožnica ni imela nikakršnih izpadov na delovnem mestu. Več kot očitno je S.P. pretiravala, z namenom prikazati poslano ji elektronsko sporočilo za bolj negativno, kot je dejansko bilo. Zato je sodišče nepravilno ugotovilo, da so obstajali utemeljeni in resni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je sicer delo opravljala vestno in pravočasno. Ugotovljene opustitve opravljanja obveznosti so bile samo v primerih očitanih ji najav, prej ali kasneje pa do tega ni prišlo. Te opustitve so bile posledica prevelike obremenitve glede na takratni delovnik s skrajšanim delovnim časom in bi posledično lahko kazale samo na njeno nesposobnost opravljanja nalog, ne pa namerno kršenje obveznosti. Neprimerna komunikacija z dne 4. 8. 2010 svoji nadrejeni pa tudi sama po sebi ne more biti zadosten razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR) v 3. alineji 1. odstavka 88. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca navaja kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: krivdni razlog). Po 1. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 111/2006, s spremembami; v nadaljevanju PKP) v 4. odstavku 19. člena določa, da mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v petnajstih mesecih od prejema pisnega opozorila. V skladu s 6. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru krivdnega razloga podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zmotno stališče pritožbe, da je tožena stranka kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga upoštevala tudi kršitve, ki naj bi že zastarale oz. so bile predmet petih predhodnih pisnih opozoril po 1. odstavku 83. člena ZDR (opozorilo z dne 27. 7. 2009 glede prekoračitve manjkajoče delovne obveznosti za več kot 5 ur, opozorilo z dne 29. 1. 2010 zaradi predčasnega odhoda z dela brez registracije časa odhoda ter zaradi nepredaje dokumentov drugi osebi, ki jih sodelavci potrebujejo za tekoče poslovanje, opozorili z dne 29. 3. 2010 in 15. 4. 2010, ki se nanašata na prepozno predložene bolniške liste ter opozorilo z dne 19. 7. 2009 zaradi neustrezne komunikacije po elektronski pošti dne 16. 7. 2010 oz. neprimernega oz. neprofesionalnega vedenje tožnice do sodelavca M.G.). Iz obdolžitve in vabila na zagovor z dne 5. 8. 2010 (B7) namreč izhaja, da je tožena stranka navedene kršitve, ki so bile predmet citiranih pisnih opozoril o možnosti odpovedi, sicer navedla v obdolžitvi in kasneje v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - A5 (ki je sicer napačno opredeljena kot „odločba“), vendar je tako v obdolžitvi kot v odpovedi navedla, da so bile te kršitve predmet predhodnih pisnih opozoril. Zato ni mogoče sklepati, da je tožena stranka navedene kršitve upoštevala kot kršitve, zaradi katerih se pogodba o zaposlitvi odpoveduje, temveč jih je mogoče izključno obravnavati kot izpolnitev pogoja iz 1. odstavka 83. člena ZDR za zakonito podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka je torej tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi le zaradi kršitev, ki niso bile predmet predhodnih pisnih opozoril in sicer, ker dne 29. 7. 2010 ni vnesla v računalnik dveh najav prihoda blaga dobaviteljev D.E. in G.F., ker 2. 8. 2010 ponovno ni vnesla vnosa najave blaga dobavitelja D.E. in 3. 8. 2010 ni vnesla dveh najav blaga zgoraj navedenih dobaviteljev, zaradi česar je kršila 31. in 32. člen ZDR ter 7. in 8. člen pogodbe o zaposlitvi (brez datuma - A6). Predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tudi kršitev zgoraj navedenih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo tožnica storila s tem, ko je dne 4. 8. 2010 na elektronsko sporočilo nadrejene delavke S.P. odgovorila na neprimeren in neprofesionalen način. Ker je predmet sodne presoje tudi preizkus utemeljenosti predhodnih pisnih opozoril delavcu, ne gre za nezakonito ravnanje tožene stranke, če je tožnici na zagovoru ponovno predočila kršitve, zaradi katerih jo je že predhodno pisno opozorila ter s tem tožnici omogočila, da se je izjavila tudi o vsebini teh kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi navedenega tudi ni mogoče šteti, da so te kršitve že zastarale oziroma da je odpoved nezakonita iz razloga, ker se nanaša na kršitve, glede katerih je potekel 60-dnevni rok od ugotovitve utemeljenega razloga oziroma 6-mesečni rok od nastanka utemeljenega razloga iz 6. odstavka 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je torej kršitve iz točk I do IV redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno upoštevalo kot pisna opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovnih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz 1. odstavka 83. člena ZDR. Ugotovilo je, razen glede pisnega opozorila z dne 29. 1. 2010 (predhoden odhod z dela in neregistracija časa odhoda, ki ga sodišče sploh ni preverjalo, saj je ugotovilo, da že ostala opozorila zadoščajo za zakonito podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga), da je tožena stranka vsa štiri pisna opozorila, ki so bila predmet presoje sodišča prve stopnje, podala v roku iz 1. odstavka 83. člena ZDR, saj od kršitve pa do pisnega opozorila ni minilo več kot 60 dni od ugotovitve kršitve in šest mescev od nastanka kršitve. Ker je tožnica kršila pogodbene obveznosti, zaradi katerih ji je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v času od 29. 7. 2010 do 4. 8. 2010, je odpoved podana pravočasno, v roku iz 1. odstavka 83. člena ZDR, v zvezi s 4. odstavkom 19. člena PKP, to je v 15 mesecih od prejema pisnega opozorila.

Tožnica sicer v pritožbi ne navaja, v čem naj bi bilo dejansko stanje glede ugotovljenih kršitev, ki so bile predmet pisnih opozoril, zmotno ugotovljeno. Navaja le, da iz previdnosti izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vsebino kršitev. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča v tem delu in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede vseh štirih kršitev, ki so predmet sodne presoje, ugotovilo, da so podane in da je bila tožnica utemeljeno pisno opozorjena v smislu 1. odstavka 83. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim pisnim opozorilom z dne 27. 7. 2009 o prekoračitvi manjkajoče delovne obveznosti za več kot 5 ur ugotovilo, da je do dne 13. 7. 2009 tožničin primanjkljaj ur znašal -10,16 ur, v juniju 2009 pa -7,14 ur. S tem je tožnica kršila 3. odstavek 6. člena Hišnega reda gospodarske družbe S. Slovenija d.o.o. za zaposlene v upravi z dne 18. 6. 2007 (B ... - v nadaljevanju: Hišni red), ki določa, da je skupna manjkajoča delovna obveznost v mesecu lahko največ 5 ur. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja priče M.G. tožnici nadrejenega delavca, ugotovilo, da so bili pri toženi stranki striktni glede spoštovanja omejitve manjka ur, delavec V.S. pa je pojasnil, da je sam vedno gledal, da primanjkljaja ni imel. Niso utemeljene pritožbene navedbe, češ da je bila tožena stranka striktna in dosledna glede primanjkljaja ur le glede tožnice, saj to iz izpovedbe priče M.G. ne izhaja. Neutemeljeno je tudi tožničino opravičevanje izostanka zaradi opravkov, ki jih je imela v dopoldanskem času zaradi prešolanja otrok in zaradi dopusta v juniju 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zaradi tega tožnica ni zaprosila za individualno obravnavo, ki jo predvideva 2. odstavek 6. člena Hišnega reda.

Glede pisnih opozoril z dne 29. 3. 2010 in 15. 4. 2010, ki vsebujeta enaki kršitvi in sicer prepozno predložitev bolniškega lista za meseca februar 2010 in marec 2010, je ugotovljena kršitev 2. odstavka 12. člena Hišnega reda, ki določa, da je zaposleni dolžan dostaviti delodajalcu potrdilo o opravičeni zadržanosti dela (bolniški list) najkasneje do zadnjega dne vsakega iztekajočega se koledarskega meseca, če se opravičena odsotnost razteza v obdobju dveh ali več koledarskih mesecev. Ker tožnica nesporno potrdil ni predložila pravočasno, v sodnem postopku pa ni dokazala utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storila, je sodišče prve stopnje štelo, da sta obe kršitvi dokazani. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica dne 26. 1. 2010 zapustila delovno mesto in bila od tega dne dalje v bolniškem staležu več mesecev. Njena odsotnost z dela se je raztezala v obdobju dveh ali več koledarskih mesecev v smislu 2. odstavka 12. člena Hišnega reda, zato bi morala dokazila o opravičeni odsotnosti predložiti toženi stranki do zadnjega dne vsakega iztekajočega se meseca. V zvezi z njenimi trditvami o nezmožnosti pravočasne predložitve potrdila za mesec februar 2010, ki bi ga morala predložiti do 28. 2. 2010, je neutemeljeno navajala, da tega ni mogla storiti, ker naj bi njena osebna zdravnica vložila predlog za podaljšanje bolniškega staleža na zdravniško komisijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica 28. 2. 2010 sploh še ni bila odsotna 30 delovnih dni, da bi osebna zdravnica sploh lahko podala predlog na zdravniško komisijo, zato utemeljeno ni upoštevalo tožničinih trditev. Prav tako tožnica ni predlagala zaslišanja svoje osebne zdravnice, ki bi lahko potrdila njene navedbe. Zaradi navedenega sodišče druge stopnje nima pomislekov v ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da ni obstajal upravičen razlog, zaradi katerega tožnica ne bi mogla predložiti bolniških listov do konca februarja 2010 in marca 2010, to je do 28. 2. 2010 oziroma do 31. 3. 2010. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je utemeljeno pisno opozorilo z dne 19. 7. 2010, v katerem se tožnici očita neprimerno in neprofesionalno vedenje do sodelavca M.G., zaradi neprimernih in žaljivih izjav v elektronski pošti, ki jih je naslovila na M.G. in v vednost poslala njegovim nadrejenim D.Ž., S.P., J.P. in I.M.. S tem je tožnica kršila 31. in 32. člen ZDR ter 8. člen pogodbe o zaposlitvi, ki med drugim določa, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela lahko škodujejo delovnemu procesu in sodelavkam ali bi lahko škodovali interesom družbe. Tudi po stališču pritožbenega sodišča zapis v elektronski pošti z dne 16. 7. 2010 (A8), v katerem je tožnica zapisala: „Ali se lahko izjasniš zaradi ene uboge cene??? Saj ti noben ne očita, da si zaj.... cene čez vikend, čeprav bi jih moral preveriti - pošlji mi samo eno ceno in to je to. ....“ ni primeren, saj je treba upoštevati, da gre za komunikacijo podrejenega delavca z nadrejenim, njena vsebina pa se lahko interpretira kot vulgarno izražanje (zapis: zaj....). Tožnica tudi ni dokazala utemeljenega razloga, zakaj je navedeno sporočilo pošiljala v vednost ostalim nadrejenim delavcem. Pri tem je priča S.P. prepričljivo pojasnila, da tak način in ton komuniciranja ni primeren. Tožnice tudi ne opravičuje dejstvo, da ji delavec M.G. zahtevanega podatka o ceni ni posredoval, saj je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja priče D.Ž. ugotovilo, da podatek o ceni niti ni bil potreben za izdelavo tabele oziroma analize, ki bi bila podlaga za zaračunavanje penalov dobaviteljem zaradi zavrnjenega blaga. Potrebovali so le podatek o odstotku količine zavrnjenega blaga. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so utemeljeni štirje od petih pisnih opozoril, ki jih je tožena stranka podala tožnici, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba preverjati utemeljenosti pisnega opozorila z dne 29. 1. 2010, ki je bil tožnici podan zaradi predhodnega odhoda z dela brez registracije časa odhoda ter zaradi nepredaje dokumentov drugi osebi.

Sodišče prve stopnje je nadalje po oceni izvedenih dokazov, to je po zaslišanju tožnice, D.Ž., V.S., M.G. in S.P. ugotovilo, da so utemeljeni očitki kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki predstavljajo kršitev 31. in 32. člena ZDR in 7. in 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Delovne zadolžitve, obveznosti in odgovornosti tožnice so bile določene v 7. členu pogodbe o zaposlitvi, med katere sodi tudi vnos podatkov v računalnik, beleženje stanj, izpis in pošiljanje dokumentov oziroma priprava podatkov za vsakodnevno delo. Tožena stranka ji je očitala, da dne 29. 7. 2010 ni vnesla v računalnik dveh najav prihoda blaga dobaviteljev D.E. in G.F., 2. 8. 2010 ponovno ni vnesla vnosa najave blaga dobavitelja D.E. in 3. 8. 2010 ni vnesla dveh najav blaga zgoraj navedenih dobaviteljev. Sodišče prve stopnje je po obsežno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnici nadrejene delavce in tožnico ter zaradi razjasnitve okoliščin ponovno zaslišalo priče, natančno ugotovilo obseg in vsebino del tožnice, ki jih je opravljala v spornem obdobju od 29. 7. 2010 do vključno 3. 8. 2010. Ugotovilo je, da je tožnica v tem obdobju delala 4 ure dnevno zaradi zdravstvenih razlogov ter sprejelo prepričljivo dokazno ceno, da je bil obseg nalog s strani nadrejenega D.Ž. odrejen tožnici v minimalnem obsegu ter da bi tožnica lahko opravila vsa opravila, ki so bila predmet njenega dela in tako tudi vnesla najave prihoda blaga v računalnik, kar ji je očitala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo trditve tožeče stranke, da naloženega ji dela ni mogla opraviti v skrajšanem delovnem času. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na natančne, logične in prepričljive zaključke sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja. Sodišče prve stopnje je obseg tožničinega dela ugotavljalo v okviru treh sklopov opravil, ki jih je tožnica izvajala, to je popis blaga, vpis naročil v računalniški sistem in najava prihoda blaga v skladišče. Glede popisa blaga, ki naj bi ga tožnica prioritetno opravljala v četrtek, dne 29. 7. 2010, zaradi česar ni utegnila vnesti najav prihoda blaga v računalnik, je bilo na podlagi pričanja D.Ž. in V.S. ugotovljeno, da se popis opravlja v sredo v dopoldanskem času, približno od 10.00 ure dalje in deloma v četrtek, saj mora biti tabela izdelana v četrtek do 9.00 ure zjutraj. Zato tožnica v četrtek za popis ni mogla porabiti toliko časa, kot je sama zatrjevala. V.S. je v zvezi s tem tudi pojasnil, da zanj popis traja dve uri, ko gre (zaradi primerjave cen) na teren h konkurenčnim trgovskim družbam in pokliče v pisarno ali pa se posname na telefon. Če je poklical v pisarno, je trajal telefonski razgovor s tožnico 15 do 20 minut v enem popisu, da pa je v zadnjem času raje posnel podatke na telefon in sam napisal podatke na list papirja ter ga predal tožnici, saj sta imela rahel konflikt glede zapisovanja cen v E.L., ki ga nista uspela rešiti. Ocenil je, da tožnica za vnos podatkov iz popisa cen potrebuje 5 do 10 minut. Glede vpisa naročil v računalniški sistem je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnice in D.Ž. ugotovilo, da se podatke vnese tako, da se vpiše šifro cenika, v katerega vpišeš novo ceno, datum veljavnosti te cene ter pravilno ceno ter nato podatke shraniš. D.Ž. je pojasnil, da je možen tudi tak način, kot ga je uporabljala tožnica, ki pa je daljši oziroma bolj zamuden, in sicer zato, ker moraš odpirati vsak artikel še enkrat, to je operacija, ki zahteva 20 sekund za vsak artikel. Pojasnil je, da če bi morala tožnica enkrat tedensko spreminjati vse cene, to je 100 artiklov, bi ji to vzelo 25 minut dela; če bi vzeli dvakratni čas 50 minut. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica poznala oba načina vnosa blaga v računalnik, da se je sama odločila za zamudnejšega, da pa bi tudi ob dvakrat daljšem času, kot bi ga porabila pri hitrejšem načinu, za to delo porabila 50 minut tedensko. Zato je sprejelo pravilen zaključek, da niso utemeljene tožničine navedbe, da ji je bilo odrejenega preveč dela za njen 4-urni delavnik in da najav prihoda blaga ni mogla opraviti. Glede pritožbenih navedb, da naj bi bila tožnica dne 2. 8. 2010 obveščena o prihodu blaga šele ob 11.48 uri, torej 12 minut pred 12. uro, je neutemeljeno sklicevanje tožnice, da za to opravilo ni imela časa, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnica obvestila nadrejenega delavca, da dela ni mogla opraviti zaradi obsega dela, ki ji je odrejeno, ne pa zaradi tega, ker bi bila prepozno obveščena. Ne gre pa tudi spregledati, da je bila naslednjega dne obveščena o enakem opravilu ob 10.36 uri, pa prav tako tega dne vnosa najave blaga v računalnik ni opravila oz. je ob 12.07 uri, kot izhaja iz dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje, nadrejene pisno po elektronski pošti opozorila, da delo ni bilo opravljeno. Tožnica torej tudi v primeru, ko ji je bilo delo odrejeno bistveno pred koncem delovnega časa, tega dela ni opravila.

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica kršila pogodbene obveznosti iz iz 31. in 32. člena ZDR s tem, ko v obravnavanih dneh ni vnesla v računalnik najav prihoda blaga v skladišče. Tožnica neutemeljeno navaja, da bi jo morala tožene stranka pred nastopom 4-urnega delovnika opozoriti na pravočasno opravljanje dela, saj ta obveznost izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. V ravnanju tožene stranke sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov diskriminacije, neenakega odnosa do tožnice v odnosu do drugih delavcev ali mobbinga. Pritožba s tem v zvezi neuspešno uveljavlja, da je tožena stranka spremljala njeno delo. Tudi če bi držale navedbe v zvezi s kontrolo njenega dela oziroma kontrolo časa, ki ga je tožnica porabila za posamezna opravila, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožnica ni zatrjevala, da bi se to dogajalo v času, ko je storila kršitve pogodbenih obveznosti. Tudi pisna odreditev komunikacije med tožnico in nadrejenim delavcem ter pisno odrejanje nalog ne utemeljuje sklepanja, da tožnica zaradi tega ne bi mogla opraviti vseh opravil, ki so ji bila odrejena s strani nadrejenega delavca. To tudi ni vplivalo na obstoj kršitev, zaradi katerih je tožena stranka tožnici podala pisna opozorila iz 1. odstavka 83. člena ZDR. Ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede časa, v katerem bi lahko tožnica opravila vse svoje delovne obveznosti, prepričljiva, ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da je tožnica najbolje vedela, koliko časa trajajo delovna opravila, glede na to, da je na tem delovnem mestu delala dalj časa in naj bi najbolj poznala vsebino dela, ter da so ji tudi ostala opravila (odgovori na telefonske klice, elektronska pošta, ...) vzela toliko časa, da ni mogla opraviti vseh opravil. Gre za povsem nedokazane in pavšale trditve, ki ne vplivajo na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje.

Na ugotovitve sodišča prve stopnje tudi ne vpliva pritožbeno sklicevanje na izpoved priče V.S., češ da tožnica ni imela „izpadov“, kar naj bi nasprotno zatrjevala nadrejena delavka S.P.. To namreč po eni strani ni v ničemer vplivalo na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je tožničino neopravljanje dela presojalo zgolj z vidika, ali ji je bilo odrejenega preveč dela, ali pa bi lahko vse odrejeno delo opravila v okviru 4-urnega delovnika, po drugi strani pa je V.S. pojasnil, da je imel s tožnico rahel konflikt glede vnosa cen za E.L., zaradi česar je sam napisal podatke na list papirja ter ga predal tožnici in se na tak način očitno izognil ustni komunikaciji s tožnico. To pa dejansko potrjuje izpoved priče S.P.. Za odločitev tudi ni bistveno, da je tožnica pred spornim obdobjem in kasneje vedno opravila vse delovne obveznosti, saj je kršitev pogodbenih kršitev iz delovnega razmerja dokazana.

Glede druge kršitve, ki se očita tožnici v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in sicer, da je dne 4. 8. 2010 nadrejeni delavki S.P. odgovorila na njeno elektronsko pošto z dne 3. 8. 2010 na neprimeren način, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to tožničino dejanje sicer pravilno ugotovljeno, vendar pa njenega odgovora oziroma zapisa v elektronski pošti ni mogoče šteti za takšno kršitev pogodbenih obveznosti iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi tožničinega odgovora, ki bi glede na naravo dela lahko škodila delovnemu procesu ali interesom družbe. Zapis, da je D.Ž. pravi naslovnik za odgovor, ki ga je zahtevala S.P., ter da bo na ostale pripombe odgovorila kasneje, skupaj z odvetnikom, ki je trenutno odsoten zaradi dopusta, ni takšna kršitev, ki bi utemeljevala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj kršitev, ki jo je tožnica storila s tem, da dne 29. 7., 2. 8. in 3. 8. 2010 ni vnesla v računalnik najav prihodov blaga, v povezavi s kršitvami, ki so bile predmet predhodnih pisnih opozoril, predstavlja utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem v smislu določbe 2. odstavka 88. člena ZDR. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da kršitve niso bile tako hude, ker je tožena stranka tožnici izrekla kar pet pisnih opozoril pred odpovedjo in da bi lahko že v primeru druge kršitve odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da so kršitve ugotovljene in da predstavljajo utemeljen razlog za odpoved, kot je že zgoraj pojasnjeno.

Zmotno je stališče pritožbe, da se je sodišče prve stopnje izognilo odgovoru na vprašanje glede tožničine krivde ter da bi tožena stranka lahko tožnici kvečjemu redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bi tožnica lahko v 4-urnem delovniku opravila vse naložene delovne naloge, tudi vnos najave prihoda blaga v skladišče, zato je bila podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in ne iz razloga nesposobnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in odškodnino po 118. členu ZDR.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.