Jedro

Tožnik je vložil zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite po pravnomočno končanem postopku, v katerem je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena. Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je bistveno, ali je tožnik v predmetnem postopku predložil nove dokaze oziroma dokaze, ki so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih brez svoje krivde v prvotnem postopku ni mogel uveljavljati. Bistveno pa je tudi, ali novi dokazi oz. nova dejstva oz. dokazi in dejstva ko so obstajali že v času podaje prve prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni uspel izkazati, da so v konkretnem primeru podana dejstva oz. okoliščine, ki so že obstajale v času prvotnega postopka, ki jih brez svoje krivde tožnik v prvotnem postopku ni navedel in ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi in tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da je predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je tožena stranka z odločbo 20. 2. 2017 zavrnila. Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor, Upravno sodišče RS pa je s sodbo UI 480/2017-10 tožbo 8. 11. 2017 zavrnilo. Tako je navedena odločba tožene stranke postala pravnomočna. Tožnik je v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka z dne 12. 6. 2018 navedel, da je 18. 12. 2015 v kraju Onisha protestiral za neodvisno Biafro, kjer je vse protestnike napadla vojska in mobilna policija in na njih streljala. Nekdo mu je svetoval, naj zapusti Nigerijo, kar je tudi storil. Tega na prvem osebnem razgovoru ni navedel, ker je bil v šoku. Tožnik svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje z dejstvom udeležbe na protestih za neodvisno Biafro.

2. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1, zahtevek s sklepom zavrže. Toženka je po presoji vseh izjav tožnika, podanih v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugotovila, da se izjave tožnika nanašajo na dogodke, ko je bival v Nigeriji. V času bivanja v Sloveniji in v času obravnavanja njegove prošnje za mednarodno zaščito pa ni nikoli omenil, niti nakazal težav, ki naj bi jih imel zaradi udeležbe na demonstracijah za neodvisno Biafro. Tega tudi ni omenjal v postopku podaje prošnje za dovolitev zadrževanja, na PU Koper. Toženka navaja, da so malo verjetne tožnikove izjave, da je bil v šoku, glede na to, da je navedel druge razloge za priznanje mednarodne zaščite. Če ne takoj, bi te razloge lahko podal kasneje v postopku, pa tega ni storil. Tožnikove izjave so tudi pavšalne, opis je skop, poleg navedenega pa tožnik tudi ni predložil nobenih dokazil za svoje trditve. Sklicuje se na prvi odstavek 64. člena ZMZ-1 ter na sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 298/2013, I Up 322/2010, I Up 1717/2009 in I Up 359/2008. Toženka ugotavlja, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito s pavšalnimi in enostavnimi trditvami, brez dokazov ni uspel izkazati, da pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, zato je toženka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 tožnikov predlog s sklepom zavrgla.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je 12. 6. 2018 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ki pa ga je 27. 6. 2018 toženka z izpodbijanim sklepom zavrgla. Sklicuje se na določbi prvega odstavka 64. člena in četrti odstavek 65. člena ZMZ-1, ki ju navaja. Tožnik je v svoji vlogi navedel nova dejstva in bi zato toženka tožniku morala dovoliti vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je na ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito navedel, da so v kraju Onisha protestirali za neodvisno Biafro in da jih je takrat napadla vojska in mobilna policija ter na njih streljala.

4. Toženka je v postopku ugotovila, da v času tožnikovega bivanja v Sloveniji in v času obravnavanja njegove prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni nikoli omenjal niti kazal težav, ki naj bi jih imel z udeležbo zaradi demonstracij za neodvisno Biafro, ter, da te udeležbe tudi ni omenjal v postopkih obravnave prošnje za dovolitev zadrževanja. Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji odločitve ali pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih prosilec iz upravičenih razlogov takrat ni navajal. Kot upravičeni razlog, ki bi se morala toženka upoštevati, pa tožnik navaja šok ter strah, v katerem je bil. Tožnika je bilo zelo strah in je bil dolgo časa v šoku, zato ni navedel težav, ki jih je imel na demonstracijah za neodvisno Biafro. Iskal pa je že tudi zdravniško pomoč. Tožnikove težave so tudi razvidne iz njegovih odgovorov na osebnem razgovoru na vprašanje, kje je živela mati, preden je tožnik zapustil Nigerijo. Tožnik je odgovoril: “Ne vem kje. Imam preveč vsega v glavi.“. Na vprašanje: „Kdaj je bil vaš oče ubit?“ pa je odgovoril: „Dve leti preden sem zapustil državo. Težko se spomnim.“. Tožnik tako ni znal povedati zanj tako pomembnih podatkov, kar kaže, da je bil še takrat v šoku. Navedeno izhaja tudi iz tožnikovih navedb ob sprejemu zahteve za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Takrat je tožnik navedel: „Imam druge razloge. Prvič pri podaji prošnje jih nisem navajal, ker sem bil v šoku. Sedaj sem prišel k sebi, sedaj se počutim varnega.“ Na vprašanje: „Ali je to vse, kar se vam je zgodilo v kraju Onisha?“ pa je odgovoril: „Da, tega nisem navedel na prvem razgovoru, ker sem bil v šoku.“. Splošno znano dejstvo je, da prosilci, ki so dolgo na poti, brez občutka varnosti in ob travmatičnih dogodkih v matični državi, trpijo osebno stisko, kar ima za posledico različno ravnanje prosilcev. Kolikor se bodo porajali dvomi o tožnikovem stanju, tožnik predlaga, da ga pred odločitvijo sodišča pregleda psihiater ter naredi strokovno oceno o njegovem psihičnem stanju. Tožnik sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v se odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in na svoji odločitvi. V celoti tudi prereka tožbene navedbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje je sodišče na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

9. Ponovna prošnja za mednarodno zaščito je skladno z določili ZMZ-1 predmet predhodne obravnave o tem, ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZUS-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 10. Kot to pravilno ugotavlja že toženka, je tožnik vložil zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite, v katerem je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena. Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je bistveno ali je tožnik v predmetnem postopku predložil nove dokaze oziroma dokaze, ki so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih tožnik brez svoje krivde v prvotnem postopku ni mogel uveljavljati. Če prosilec za mednarodno zaščito ne predloži novih dokazov oz. ne navede novih dejstev, da so se zanj okoliščine bistveno spremenile oz. ne izkaže okoliščin, ki so obstajale že v času podaje prve prošnje in da jih brez svoje krivde takrat ni mogel navesti, se ponovni postopek ne dovoli. Bistveno pa je tudi, ali novi dokazi oz. nova dejstva oz. dokazi in dejstva ko so obstajali že v času podaje prve prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V predmetni zadevi gre za dejstva in okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ki so že obstajale v času prvega postopka, tožnik pa navaja objektivne okoliščine (da je bil v šoku), zaradi katerih jih brez svoje krivde ni mogel že prej uveljavljati.

11. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer sledi razlogom izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Tožnik se je po presoji sodišča v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval na razloge, ki bi jih lahko navedel že ob podaji prve prošnje. Tožnikovo sklicevanje na strah in šok, pa po presoji sodišča ni utemeljeno. Kot je to pravilno ugotovila že toženka, tožnik v času bivanja v Republiki Sloveniji in v času obravnave njegove prve prošnje za mednarodno zaščito ni omenil ne strahu in tudi ne šoka in tudi sicer ni kazal takšnih težav, ki naj bi jih imel zaradi udeležbe v demonstracijah za neodvisno Biafro v Nigeriji v času bivanja v matični državi. Te svoje udeležbe tudi ni omenjal na PU Koper. Tudi po presoji sodišča so malo verjetne tožnikove izjave, da je bil v šoku, glede na to, da je v prvotnem postopku navedel druge razloge za priznanje mednarodne zaščite. Tudi po presoji sodišča je tožnikov opis dogodka povsem pavšalen, zelo skop in enostaven, brez navedb kakršnihkoli konkretnih okoliščin oz. navedb, ki bi opravičevale tožnikov subjektivni strah in za svoje navedbe tudi ni predložil dokazov. Gre zgolj za zelo splošno zatrjevanje tožnika, da je 18. 12. 2015 v kraju Onisha protestiral za neodvisno Biafro, kjer je protestante napadla vojska in mobilna policija in na njih streljala. Ob upoštevanju slednjega, pa je tožnikovo sklicevanje na šok in strah kot razlog, da teh okoliščin ni navedel že v prvotnem postopku, neutemeljeno in mu sodišče ni poklonilo vere. Pri svoji presoji je toženka pravilno izhajala iz stališča, da mora tožnik za svoje navedbe sam predložiti tudi dokaze, torej da je v danem primeru dokazno breme na tožniku. Tožnik pa za svoje navedbe v postopku ni predložil nobenih dokazov, kar med strankama tudi sicer ni sporno. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, pa po presoji sodišča strokovno mnenje zdravnika specialista s področje psihiatrije glede tožnikovega psihičnega stanja, ni potrebno.

12. Po povedanem tudi po presoji sodišča tožnik ni uspel izkazati, da so v konkretnem primeru podana dejstva oz. okoliščine, ki so že obstajale v času prvotnega postopka, ki jih brez svoje krivde tožnik v prvotnem postopku ni navedel in ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi in tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki jih brez svoje krivde ni mogel navajati že v prvotnem postopku odločanja o njegovi prvi prošnji za mednarodno zaščito in ki opravičujejo nov postopek. V konkretnem primeru tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, zato je toženka tožnikov predlog pravilno zavrgla z izpodbijanim sklepom (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1).

13. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno