Jedro

V sodni praksi je enotno stališče, da slabša kot je komunikacija med staršema, bolj določno mora sodišče določiti stike.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev, ki bi izključevala strnjene stike toženca z otrokoma vsak drug vikend, kot sta predlagali pravdni stranki. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, ali bi takšni stiki ogrozili razvoj otrok in zato niso v njuno korist. Če je odgovor negativen, ni najti razlogov, zaradi katerih ne bi bilo določeno, da otroka prespita pri tožencu.

Delavna metoda sodišča prve stopnje pri izboru dokazov v okviru trditvene podlage tožnice, ki teh stroškov bivanja ni konkretno opredelila v navedbah, jih pa je ob zaslišanju, v ta namen pa je predložila tudi račune, je bila pravilna in je povsem zadoščala za pravilno dokazno oceno teh dejstev. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedbi tožnice, ki je ob zaslišanju natančno opredelila stroške, ki jih ima v zvezi z bivanjem, ki so objektivno primerljivi z bivalnimi stroški v podobnih skupnostih.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se III. in IV. tč. izreka sodbe razveljavita ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zoper sodbo zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I), mld. A. A. in mld. B. B. je dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici (II), stike med otrokoma in tožencem je določilo na način, da potekajo po predhodnem dogovoru med otrokoma in tožencem, upoštevajoč obveznosti ter želje otrok (III), tožencu je naložilo, da je od vložitve tožbe dalje dolžan plačevati mesečno preživnino za posameznega otroka v višini 200,00 EUR do vsakega 10. dne v mesecu, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude s plačilom posameznega preživninskega obroka dalje do plačila, s tem, da je toženec preživninsko obveznost glede preživninskih zneskov, ki so zapadli do izdaje sodbe, dolžan izpolniti v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s sodbo določeno preživnino pa je dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, ki so določeni po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in na podlagi obvestila CSD (IV), v presežku je sodišče prve stopnje zahtevke tožnice in toženca po tožbi in nasprotni tožbi zavrnilo (V) in še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI).

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom predlog toženca za podaljšanje roka za podajo pripomb na izvedensko mnenje zavrnilo.

3. Toženec vlaga pritožbo zoper II., III., IV. V. in VI. tč. sodbe in pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba nezakonita in najmanj preuranjena, ker je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 18. 11. 2019 odločilo, da se zavrne predlog toženca za podaljšanje osemdnevnega roka za podajo pripomb na izvedensko mnenje, ki ga je toženec prejel 20. 11. 2019, odločilo pa je tudi o stroških izvedenca s sklepom z dne 15. 1. 2020, ker je pristopil na narok z dne 9. 12. 2019, zoper oba sklepa je toženec vložil pritožbi, o katerih še ni bilo odločeno. Osemdnevni rok za podajo pripomb na izvedensko mnenje je bil prekratek, saj je tudi sodišče, ko je priznalo nagrado izvedencu, ocenilo, da je izvedensko mnenje zahtevno. Sodišče ni preklicalo in preložilo naroka z dne 9. 12. 2019, kot je predlagal toženec po pooblaščenki, ki je navedla upravičene razloge, ki so pooblaščenki toženca onemogočili, da bi pristopila na narok, na katerem je bil zaslišan izvedenac. Pooblaščenka toženca je zato morala zagotoviti substitucijo, čeprav toženec s substitucijo ni soglašal. Posamezna procesna dejanja so trajala nekaj mesecev. Sodišče je zavrnilo predlog toženca za izdajo začasne odredbe, v katerem je pojasnilo, da ne obstajajo nujni razlogi, ki bi narekovali izdajo začasne odredbe, sodišče pa je očitno kasneje iz nepojasnjenih razlogov obravnavalo zadevo kot prednostno in nujno. Sodišče je odločilo meritorno še preden je bilo pravnomočno odločeno, ali so bile tožencu v zvezi z izvedbo dokaza kršene pravice iz 22. člena Ustave. Tožencu je bilo šele s sklepom o zavrnitvi predloga za podaljšanje roka za podajo pripomb k izvedenskemu mnenju, pojasnjeno, da bo zadeva prednostno obravnavana. Zaradi opisanega arbitrarnega postopanja sodišča je bil toženec neenako obravnavan. Kršeni sta mu bili pravici do poštenega sojenja in enakosti varstva pravic. Sodišče je na naroku 5. 6. 2019 zaslišalo pravdni stranki. Iz zapisnika ne izhaja, da bo sodišče dodatno zaslišalo pravdni stranki na naslednjem naroku. Sodišče z vabilom na narok z dne 9. 12. 2020 ni poslalo strankam tudi vabila na zaslišanje, kar pomeni, da toženec ni mogel sklepati, da bo sodišče še dodatno zasliševalo stranke, zato njegova udeležba na naroku ni bila obvezna in nujna. Sodišče zato neutemeljeno očita tožencu, da se ni udeležil naroka z dne 9. 12. 2019. Na tem naroku je sodišče dodatno zaslišalo tožnico, logično pa je, da bi zaradi uresničitve pravice do enakega varstva pravic, moralo dodatno zaslišati tudi toženca. Zaslišanje toženca je bilo s strani sodišča sugestibilno in zavajajoče. Ostalih pritožbenih navedb, s katerimi toženec izpodbija sodbo in sklep sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče zaradi (pre)obsežnosti pritožbe ne povzema,1 se pa bo opredelilo do relevantnih navedb v nadaljevanju obrazložitve.

4. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

6. Pooblaščenka toženca je izkazala, da na narok dne 9. 12. 2019 ne bo mogla pristopiti iz opravičljivega razloga,2 toženec pa ni soglašal s substitucijo, na ta narok pa ni pristopil. V teh okoliščinah je potrebna posebna previdnost sodišča, ko presoja utemeljenost predloga, ker prestrogo postopanje lahko poseže v ustavno zavarovane pravice stranke do enakega sodnega varstva in v pravico stranke do izjave. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, kar je sicer običajna sodna praksa, ko je pooblaščenca tožnice pozvalo, da se opredeli glede predloga toženca za preložitev naroka. Zmotna je pritožbena teza, da je na ta način favoriziralo nasprotno stranko. Glede na vse okoliščine konkretnega primera, tožencu ni bila kršena pravica do izjave, ker sodišče naroka ni preložilo, še posebej iz razloga, ker je toženca na naroku zastopal substitut. Izvedensko mnenje, izvedeni dokazi (do naroka in na naroku 9. 12. 2019) in trditvena podlaga pravdnih strank ni bila tako obsežna, pravna in dejanska podlaga pa ne toliko zapleteni, da bi bil toženec v neenakopravnem položaju, ker ga je zastopal substitut njegove pooblaščenke. Pritožba konkretno tudi ne navede dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je zastopanje po substitutu vplivalo na nepravilno ali pomanjkljivo ugotovitev odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za odločitev sodišča prve stopnje. Neutemeljeno pritožba v tem delu tudi zatrjuje, da sodba nima odločilnih razlogov.

7. Pritožba zmotno meni, da sodišče prve stopnje po naroku 9. 12. 2019 ne bi smelo zaključiti zadeve, ker sta bila na naroku zaslišana izvedenec in tožnica. Če je toženec želel, da ga sodišče prve stopnje dodatno zasliši, bi se lahko zadnjega naroka udeležil. Toženec tudi ni predlagal dodatnega zaslišanja. Odločilna pa je okoliščina, da dodatno zaslišanje toženca ni bilo potrebno glede odločitve o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo ter glede določitve toženčeve preživninske obveznosti, ker je bilo dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov v tem delu v zadostni meri raziskano.

8. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje na neprimeren način zasliševalo toženca, v primerjavi s tožnico. Tudi v pritožbi povzeti zapisniki iz naroka tega ne potrjujejo. Različne izpovedbe toženca, ki so bile tudi v medsebojnem nasprotju, so terjale od sodišča prve stopnje, da ta nasprotja tožencu predstavi in da ga opozori na njegovo dolžnost, da mora izpovedovati resnico.

9. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je bila tožencu kršena pravica do enakega varstva, ker je sodišče prve stopnje njegov predlog za začasno odredbo zavrnilo, ker ni bila nujna, naroka z dne 9. 12. 2019 pa ni preklicalo, ker je zadevo obravnavalo kot nujno. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo toženčev predlog za začasno odredbo, ker (tudi) niso obstajale izjemne okoliščine, zaradi katerih bi bila otroka ogrožena.

10. Izvedenec mora podati mnenje ustno, lahko pa ga da tudi pisno pred narokom (primerjaj s prvim odstavkom 253. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ravnalo smotrno, ko je odločilo, da bo sporna vprašanja oziroma pripombe pravdnih strank na izvedensko mnenje obravnavalo z zaslišanjem izvedenca na naroku in ne s pisno dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Glede na potek postopka je bilo pričakovati, da bosta pravdni stranki predlagali ustno zaslišanje izvedenca, takšnega predloga pa sodišče načeloma ne sme zavrniti.3 Na naroku se je izvedenec opredelil do pripomb toženca, pritožba pa glede odločitve o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, ne navede nobenega prepričljivega dejstva, ki bi potrjeval toženčevo tezo, da je izvedensko mnenje v tem delu pomanjkljivo in v nasprotju s koristmi otrok.

11. Sodišče je tožencu vročilo izvedensko mnenje 16. 10. 2019 skupaj z vabilom na narok, ki je bil razpisan 9. 12. 2019, v dopisu z dne 14. 11. 2019 pa je pozvalo toženca, da poda pripombe na izvedensko mnenje v roku osmih dni. Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje v sklepu, v katerem je izvedencu priznalo nagrado, ocenilo kot zahtevno, vendar glede na obseg in vsebino izvedenskega mnenja, rok za podajo pripomb ni bil prekratek. Tožencu tudi ni bila kršena pravica do izjave, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da bo izvedenec na toženčeve pripombe odgovarjal na naroku. Na naroku 9. 12. 2019 je imel toženčev pooblaščenec (substitut) možnost zastaviti izvedencu še dodatna vprašanja. Ker je pritožba v tem delu neutemeljena, niso relevantne pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo zadržati izdajo sodbe do pravnomočne odločitve o pritožbah toženca zoper sklepa z dne 18. 11. 2020 in 15. 1. 2020.4

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenec klinične psihologije nima strokovnega znanja, da bi ocenil toženčevo osebnostno strukturo in da sodišče prve stopnje izvedencu ni zastavilo vprašanj, ki jih je postavil toženec. Klinično psihološka diagnostika in opravljena testiranja preiskovanca, da se ugotovi njegova osebnostna struktura, je strokovno področje kliničnega psihologa. Toženec očitno ni zadovoljen z izvedenskim mnenjem, zato želi na tak način diskreditirati izvedenca. Izvedensko mnenje je strokovno. Izvedenec je podrobno in pregledno ter s konkretnimi strokovnimi argumenti predstavil ugotovitve glede osebnostne strukture pravdnih strank in otrok ter glede sposobnosti pravdnih strank prevzeti breme varstva in vzgoje, zato so v tem delu pritožbene trditve povsem neutemeljene. Enako so tudi neutemeljene pritožbene trditve, ki so tudi protispisne, da je sodišče prve stopnje izvedencu sugeriralo osebnostne lastnostni toženca in da mu je zastavilo vprašanja le glede dejstev, ki jih je navajala tožnica. Glede dodelitve otrok, je izvedenec odgovoril izčrpno na vsa toženčeva vprašanja in pripombe. Neutemeljeno pritožba tudi zatrjuje, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo, ker je v mnenju izvedenec svetoval tožencu strokovno obravnavo, ni pa pojasnil, za kakšno obravnavo naj bi šlo.

13. Tožnik v pritožbi navaja, da je substitut pooblaščenca toženca na naroku 9. 12. 2019 opozoril, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal toženec, ker bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati priče in postaviti novega izvedenca, s temi dokazi pa bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, kakšna je toženčeva osebnostna struktura. Izvedeni dokazi so povsem zadoščali za prepričljivo ugotovitev, da je tožnica (bistveno) bolj primerna, da prevzame skrb za varstvo in vzgojo otrok, zato izvedba teh dokazov ni bila potrebna.

14. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da ne bo presojalo nasilnih dogodkov med pravdnima stranka, v nadaljevanju obrazložitve pa je pojasnilo, da je bil tožencu izrečen ukrep prepovedi približevanja. Sodišče prve stopnje je te ugotovitve zapisalo, ko je presojalo primernost pravdnih strank v zvezi z dodelitvijo otrok. Pritožba pa pretirano težo daje temu zapisu, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo številna druga dejstva, ki prepričljivo potrjujejo, da toženec ni sposoben zagotoviti niti približno enakih pogojev za uspešen razvoj otrok, kot to lahko stori tožnica.

15. Izvedenec je navedel razloge, na podlagi katerih je ocenil, da sta otroka sposobna izraziti lastno voljo in da sta sposobna razumeti pomen svojih izjav v zvezi z dodelitvijo ter glede stikov. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je glede na vsebino izjav otrok, izvedensko mnenje in glede na način, kako otroka izpolnjujeta vsakdanje obveznosti, izkazano, da sta otroka sposobna izraziti svojo voljo.

16. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še pojasnjuje, da niso obstajale okoliščine, ki bi narekovale sodišču prve stopnje, da otrokoma v postopku postavi posebnega zastopnika (glej četrti odstavek 409. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev, ki bi izključevala strnjene stike toženca z otrokoma vsak drug vikend, kot sta predlagali pravdni stranki. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, ali bi takšni stiki ogrozili razvoj otrok in zato niso v njuno korist. Če je namreč odgovor negativen, ni najti razlogov, zaradi katerih ne bi bilo določeno, da otroka prespita pri tožencu.5 Glede dodelitve otrok v varstvo in vzgojo

18. Pritožbeni razlogi, s katerimi toženec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede dodelitve otrok v varstvo in vzgojo, so med seboj v nasprotju in neprepričljivi. Že iz toženčevih navedb6 in njegovega zaslišanja izhaja, da so „bili tradicionalna kmečka družina“, kjer je tožnica skrbela za otroke, za njihovo šolanje, za gospodinjstvo, toženec pa za kmečka dela. Toženec v nadaljevanju pojasnjuje, da je zato „logično, da sta otroka bolj navezana na tožnico, ker je pač tako potekalo življenje v njihovi družini. Tako da je logično, da so otroci, zlasti kot še zelo majhni, večino časa preživeli z mamo. Tudi trenutna situacija je taka, da je moč govoriti o večji navezanosti otrok do mame, ker od 22. 6. 2017 živita pri mami.“ Tudi iz zaslišanja toženca izhaja, da „je ona otroke rihtala; to je bilo zmeraj tako“, da je skrbela za šolo in potrebe otrok, ker je toženec opravljal dela na kmetiji. Protislovno zato pritožba zatrjuje, da so nepravilne ugotovitve sodišča, da toženec ni sodeloval in spremljal dela otrok v šoli, pri verouku in njunih interesnih dejavnostih, ob tem, da je toženec v razgovoru z izvedencem še pojasnil, da ima „prenatrpani urnik in premalo časa“.7

19. Že na podlagi teh dejstev je prepričljivo izkazano, da je v korist otrok, da se dodelita v varstvo in vzgojo tožnici, ki je že do sedaj skrbno in uspešno izvajala varstvo in vzgojo otrok. Toženec v pritožbi očita tožnici, da je brez soglasja odpeljala otroke iz kmetije, pri tem pa nerazumljivo in v nasprotju s koristmi otrok, ne upošteva prepričljivo dokazanega dejstva, da je bilo vseskozi breme varstva in vzgoje otrok na tožnici. Tesno navezanost otrok na tožnico sta potrdila otroka v razgovoru z izvedencem, kar dodatno potrjuje, da so zmotni toženčevi očitki tožnici, da je „samovoljno“ odpeljala otroka iz kmetije in da so povsem nerealna njegova pričakovanja, da bi bila odločitev sodišča drugačna, če bi otroka ostala na kmetiji.

20. Otroka sta se morala prilagoditi na drugačen način življenja, ko sta se odselila iz kmetije, kar izpostavlja pritožba, pa vendar sta s kmetijo ohranila tesno povezanost, saj dnevno prihajata na kmetijo, kar izhaja tudi iz navedb in izpovedbe toženca. Odločitev, da sta otroka zapustila kmetijo in odšla s tožnico v mesto, ni bila posledica tožničine indoktrinacije otrok, marveč posledica večje navezanosti otrok na tožnico, kar je ugotovil tudi izvedenec. Izvedenec je v mnenju pojasnil, da sta bila otroka „bolj navezana na mamo, še posebej v času, ko sta se odselila od očeta“8 in da ima tožnica zelo dobro, toženec pa skromno poznavanje vsebin otroške in razvojne psihologije.9 Tudi iz mnenja CSD izhaja,10 da je bila odločitev tožnice, da se otroka preselita iz kmetije v novo bivališče v njuno korist. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo še številne druge argumente, ki pritrjujejo razlogom, zaradi katerih je v korist otrok, da se dodelita tožnici in ne tožencu.11

21. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da toženec še ni zavestno in podzavestno predelal razpada družine, kar potrjujejo tudi pritožbene navedbe, kjer toženec pojasnjuje, da se izvedenec ni ukvarjal s tem, kako je to stanje vplivalo na njegovo sposobnost sodelovanja v postopku, zlati pri psihološkem testiranju in ocenjevanju njegove osebnosti ter da je toženec „danes v bistveno drugačni kondiciji, kot je bil v trenutku izdelave izvedenskega mnenja“. Zmotna je toženčeva teza, da je izvedensko mnenje iz tega razloga pomanjkljivo in nestrokovno, ker ne upošteva toženčeve „trenutne situacije.“

22. Ugotovitve izvedenca glede toženčevih negativnih osebnih lastnosti še dodatno potrjujejo, da toženec težje prepozna potrebe in koristi otrok. Te ugotovitve, ki jih pritožba obširno a pavšalno izpodbija, izhajajo tudi iz mnenja CSD, kjer je toženec priznal nasilje nad tožnico, iz odločbe o prepovedi približevanja in iz izjav otrok ter iz izpovedbe tožnice.

23. Sodišče prve stopnje je imelo obsežen nabor dokazov, ki so prepričljivo potrjevali številne prednosti, zaradi katerih je sodišče prve stopnje otroka dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici. Pravilno tudi ni izvedlo predlaganih dokazov toženca, v zvezi z ugotavljanjem njegovih osebnostnih lastnosti in delovanjem družine pred razpadom življenjske skupnosti pravdnih strank, ker so izvedeni dokazi povsem zadoščali za odločitev, da je v korist otrok, da se dodelita tožnici.

24. Nobene arbitrarnosti ni moč očitati sodišču prve stopnje pri dokazni oceni izpovedb pravdnih strank, še manj pa, da odločitev o dodelitvi otrok tožnici, kaže, da je sodišče prve stopnje dalo prednost le glede na spol starša, kateremu je otrok dodeljen in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločilnih okoliščin. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo številne aktivnosti tožnice v zvezi z varstvom in vzgojo otrok, kjer toženec ni sodeloval, ker se je ukvarjal z delom na kmetiji, kar izhaja tudi iz njegove izpovedbe in navedb, zato tudi ni najti nobenih relevantnih dejstev, ki bi potrjevalo njegovo tezo, da odločitev o dodelitvi otrok ni pravilna.

25. Otroka sta navezana na kmetijo, saj dnevno prihajata na kmetijo, kjer pomagata pri kmečkih delih, ne da bi obstajal poseben dogovor med pravdnima strankama12 ali med tožencem in otrokoma. Ta navezanost na kmetijo in na opravljanje kmečkih del je gotovo posledica pozitivnega vzorca, ki sta ga otroka dobila od toženca, kar je pomembna vrednota, ki bo pozitivno vplivala na razvoj otrok, pa vendar je treba dati prednost drugim vzgojnim in eksistencialnim potrebam otrok, ki so nujne in so obvezni sopotnik uspešnega razvoja vsakega otroka, kar pa lahko zagotovi tožnica bistveno bolj uspešno kot toženec. Ta dejstva potrjujejo tudi izjave otrok.

26. Otroka nista bila dodeljena tožnici zgolj iz razloga, kot trdi pritožba, ker sta navedla, da se ga bojita (čeprav sta izvedencu izjavila, da se bojita nekontroliranih izpadov toženca), ali ker je izvedenec ugotovil (ne le na podlagi izjav otrok), da ima toženec znižano frustracijsko toleranco, zaradi katere po njegovem mnenju potrebuje ustrezno strokovno pomoč, ali iz razloga, ker je izvedenec navedel, da je toženec deloval konfuzno (ker je zamudil na razgovor z izvedencem, ker je pozabil očala, ko je prišel k izvedencu, čeprav je bil v vabilu seznanjen, da bo moral opravljati teste, načrte za bodoče življenje pa je opisal z besedami „prepustim božji volji“), marveč ker je bilo ugotovljeno, da lahko tožnica bistveno bolje poskrbi za varstvo koristi otrok. Pritožba tudi zmotno meni, da je bil namen predstavitve osebnih značilnosti toženca, da se izniči njegova vloga kot očeta. Ta dejstva so bila navedena bolj (tudi) iz razloga, da bi toženec prepoznal, da mora spremeniti vedenjske vzorce in izboljšati vzgojno strategijo do otrok, ki pa ni le v predanosti delu na kmetiji.13 Iz teh razlogov tudi ni mogoče slediti toženčevemu predlogu, da bi bili otroci štirinajst dni pri njem, štirinajst dni pa pri tožnici, ker takšna odločitev (o skupnem starševstvu) ne bi bila v korist otrok.

27. Pritožba navaja, da je mnenje CSD pomanjkljivo, ker ne temelji na poznavanju družine, otrok in njunih potreb, marveč na svetovalnem razgovoru s pravdnima strankama, ki je potekal v pretežni meri glede njunega konfliktnega odnosa in glede nasilja, ki se je zgodilo v času, ko je življenjska skupnost pričela razpadati in na obravnavi družine v okviru Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Pritožba še navaja, da iz mnenja izhaja, da sta otroka zelo navezana na kmetijo, kjer sta živela, zato se tja tudi redno vračata. Iz teh razlogov pritožba meni, da je bila z odločitvijo kršena pravica otrok do doma iz 8. člena EKČP. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da se je pri odločitvi upoštevalo, da sta otroka navezana na kmetijo, kjer sta živela od rojstva do 22. 6. 2017, ko se je tožnica z njima odselila, pojasnjeni pa so bili tudi razlogi, zaradi katerih je kljub spremembi bivališča, sodišče prve stopnje pravilno otroka dodelilo tožnici. S tako odločitvijo je upoštevano načelo kontinuitete varstva in vzgoje otroka ter načelo pospešenega otrokovega razvoja.

28. Z enakimi razlogi, kot so navedeni v prejšnji točki, pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe, da sta otroka vedno pomagala na kmetiji, ki je bila del njunega življenja, da so kmečki otroci navajeni drugačnega življenja, kot otroci v mestu, da imajo radi takšno življenje in so nanj navezani, zato pri teh otrocih praviloma ne usahne želja biti na kmetiji, saj je toženec ljubezen do kmetije privzgojil tudi pri vseh svojih štirih otrocih, prevzemnik kmetije pa bo mld. B. B. in da je toženec izpovedal, da mld. B. B. trpi. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe le dodaja, da je izvedenec pojasnil, da sta se otroka na nov način življenja v mestu morala navaditi, ne pa da bi obstajale ovire, zaradi katerih bi želela živeti na kmetiji. Tudi iz izjav otrok ne izhaja, da bi želela živeti na kmetiji s tožencem, opisujeta pa številne ovire, zaradi katerih ne želita, da bi bila dodeljena tožencu, čeprav se stikov s tožencem veselita, kakor tudi „obiskov“ na kmetiji. Nenazadnje tudi toženec v pritožbi navaja, da “ne zanika, da ima „svojski“ značaj in da je včasih strog, tečen, zoprn, da je tudi žaljiv in da se hitro razjezi“, kar le še dodatno potrjuje, da je toženec do otrok socialno in čustveno manj razumevajoč.

29. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da nova partnerska zveza toženca in določeni zadržki otrok do toženčeve partnerke, niso (bila) dejstva, ki bi lahko odločilno vplivala na odločitev o dodelitvi otrok.

Glede določitve preživnine

30. Sodišče prve stopnje je preživninsko obveznost toženca določilo glede na potrebe vsakega otroka in materialne zmožnosti pravdnih strank (glej 129. člen ZZZDR). Preživninske potrebe je ocenilo v skladu s 129.a členom ZZZDR.14

31. Tožnica je dokazala, da živi v najemniškem stanovanju, česar toženec tudi ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljive, na podlagi katerih je verjelo tožnici, da najemnino plačuje neposredno najemodajalki, čeprav nima sklenjene pisne najemne pogodbe.15 V postopku ni bilo dokazano, da bi imela tožnica možnost brezplačnega najema, pritožbene trditve, da tožnica in otroka živita v stanovanju brez pravne podlage, pa niso relevantne za odločitev glede toženčeve preživninske obveznosti.

32. Toženec v pritožbi zatrjuje, da tožnica v trditveni podlagi stroškov bivanja ni specificirala in da ni navedla, katere stroške je dolžna plačevati kot uporabnica stanovanja, zato se do teh stroškov toženec ni mogel opredeliti in so posledično ti stroški neutemeljeno priznani. Delavna metoda sodišča prve stopnje pri izboru dokazov v okviru trditvene podlage tožnice, ki teh stroškov ni konkretno opredelila v navedbah, jih pa je ob zaslišanju, v ta namen pa je predložila tudi račune, je bila pravilna in je povsem zadoščala za pravilno dokazno oceno teh dejstev. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedbi tožnice, ki je ob zaslišanju natančno opredelila stroške, ki jih ima v zvezi z bivanjem, ki so objektivno primerljivi z bivalnimi stroški v podobnih skupnostih.

33. Sodišče prve stopnje se je podrobno opredelilo glede stroškov, ki so povezani s šolo. Pravilno je ocenilo stroške, ki so povezani z izleti in ekskurzijami, s šolo v naravi in šolsko malico, tudi upoštevaje splošno znana dejstva, pri tem pa se utemeljeno sklicevalo na sodno prakso.16 Obširne a pavšalne pritožbene navedbe v tem delu ne terjajo podrobnejšega odgovora.

34. Toženec v pritožbi izpostavlja, da je tožnici izplačal 50.000,00 EUR in da je njegova plača nižja od tožničine. Toženčeva plača je res nekoliko nižja, tožnica je tudi prejela od toženca zatrjevan denar, vendar toženec spregleda, da od prodaje mesa dobi letno 10.000,00 EUR, za denar balira, letno prejema subvencije v višini 5.000,00 EUR do 6.000,00 EUR in živi v hiši, ki je v njegovi lasti. Tožnica ne more pridobivati dodatnega dohodka, ker je na njej pretežno breme varstva in vzgoje otrok. Pritožbeno sodišče glede na finančne zmožnosti pravdnih strank nima nobenih pomislekov, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo mesečne potrebe posameznega otroka v višini 350,00 EUR in da je pravilno porazdelilo preživninsko breme med pravdni stranki, s tem, ko je določilo, da mora toženec kriti 57% mesečnih potreb posameznega otroka.

35. Toženec v pritožbi navaja, da otrok ne sili v delo na kmetiji, ker gre za prostovoljno pomoč, zato prispevka otrok na kmetiji ni mogoče upoštevati pri preživnini, ker gre za del vzgoje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi če se ne upošteva delo otrok na kmetiji, je preživninska obveznost toženca, glede na njegove finančne zmožnosti pravilno določena, še posebej, če se upošteva, da je breme varstva in vzgoje na tožnici. Ne glede na navedeno, pa delo otrok na kmetiji le dodatno potrjuje, da sta otroka upravičena do mesečnih življenjskih stroškov, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje.

Glede določitve stikov

36. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stikih sledilo izvedencu, ki je (tudi) na podlagi izjav otrok, menil, da je v korist otrok, da se otroka dogovarjata s tožnikom glede stikov in da se stiki opredeljeno ne določijo. Sodišče prve stopnje je glede na starost, odgovornost, zrelost otrok, glede na njune delavne navade, ocenilo, da je takšen način stikov v njuno korist.17 Prav glede nedodelanega režima stikov toženca z otrokoma posebej ob vikendih, ko otroka pri tožencu ne prespita,18 v sodbi ni razlogov, ki bi potrjevali, da takšni stiki niso v korist otrok, kot sta to predlagali pravdni stranki. Otroka sta v razgovoru z izvedencem, zaradi neprimernih vedenjskih vzorcev toženca in njegove večkrat neprimerne komunikacije, izrazila željo, da stiki ne bi bili prepogosti, izvedenec pa ni pojasnil, zakaj strnjeni stiki med vikendom ne bi bili v njuno korist oziroma odločitev, da bi otroka vsaj eno noč vsak drug vikend pri tožencu prespala, še posebej iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da se veselita obiskov na kmetiji. Otroka ne zavračata stikov s tožnikom, zato je treba tudi njuno željo, da bi sama odločala o stikih, upoštevati glede na sedanje razmere, ko je komunikacija med tožnikom in otrokoma ohlapna, s tem da le B. B. občasno (naključno) prespi pri tožniku. Odločitev o stikih torej ne more temeljiti le na odločitvi oziroma predlogih otrok, če ostali dokazi kažejo, da morda tak način stikov ni v njuno korist. Pritožbeno sodišče močno dvomi, da se na ta način varujejo dolgoročne koristi otrok. Nenazadnje je tudi tožnica s tožbenim zahtevkom zahtevala, da sodišče odloči, da ima toženec stike z otrokoma vsak drug vikend od petka popoldne do nedelje zvečer, šele na zadnjem naroku pa je pooblaščenec tožnice navedel, da predlaga, da se stiki toženca z otrokoma „določijo po dogovoru in da se stikov časovno ne zamejuje“.19 Sodišče prve stopnje se v sodbi ni opredelilo do navedb toženca in tožnice, ki sta predlagala, da se stiki terminsko določijo. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali si je tožnica prizadevala ustvariti pozitiven odnos otrok do teh stikov (primerja z drugim odstavkom 106. člena ZZZDR), čeprav je bilo prepričljivo ugotovljeno, da stikom ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje v postopku tudi ni ugotavljalo razlogov, zaradi katerih A. A. ne prespi pri tožencu, B. B. pa le enkrat mesečno, in ali je to v korist otrok, zato je težko zagovarjati tezo sodišča prve stopnje, da je v korist otrok, da se stiki izvajajo glede na željo otrok, ko pa strnjenih stikov med vikendom ni.20 Preseneča tudi dejstvo, da tožnica, ki nedvomno ima avtoriteto v vzgojnem procesu otrok, ni navedla prepričljivih okoliščin, zaradi katerih takšni stiki niso bili vzpostavljeni, kljub opisanim težavam, ki so povezane s toženčevo osebnostno strukturo in njegovim skromnim poznavanjem otroških razvojnih potreb, ki niso neposredno povezane s kmetijo oziroma delom na kmetiji.

37. Pri vsakem starševstvu gre za dva pola, ki se razlikujeta, saj ima vsak starš svoj (svojstven) način (vzorec), kako ravnati v življenjskih situacijah, ta raznolikost pa daje neprecenljivo vrednost za otrokov razvoj. Prisotnost (obeh) staršev v razvoju otroka je torej pomembna predpostavka, zato je potrebna posebna previdnost, ko se odloča o stikih, če se prisotnost enega starša v življenju otroka zmanjša, ker je otrok dodeljen drugemu staršu, s tem, da je vedno treba določiti stike, ki so glede na vse okoliščine konkretnega primera v otrokovo korist. 38. V sodni praksi je enotno stališče,21 da slabša kot je komunikacija med staršema, bolj določno mora sodišče določiti stike. Med pravdnima strankama ni medsebojne komunikacije, zato je tudi iz tega razloga odločitev sodišča materialnopravno zmotna in v nasprotju s 106. členom ZZZDR. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da iz razloga, ker med pravdnima strankama ni komunikacije, o stikih pa se tudi pred CSD nista mogla dogovoriti, bi sodišče prve stopnje moralo opredeljeno določiti stike. Toženec utemeljeno opozarja, da stiki, kot so potekali do sedaj, niso stiki, ker nikoli ne ve, kdaj in za koliko časa bosta otroka prišla na kmetijo, ker o tem odloča tožnica. Iz teh razlogov toženec ne more prilagoditi službenih obveznosti in sta zato otroka tudi sama na kmetiji. Nobenega dvoma ni, da morata otroka, že zaradi izpolnjevanja šolskih in zunajšolskih obveznosti, prilagoditi čas, ki ga lahko preživita na kmetiji, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kakšen časovni obseg stikov bi bil v korist otrok in v katerih terminih. S tem bi toženec lahko prilagajal službene obveznosti glede na določene stike, otroka pa bi lahko lažje usklajevala stike s svojimi obveznostmi. Tudi če bodo stiki opredeljeno določeni, bo tožnica, kateri je dodeljena pravica in dolžnost varstva in vzgoje otrok, otrokoma lahko dopuščala, da obiskujeta kmetijo izven terminov, kot bodo določeni s sodno odločbo, če bo ocenila, da je otrokoma to v korist in da lahko izpolnjujeta obveznosti, ki jih imata.22 Ne nazadnje pritožba utemeljeno opozarja, da stiki ob praznikih in počitnicah ne morejo biti odvisni zgolj od volje otrok.

39. Pritožbeno sodišče je zato odločitev glede stikov razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo treba z izvedencem in pravdnima strankama ugotoviti dejstva, na katera je že opozorilo pritožbeno sodišče, ki jih sodišče prve stopnje v prvem sojenju ni ugotavljalo, tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Če namreč ni komunikacije med pravdnima strankama in ker otroka med vikendom ne prespita pri tožencu oz. mld. B. B. le (naključno) občasno, je treba stike določno opredeliti, pri tem pa upoštevati tudi navezanost otrok na kmetijo, hkrati pa tudi njune želje, če se bo izkazalo, da so v njuno korist. Pritožbeno sodišče je že navedlo, da močno dvomi, da so stiki, kot jih je določilo sodišče prve stopnje v (dolgoročno) korist otrok, kljub problematični osebnostni strukturi toženca v razmerju do otrok, ki bolj potrjuje toženčevo tezo, da je stike treba terminsko določiti. Morda bo potrebno določeno prilagoditveno obdobje, ko bosta naprimer otroka prespala pri očetu le po eno noč, vsak drug vikend, če se bo ugotovilo, da je takšen način stikov v korist otrok.

40. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo pravdne stranke in izvedenca, zato bi bilo nesmotrno, če bi pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi znova moralo zaslišati pravdni stranki in izvedenca. S takšno odločitvijo tudi ni poseženo v pravice strank do sojenja v razumnem roku.

41. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo sámo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Pritožba ima 41 strani. Dr. Aleš Galič pojasnjuje: “Vloge, ki jih sestavi odvetnik, so v primerjavi z vlogami laičnih strank (praviloma) preglednejše, procesno gradivo je hitreje in jasneje opredeljeno in tudi omejeno, kar vse prispeva k pospešenemu postopku in kakovosti sojenja. Prav tako je pomembno, da so vloge in nastopi odvetnika pred sodiščem (praviloma) bolj objektivni, nevtralni, okleščeni subjektivnosti in čustvenosti ter pravno nerelevantnih navedb, zato olajšujejo delo sodišča. Kakovost sojenja (odločitve in pravne argumentacije v obrazložitvi) je večja, če lahko sodnik razsodi na podlagi oz. s pomočjo strokovno močnih pravnih argumentov v vlogah in navedbah odvetnikov, ki z različnih in nasprotujočih si pravnih vidikov osvetlijo sporno zadevo; odvetniško zastopanje tako pripomore h kakovosti sojenja in s tem utrditvi in razvoju pravnega reda skozi sodno prakso (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, letnik 2009, stran 366, op. 1038). 2 Ker je imela na isti dan in ob isti uri razpisan narok pred drugim sodiščem. 3 Prim. sklep VSRS II Ips 259/2016. 4 S posebnim sklepom je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi toženčevo pritožbo zoper sklep z dne 15. 1. 2020, v katerem se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge iz obrazložitve tega sklepa. O pritožbi zoper sklep z dne 15. 1. 2020 je pritožbeno sodišče odločilo s posebnim sklepom zgolj iz razloga, ker gre v tej zadevi za tajni postopek, sklep pritožbenega sodišča pa je treba vročiti (tudi) izvedencu. 5 Eno ali dve noči vsak drug vikend. 6 Glej npr. 39. tč. pritožbe. 7 Glej l. št. 139. 8 Glej l. št. 140. 9 Glej l. št. 139. 10 Glej l. št. 72-73. 11 Na te razloge se pritožbeno sodišče sklicuje, da bi se izognilo ponavljanju (glej 27. - 30. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). 12 V postopku je bilo ugotovljeno, da pravdni stranki med seboj ne komunicirata. 13 Čeprav je ta prispevek toženca k uspešnemu razvoju otrok zelo pomemben, kar je pritožbeno sodišče že izpostavilo. 14 Prvi in drugi odstavek 129.a člena ZZZDR določata: “Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljane uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.“ 15 Podrobneje o razlogih, zaradi katerih je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da plačuje najemnino - glej 40. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 16 Podrobneje glej 41. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 17 Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da otroka hodita na kmetijo petkrat na teden za eno uro oziroma maksimalno za uro in pol, sin pa enkrat do največ dvakrat na mesec pri tožencu prespi, kot je to izpovedala tožnica (l. št. 188). Teh dejstev pritožba ne izpodbija. 18 Razen B. B., ki le občasno prespi enkrat do največ dvakrat mesečno. 19 Glej l. št. 182 in 194. 20 Drugačna bi bila situacija, če bi takšni stiki med vikendom obstajali. 21 Glej npr. sklep VSRS II Ips 220/2015. 22 Zmotna pa so morebitna pričakovanja toženca, da bosta otroka vsakodnevno hodila na kmetijo, če bodo terminsko določeni stiki.