Jedro

Izostanek z dela, za katerega delavec nima odobritve, je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je prihajanje na delo predpogoj, da se delo opravlja, opravljanje dela pa je temeljna dolžnost delavca v delovnem razmerju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2011, ki je bila tožniku vročena 24. 6. 2011 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 25. 6. 2011 do 2. 2. 2012 prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za navedeno obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, obračuna mesečno plačo in druge prejemke v zvezi z delom, ki bi jih prejel, če bi delal, po odvodu davkov in prispevkov izplača neto plačo (nadomestilo plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (točka II izreka) in plača odškodnino v višini 7.459,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka). Višji zahtevek (za plačilo odškodnine v višini 14.928,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.059,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka V izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (točka VI izreka).

Sodišče prve stopnje je presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2011, ki je bila podana iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.) in v kateri je bilo očitano, da je tožnik od 24. 5. 2011 do 2. 6. 2011 neopravičeno izostal z dela, tako da je v tem obdobju koristil letni dopust, ki ga tožena stranka ni odobrila, in da ni imenoval osebe, ki bi ga v času odsotnosti nadomeščala. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožnikova odsotnost z dela v spornem obdobju posledica njegovega utemeljenega prepričanja, da lahko koristi letni dopust, in da mu ni mogoče očitati kršitve v zvezi z določitvijo osebe, ki bi ga nadomeščala, ker to ni bila njegova dolžnosti in ker s tem v zvezi komunikacija med njim in direktorico tožene stranke ni bila mogoča. Takšen zaključek pomeni, da očitan odpovedni razlog ni dokazan, pa tudi, kot je nadalje presodilo sodišče prve stopnje, ravnanje tožnika ne kaže neresnega odnosa do dela niti namena škodovati toženi stranki, zaradi česar ni izpolnjen drugi pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato je po prepričanju sodišča prve stopnje utemeljen tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, opisno opredeljeno reparacijo in odškodnino ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini petih povprečnih mesečnih plač, izplačanih v obdobju od februarja do aprila 2011. Zoper navedeno sodbo se v ugodilnem delu in v zvezi s stroški postopka pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker je podano nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo. Iz izreka namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 14.928,70 EUR, v 5. točki obrazložitve pa je navedeno, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Izrek izpodbijane sodbe je tudi nekonkretiziran oziroma neizvršljiv, ker iz izreka ne izhaja višina denarnega tožbenega zahtevka (reparacije). Sodišče prve stopnje je štelo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker naj bi bil tožnik prepričan, da mu je za sporno obdobje odobren letni dopust, in ker naj ne bi bila izpolnjena osnovna pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, utemeljen (resen) razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Takšna presoja je bila sprejeta, ker je sodišče prve stopnje v celoti verjelo izpovedbi tožnika, ni pa upoštevalo vseh preostalih relevantnih dokazov. Sodna praksa v zvezi s samovoljnim koriščenjem letnega dopusta je jasna: izostanek delavca, ki nima odobrenega letnega dopusta, predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (sodba VDSS opr. št. Pdp 296/2009 z dne 10. 9. 2009, sodba VDSS opr. št. Pdp 881/2007 z dne 4. 4. 2008). Za neodobrenega se šteje letni dopust, če delavec nima dovoljenja - če nadrejeni oz. za to pristojni delavec izrecno nasprotuje izrabi letnega dopusta (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 205/2003 z dne 3. 2. 2004). Iz izvedenega dokaznega postopka (zaslišanje direktorice tožene stranke, prijava nastopa dopusta z dne 20. 5. 2011) izhaja, da tožena stranka tožniku za čas od 24. 5. 2011 do 1. 6. 2011 ni odobrila letnega dopusta. Tožniku je bilo na kolegiju dne 23. 5. 2011 dodeljenih več nalog, zlasti pomembno je bilo naročilo rešetk pri družbi A. d.o.o.. Dokazano je, da tožnik te naloge ni izvršil, temveč jo je morala izvršiti direktorica tožene stranke. Izvedba te naloge je bila nujna. Tožena stranka je obvezen postopek odobritve letnega dopusta predpisala v internem aktu Pravilniku o splošni organizaciji B. d.d. (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik ni ravnal v skladu z določbami Pravilnika, čeprav je bil z njimi seznanjen. Direktorici je za predviden letni dopust povedal šele 23. 5. 2011, iz izpovedbe direktorice (ki jo v tem delu sprejema tudi sodišče prve stopnje) pa izhaja, da je tožniku rekla, da letnega dopusta ne more imeti, če ni delavca, ki bi ga nadomeščal. Tožnik je tako v obdobju od 24. 5. 2011 do 1. 6. 2011 samovoljno koristil letni dopust. Zato ni bilo treba, da bi mu direktorica v telefonskem pogovoru dne 24. 5. 2011, ko je bil tožnik že v Grčiji, znova prepovedovala, da je odšel na letni dopust. To je storila že prejšnjega dne. Direktorica je v času, ko tožnika ni bilo, sama prevzela njegovo delo. Tožnik pred odhodom na letni dopust v tajništvo ni preveril, ali je njegova dovolilnica (obrazec za izrabo letnega dopusta) podpisana. Ravnal je najmanj hudo malomarno, saj ni ravnal s skrbnostjo povprečnega delavca, ki bi preveril, ali je letni dopust odobren. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je bil prepričan, da je bil letni dopust odobren. Gre zgolj za način tožnikove obrambe, kateri je sodišče prve stopnje nekritično sledilo. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj verjame tožniku, da od nadrejenega delavca nikoli ni prejel podpisanega obrazca za izrabo letnega dopusta, čeprav sta drugače izpovedali priči A.A. in A.B. ter direktorica tožene stranke. Iz izpovedbe prič jasno izhaja, da je bila praksa pri toženi stranki takšna, da so se delavci sami dogovorili za nadomeščanje oz. da so zapisali, ki jih nadomešča, če so imele še neopravljene naloge. Sicer pa to vprašanje niti ni relevantno, saj delodajalec lahko zavrne izrabo letnega dopusta, v kolikor bi bil moten delovni proces. Obveznost vestnega opravljanja dela pa tudi narekuje, da delavec, ki ni dokončal vseh delovnih nalog, ki jih je nujno opraviti, najde „grešnega kozla“, ki bo namesto njega opravil delo. Neverodostojnost tožnika izkazuje tudi njegovo zatrjevanje o tem, kako je nezaposljiv, tožena stranka pa je po zaključku naroka za glavno obravnavo tožnika našla na seznamu zaposlenih v družbi C. d.d.. Tožnik izkazano ni govoril resnice tudi, ko je navajal, da je 23. 8. 2011 delovno mesto zapustil po 16.00 uri. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Zaupanje tožene stranke do tožnika je močno porušeno, tožena stranka pa tudi ne more spregledati arogantnega odnosa tožnika, ki je toženi stranki omogočil zgolj en dan za odločanje o njegovi prošnji, nato pa se niti ni prepričal, ali mu je letni dopust pisno odobren, čeprav mu je direktorica ustno povedala, da na letni dopust ne more zaradi nujnega dela. Sodišče prve stopnje je tožniku ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prisodilo previsoko odškodnino. Pri tem ni upoštevalo, da je tožnik na razpise za prosta delovna mesta poslal le štiri prošnje in da je s postavljanjem zahtev glede plače (ki bi bila višja, kot jo je prejemal pri toženi stranki) poskrbel, da ga potencialni delodajalci niso zaposlili. Iz tega razloga je krivda, da je bil ob izdaji izpodbijane sodbe še vedno brezposeln, izključno na njegovi strani. Poleg tega bi sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine moralo upoštevati, da so delavci z izobrazbo, kakšno ima tožnik, to je strojni tehnik, zelo iskani. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, oz. podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Nasprotje tudi ni podano, kot skuša prikazati pritožba, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi po povzemanju navedb strank in dokaznega sklepa navedlo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, kljub temu da je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval višjo odškodnino ob sodni razvezi (14.928,70 EUR), zavrnilo. Jasno je, da se zapis sodišča prve stopnje v 5. točki obrazložitve nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju, torej da tožnik utemeljeno zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reparacijo in odškodnino. To je razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve: ob koncu, v 19. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje natančno navedlo, v kakšni višini je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine ugodilo in v kakšni višini ga je zavrnilo.

S sklicevanjem na absolutne bistvene kršitve določb postopka tožena stranka po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v prvem odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na določbo drugega odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala. V konkretnem primeru je to tožena stranka.

Tožena stranka je tožniku 9. 6. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, to je zaradi naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V odpovedi (priloga A1) je navedeno, da je „delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je od dne 24. 5. 2011 do dne 2. 6. 2011 neopravičeno izostal z dela, čeprav je vedel, da mu delodajalec ni odobril koriščenja letnega dopusta, prav tako pa tudi ni imenoval osebe, ki bi ga nadomeščala, čeprav bi to skladno z internim predpisom moral in mogel storiti.“ Sodišče prve stopnje je zaključek, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni dokazala v odpovedi očitanega ravnanja in da je bilo glede na okoliščine in interese obeh pogodbenih strank mogoče nadaljevati delovno razmerje (najmanj) do izteka odpovednega roka. Da to ni mogoče, je drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določen v že citiranem prvem odstavku 110. člena ZDR. V zvezi s tem pogojem je sodišče prve stopnje štelo, da ravnanje tožnika ne kaže skrajno neresnega odnosa do dela niti ne kaže, da je imel namen škodovati toženi stranki. Pri tem je upoštevalo, da toženi stranki zaradi tožnikove odsotnosti ni nastala škoda oz. da tožena stranka nastanka škode ni dokazala.

Takšna presoja je zmotna oz. najmanj preuranjena. Kot je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je tožena stranka v odpovedi navedla, da je tožnik z očitanim dejanjem močno zlorabil njeno zaupanje. Izostanek z dela, za katerega delavec nima odobritve delodajalca, je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je prihajanje na delo predpogoj, da se delo sploh opravlja, opravljanje dela pa je temeljna dolžnost delavca v delovnem razmerju, kar je ne nazadnje razvidno iz 31. člena ZDR. Če bi sprejeli tezo, da je očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen, ne bi bilo pravilno stališče, da izostajanje z dela ni tako huda kršitev, da ne bi onemogočala nadaljevanja delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Še manj pa je utemeljeno stališče, da bi morala tožena stranka, da bi bila odpoved zakonita, povzročitev škode dokazati z listinsko dokumentacijo oz. z zaslišanjem direktorice. Kot je bilo že večkrat sprejeto v sodni praksi, nastanek škode zaradi kršitve delavca ni bistven pri presoji zakonitosti odpovedi, ki je podana iz krivdnih razlogov. Bistveno je le, ali je kršitev podana in ali ima takšno težo, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Kršitev, ki je povezana z neopravičenim izostajanjem z dela, takšno težo praviloma ima.

Nadalje je utemeljena pritožba v delu, v katerem očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja oz. podanosti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2011 očitane kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje neprepričljiva, zaključek, da je tožena stranka obstoj kršitve dokazala, pa preuranjen.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v zvezi s spornim letnim dopustom ravnal, tako kot je bila običajna praksa pri toženi stranki: v tajništvu je prosil za obrazec za izrabo letnega dopusta, vanj je vpisal svoje podatke in čas, v katerem želi koristiti letni dopust, nato je izpolnjen obrazec oddal v tajništvu. Kot je izpovedal tožnik, pri čemer je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo označilo za verodostojno, v preteklih mesecih ni prejel odgovora glede možnosti koriščenja letnega dopusta, zato je tudi v tem primeru menil (upravičeno), da mu je letni dopust odobren. Drugače je sicer izpovedala direktorica tožene stranke, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Kljub temu je sodišče prve stopnje zaključilo, da pri toženi stranki ni bil uveljavljen poseben pisni postopek, po katerem bi se odobrilo koriščenje letnega dopusta. Priče, ki so bile zaslišane (priči A.C. in A.D.), so izpovedbo tožnika potrdile. Priči A.A. in A.B. sta sicer potrdili izpovedbo direktorice tožene stranke, da so delavci vedno prejeli podpisan obrazec, iz katerega je bilo razvidno, ali lahko koristijo letni dopust, vendar je sodišče prve stopnje njihovima izpovedbama odreklo verodostojnost, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšni presoji pritožbeno sodišče ne oporeka, dodaja le, da v konkretnem primeru niti ni bistveno dejstvo, kako je običajno potekalo odobravanje letnega dopusta in ali je bila pri toženi stranki uveljavljena praksa, da je delavec prejel pisno dovolilnico, da letni dopust lahko koristi. Bistveno je (ob ugotovitvi, da tožniku za sporno obdobje letni dopust na obrazcu za izrabo letnega dopusta ni bil odobren, kot je razvidno iz listine „prijava nastopa dopusta“ - priloga B8), ali je tožnik vedel, da letnega dopusta ne sme koristiti, torej ali mu je direktorica povedala, da letni dopust ni odobren oz. ali bi tožnik glede na njun pogovor, ki se je vršil dan pred predvidenim nastopom letnega dopusta (v ponedeljek, 23. 5. 2011), moral to vedeti.

Glede na zgoraj naveden opis očitane kršitve je sodišče prve stopnje poleg načina odobravanja letnega dopusta pravilno ugotavljalo: (1) ali je tožnik vedel, da mu tožena stranka ni odobrila letnega dopusta in (2) ali je imenoval osebo, ki bi ga nadomeščala.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožnik prepričljivo izpovedal, da je bil po razgovoru z direktorico dne 23. 5. 2011 prepričan, da mu je letni dopust odobren, saj sta se o tem pogovarjala in ga je direktorica tudi vprašala, kdo ga običajno nadomešča. Pogovarjala sta se tudi o nabavi in kje se pojavljajo problemi. Direktorica mu je tudi povedala, da ga tekom dneva še pokliče, ker pa do njegovega odhoda domov ni bilo telefonskega klica, je bil prepričan, da je vse urejeno. Nato sta se pogovarjala po telefonu naslednjega dne, to je 24. 5. 2011, oz. je bil tožnik v času letnega dopusta dvakrat ali trikrat v kontaktu z direktorico. V nadaljevanju obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo vsebino izpovedbe direktorice, ki je na tožnikovo informacijo, da gre 24. 5. 2011 na letni dopust reagirala, tako da mu je povedala, da letnega dopusta ne more imeti, če nima nadomestila, nato pa je odšla iz pisarne. Do te izpovedbe se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo, niti ni reklo da direktorici ne verjame. Če ji je verjelo, ni moglo zaključiti, da je bil tožnik upravičeno prepričan, da ima odobren letni dopust. Izjava nadrejenega delavca (direktorja), da „ni letnega dopusta, če ni delavca za nadomeščanje“ ne more pomeniti, da je letni dopust odobren, ampak ravno nasprotno, da bi bil ta odobren le v primeru, če bi delavec poiskal, imenoval oz. določil drugo osebo, ki bi v času odsotnosti opravljala njegovo delo. Tega pa v konkretnem primeru tožnik ni storil in tudi ni zatrjeval, da bi to storil. Kot je razvidno iz njegovih vlog (tožbe, pripravljalne vloge z dne 22. 9. 2011), je tožnik navajal, da mora glede na Pravilnik nadomeščanje organizirati nadrejeni delavec (kar je v tožnikovem primeru direktorica), da tožnika pri predhodnih odsotnostih ni nihče nadomeščal oz. da je bilo nadomeščanje videti, tako da je delavec že pred nastopom letnega dopusta uredil vse ali vsaj večino obveznosti.

Sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 4. člen ZDR, da je bistvena značilnost delovnega razmerja, da delavec dela po navodilih delodajalca, izpelje zaključek, da mora biti delodajalec v aktivnem položaju, torej da mora poskrbeti, da imajo delavci jasna navodila. Le ob jasnih navodilih se namreč lahko dokaže, da jih delavec krši naklepoma oz. iz hude malomarnosti. Pri tem zanemari, da delavec, ki mu delodajalec na kakršen koli način sporoči, da ne more koristiti letnega dopusta, tega ne more koristiti (ne da bi pri tem šlo za kršitev delovnih obveznosti) niti se ne more izgovarjati, češ da navodila glede izrabe letnega dopusta niso jasna. Delavec mora delo opravljati vestno v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 31. člena ZDR), upoštevati mora zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Letni dopust lahko koristi le, če mu ga delodajalec odobri (pri čemer ni bistveno, kako je urejen način odobravanja letnega dopusta) oz. če delodajalec izrabi ne nasprotuje. Določbe v ZDR v zvezi z načinom izrabe letnega dopusta so jasne: kot določa 165. člen v prvem odstavku, se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti.

Neprepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati hudo malomarnega odnosa do spoštovanja navodil v zvezi s koriščenjem letnega dopusta, ker direktorica s svoje strani ni aktivno poskrbela za vzpostavitev ustreznih kontaktov in navodil za medsebojno dogovarjanje s tožnikom. To namreč sploh ni bistveno za presojo očitkov, ki so naslovljeni na tožnika v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (neopravičen izostanek z dela - izostanek kljub vedenju, da letni dopust ni odobren – in nedoločitev osebe za nadomeščanje). Četudi bi pritrdili ugotovitvi, da tožena stranka (direktorica) ni imela jasno določenega sistema odobravanja letnega dopusta in da ni poskrbela za vzpostavitev ustreznih kontaktov in navodil, bi bilo to ob dejstvu, da je direktorica izpovedala, da je tožniku rekla (na kratko): „ni nadomeščanja – ni dopusta“, jasno, da mu letnega dopusta ni odobrila. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Ni upoštevalo, da – če se delavcu koriščenje dopusta prepove – ni bistveno, kako je urejena komunikacija, zadošča, da se mu to sporoči. Če se delavcu sporoči, da ne more na letni dopust, se delavec ne more izgovarjati, da ni vedel, da mu letni dopust ni odobren. Potem ni mogoče šteti, da je delavec utemeljeno mislil, da je letni dopust odobren. Zato je v konkretni zadevi bistveno, kakšne informacije je tožnik prejel s strani tožene stranke (direktorice), lahko tudi ustno. Z direktorico sta se v ponedeljek, kot že povzeto iz obrazložitve izpodbijane sodbe, o tem pogovarjala. Direktorica je glede pogovora izpovedala, da tožniku ni dovolila, da odide na letni dopust, ampak je rekla, da, če ne zagotovi delavca, ki bi ga nadomeščal, ne more koristiti letnega dopusta. Ta izpovedba je ključna in bi se sodišče prve stopnje do nje moralo opredeliti: ali da bi verjelo tožniku (da mu je direktorica rekla, da s koriščenjem letnega dopusta ni težav) ali da bi verjelo direktorici. Komu verjame, bi moralo pojasniti, saj gre za ključno dejstvo za presojo tožbenega zahtevka v konkretni zadevi. Od vedenja tožnika, da mu letni dopust ni odobren, je odvisna utemeljenost očitka v odpovedi in posledično zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na tem očitku, v celoti. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da če bi sodišče prve stopnje verjelo izpovedbi direktorice, da je tožniku povedala: „ni nadomeščanja – ni dopusta“, sodišče prve stopnje ne bi moglo utemeljeno zaključiti, da je bil tožnik upravičeno prepričan, da lahko gre na letni dopust. Takšnega prepričanja ne bi mogel biti noben skrben delavec.

Drži, kot navaja pritožba, da se za neodobrenega šteje letni dopust, če ni podano dovoljenje nadrejenega delavca, kot je navedeno v obrazložitvi sodbe VS RS opr. št. 205/2003 z dne 3. 2. 2004. Če upoštevamo obrazložitev v celoti, je v nadaljevanju navedeno še: če nasprotovanja izrabi letnega dopusta ni, potem lahko delavec utemeljeno šteje, da mu je letni dopust odobren. V konkretnem primeru pa, če upoštevamo že večkrat omenjeno izpovedbo direktorice, da je tožniku povedala: „ni nadomeščanja – ni dopusta“, ne moremo pritrditi navedbi tožnika in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik utemeljeno štel, da mu je bil za sporno obdobje odobren letni dopust. Če pa te izpovedbe ne upoštevamo, je lahko utemeljen tudi zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Vendar pa bi bilo treba takšen zaključek pojasniti.

Prav tako neprepričljiva in delno tudi v nasprotju z navedbami strank je nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz določb Pravilnika ne izhaja, da bi moral tožnik imenovati osebo, ki bi ga nadomeščala. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedbo direktorice tožene stranke (ki je glede odobritve letnega dopusta ni upoštevalo), da je tožniku rekla, da letnega dopusta ne more koristiti, če nima nadomestila, pri čemer se o konkretnem nadomeščanju nista pogovarjala, saj je direktorica zapustila pisarno. Ko je bila zaslišana pred sodiščem prve stopnje, je direktorica, kot je razvidno iz obrazložitve, še povedala, da se o nadomeščanju dogovorita vodja organizacijske enote skupaj z nadrejenim oz. direktorico in da bi pričakovala od tožnika, da bi ji povedal, kakšna praksa je veljala doslej in da bi se našla neka rešitev. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi presodilo, da tožniku ni mogoče ničesar očitati, s čimer pritožbeno sodišče ne soglaša. Ne soglaša tudi z zaključkom, da glede na opisano dogajanje, komunikacija med tožnikom in direktorico ni bila mogoče. Celo če bi to bilo res, bi tožniku moralo biti jasno, da se od njega zahteva, da določi osebo, ki ga bo nadomeščala. Očitno je tudi, da tožnik tega ni storil. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje navajala, da je odobritev letnega dopusta urejena v Pravilniku (priloga A8). Določeno je, da koriščenje letnega dopusta odobri direktor oz. pooblaščena oseba in sicer pred nastopom dopusta, kar se zavede tudi v evidenco posameznega delavca (drugi odstavek točke 2). Takšna določba z ničemer ne vpliva na zgornje zaključke. Zaključka, da je tožnik (ker je za letni dopust zaprosil tako, kot je bilo običajno, in ker se običajno ni prejelo odgovora) utemeljeno mislil, da lahko koristi letni dopust, ne potrdi. V zvezi z nadomeščanjem je v Pravilniku določeno, da je to določeno za nemoteno poslovanje v podjetju in sicer od direktorja do vodij služb. Za nemoteno delovanje je o nadomeščanju treba predhodno obvestiti zaposlene (točka 6). V konkretnem primeru ni mogoče na podlagi takšne določbe odgovornosti, da se odloči oseba, ki bi tožnika v času odsotnosti nadomeščala, prevaliti na direktorico, kot meni tožnik v vlogah oz. sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. To še posebej ne, ker je, kot je povzeto v obrazložitvi izpodbijane sodbe, direktorica izpovedala, da je tožniku povedala, da brez nadomeščanja ne more koristiti letnega dopusta. Na podlagi takšne izpovedbe (če ji verjamemo) bi bilo od tožnika utemeljeno pričakovati, da določi osebo, ki ga bo nadomeščala, in da o tem obvesti direktorico. Tožnik pa tega ni storil. Kot je izpovedal (kar je povzeto s strani sodišča prve stopnje), je zadnji dan pred nastopom letnega dopusta čakal, če mu bo direktorica še kaj sporočila. Ker mu ni nič sporočila, je menil, da je vse urejeno. Takšna izpovedba pa ne potrjuje zaključka, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da je tožnik v zvezi z odobritvijo letnega dopusta v spornem obdobju storil vse, kar bi bilo od skrbnega delavca pričakovati.

Glede na vse navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2011 ni utemeljen, najmanj preuranjen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 355. členu ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno dokazno oceniti izpovedbe prič, predvsem pa izpovedbe strank (tožnika in direktorice tožene stranke) v zvezi z dogajanjem na dan pred nastopom letnega dopusta, njuno komunikacijo in nadomeščanjem v času izrabe letnega dopusta. Moralo se bo opredeliti do izpovedbe direktorice, ki jo je že povzelo, da je tožniku sporočila, da „ni nadomeščanja – ni dopusta“, predvsem pa bo moralo ponovno presoditi, kako je z očitkom, da tožnik za čas letnega dopusta ni poskrbel za osebo, ki bi ga nadomeščala. V luči zgoraj nakazanih izhodišč bo moralo, če bo sprejelo drugačno oceno o utemeljenosti očitkov v odpovedi, ponovno presoditi okoliščine in interese strank glede možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Na tej podlagi bo moralo sprejeti odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2011. O preostalih tožbenih zahtevkih (reparacija, odškodnina ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) pa pritožbeno sodišče dodaja, da je delavec, kadar se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, upravičen do vzpostavitve stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitosti. Za obdobje do reintegracije oz. sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je upravičen do odškodnine v višini nadomestila plače oziroma razlike v plači do plače, ki bi jo prejemal, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, ampak bi opravljal delo. Tožnik višine plače (nadomestila plače), ki jo zahteva za to obdobje, ni specificiral. Kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, sodba, s katero je opisno določenemu tožbenemu zahtevku ugodeno, ni izvršljiva. Zahtevek, ki se glasi na plačilo, mora biti praviloma izražen v denarnem znesku. V konkretnem primeru, glede na to, da je tožnik uveljavljal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ni nobene ovire, da bi za obdobje do sodne razveze točno opredelil višine reparacije, ki jo zahteva. V tem okviru bi moral navesti še, priznanje katerih pravic iz delovnega razmerja zahteva. Na to bi ga moralo sodišče prve stopnje opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) oz. bo moralo to storiti v novem sojenju. To seveda velja, če bo ponovno zavzelo stališče, da je odpoved, ki se presoja v tem sporu, nezakonita. Hkrati bo moralo ponovno odločiti o odškodnini, ki gre tožniku ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Prvi odstavek 118. člena ZDR, ki ga je sodišče prve stopnje že pravilno upoštevalo, predpisuje denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo relevantna dejstva (starost tožnika, poklic, delovna doba pri toženi stranki, socialni status ipd.). Tožena stranka z ničemer ni izkazala pavšalnih navedb, da je tožnik sam povzročil škodo, ker se v času po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ponovno zaposlil. V konkretnem primeru so upoštevaje 355. člen ZPP podane okoliščine, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. V dosedanjem postopku je sodišče prve stopnje sprejelo najmanj preuranjeno odločitev, da tožnik ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer (tudi zaradi delno zmotne materialno pravne presoje) dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo oz. se do nasprotujočih se izpovedb prič in strank ni opredelilo. Tako bi moralo pritožbeno sodišče, v kolikor bi to pomanjkljivost želelo samo odpraviti, ponoviti že izvedene dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek, saj lahko sodišče prve stopnje po določbi tretjega odstavka 302. člena ZPP, ko strankama omogoči, da se izjavita, odloči, da se stranke oziroma priče ne zaslišijo znova, ampak se zgolj prebere zapisnike o izpovedih v postopku. S tem, da bi dejansko stanje, ki je bistveno za odločitev, ugotavljalo pritožbeno sodišče, bi po drugi strani tudi strankam odvzelo možnost vložitve pravnega sredstva zoper tako ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega bi pritožbeno sodišče prvič ugotavljalo dejstva, ki so povezana z utemeljenostjo reparacijskega tožbenega zahtevka, kar bi bilo prav tako v nasprotju s pravico do pritožbe, ki jo je treba dopustiti strankam v postopku.

Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.