Jedro

Za varstvo soposesti se ne zahteva, da mora biti soposestnik iz posesti izključen. 80. člen ZTLR namreč določa, da uživa soposestnik varstvo do tretjih oseb ter v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri izmed njih onemogoča dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti. Ne gre za spremembo tožbe, če vsebina tožbe po "modifikacijah" ostala ista, če se le popravijo oziroma specificirajo posamezne njene navedbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so toženci motili tožnike v zadnji mirni posesti parc.št. 3/6, vl.št. 471, k.o. ... in parc.št. 2, vl.št. 28, k.o. ..., s tem, da so na to zemljišče pod napuščem stanovanjskega objekta in drvarnice ob steni navalili 50 skal, premera od 20 do 40 cm, od tega en betonski kvader, dimenzij 35 ( 25 cm. Prvotoženka in drugotoženec sta dolžna nerazdelno vzpostaviti prejšnje stanje, s tem, da izpod nadstreška drvarnice tožnikov ob steni na parc.št. 3/6, k.o. ..... betonski kvader, dimenzij 35 ( 25 cm odstranita, vsi toženci pa so se dolžni v bodoče vzdržati takih in podobnih motilnih ravnanj, ki bi tožnike motila v njihovi zadnji mirni (so)posesti, ker bodo morali ob ponovnem motenju plačati denarno kazen, vsak 40.000,00 SIT. Kar so tožniki zahtevali več, je sodišče prve stopnje zavrnilo, tožencem pa naložilo, da tožnikom nerazdelno povrnejo njihove pravdne stroške v višini 216.390,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (pravilno: sklepa) dalje do plačila. Toženci se s takšnim sklepom ne strinjajo ter ga izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Posamezne pritožbene navedbe so zaradi preglednosti povzete v nadaljevanju obrazložitve, skupaj z odgovori nanje. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, to je vsem tožnikom, ki odgovora na pritožbo niso podali. Pritožba ni utemeljena. Pritožniki napačno trdijo, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaza z ogledom na kraju samem in z vpogledom nepravdnega spisa Okrajnega sodišča v Kranju, opr.št. N 60/96, ki sta bila predlagana. Prvi bi po mnenju pritožnikov pokazal, da sporni kvader ne stoji pod napuščem na kritičnem delu hiše in drvarnice tožnikov, pač pa označuje mejno znamenje na povsem drugem koncu zemljišča pravdnih strank, iz nepravdnega spisa pa po pritožbenih zatrjevanjih izhaja, da med pravdnima strankama očitno poteka spor o poteku mejne črte oziroma, da je potrebno v tej motenjski pravdi počakati do rešitve predhodnega mejnega spora. Po določbi prvega odstavka 220. člena ZPP se ogled opravi, če je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda. Po oceni pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje zadeve ugotovljivo že na podlagi fotografij spornega zemljišča, skal in kvadra, ki so v spisu priložene kot priloge, tako da je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi izvedbe tega dokaza pravilna. Predvsem iz fotografij, ki so označene kot priloga A6, je razvidno, da je bil kvader postavljen na koncu vrste skal ob zidu hiše tožnikov proti stopnicam sosednje hiše, in ne na kakšen povsem drug konec zemljišča, kot to zatrjujejo pritožniki. Tudi ni verjetno, da bi ta kvader predstavljal mejno znamenje med parcelami, že samo zaradi svoje strukture. Zaradi navedenega tudi izrek glede vzpostavitve prejšnjega stanja v točki 2 izreka izpodbijanega sklepa ni neizvršljiv in je v skladu s prej omenjenimi fotografijami v spisu. Kar zadeva ureditev meje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je namen vodenja postopka v sporu zaradi motenja posesti v preprečevanju in omejevanju samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic, nima pa namena odločati o teh pravicah. Na drugi strani samo dejstvo, da je meja sporna in da teče mejni spor v nepravdnem postopku, še ne jemlje posestniku po zadnjem stanju posesti pravice do varstva pred motenjem posesti. Pritožnikom nadalje ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje presodilo, da na spornem zemljišču obstaja zadnja in mirna soposest tožnikov, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da tožniki spornega zemljišča praktično nikoli ne uporabljajo, občasna raba spornega zemljišča, v začetku tudi z vsakokratnim dovoljenjem tožencev, pa ne more pomeniti zadnje in mirne posesti tožnikov. Zatrjevana posest tožnikov je bila tudi po mnenju sodišča prve stopnje le otežkočena, ne pa tudi onemogočena, kar pomeni, da razlogi za posestno varstvo v skladu z določbo 80. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/1980, v nadaljevanju ZTLR) niso podani. Tudi tem pritožbenim navedbam ne gre slediti. Po prepričanju pritožbenega sodišča sta imeli pravdni stranki do navalitve skal in kvadra na spornem kosu zemljišča soposest - to izhaja iz izpovedi prič tako na strani tožnikov kot na strani tožencev. Dejstvo, da tožbeno dejansko podlago predstavlja izključna posest tožnikov, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da gre za moteno soposest strank, ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka. Soposest je v odnosu do posesti istovetna in tudi v njej vsebovana. Nadalje se za varstvo soposesti ne zahteva, da mora biti soposestnik iz posesti izključen. 80. člen ZTLR namreč določa, da uživa soposestnik varstvo po 75. členu istega zakona v razmerju do tretjih oseb ter v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri izmed njih onemogoča dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti - to pa je navalitev skal in kvadra vsekakor pomenila. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnikov tudi zmotno in v škodo tožencev presojalo vprašanje pravočasnosti vložene tožbe. Zoper prvotoženko in drugotoženca je jasno, da je bila tožba vložena prepozno. Dogodki so si sledili v različnem časovnem obdobju in z različnimi toženci, sodišče prve stopnje motenja po posameznih dnevih ni zanesljivo ugotovilo, notes prvotožnika pa v te namene tudi ne more biti verodostojna listina. Kar zadeva notes, pritožbeno sodišče ugotavlja, tako kot že sodišče prve stopnje, da v njegovo vsebino ne gre dvomiti. Na glavni obravnavi dne 07.06.1999 je tretjetoženi povedal, da točno ne ve, kako so se skale valile sem ter tja, vendar so se valile "nekaj v takšnem smislu kot so to prej navedli tožniki" (list.št. 32). Tožniki so ves čas postopka izpovedovali, da so podatki o valjenju skal zapisani v notesu ter da so ti zapiski natančni. Dogodki so si očitno res sledili z različnimi toženci in v različnih časovnih presledkih, tako da bi jih bilo sploh težko spremljati kako drugače. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje glede notesa prepričljiva, pa je pravilna tudi ugotovitev, da je bila tožba pravočasno vložena za vse tri tožence. Prva dva toženca sta soposest nazadnje motila dne 24.07.1995, tretje toženi pa 02.08.1995. 30-dnevni prekluzivni rok, ki ga za vložitev tožbe zaradi motenja posesti predpisuje 77. člen ZTLR, je za prva dva toženca potekel dne 24.08.1995, tožba pa je bila vložena neposredno na sodišče dan poprej. Nenazadnje pomeni po mnenju pritožnikov zahtevek za odstranitev betonskega kvadra nedopustno razširitev tožbenega zahtevka. V nasprotju s tem pritožbeno sodišče meni, da specifikacija motilnega dejanja v tožbi predstavlja zgolj dopolnitev oziroma bolje popravo navedb, ne pa spremembo tožbe, kajti bistvena vsebina tožbe je, da je bila tožnikom otežkočena dosedanja uporaba spornega kosa zemljišča. Tožniki niso niti spreminjali istovetnosti zahtevka, niti niso povečali obstoječega, prav tako niso uveljavljali drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožniki so le dopolnili in popravili tožbeno navedbo glede strukture navaljenih skal, tožbeni zahtevek pa zaradi tega ni bil spremenjen. Odločitev sodišča prve stopnje je tako po oceni pritožbenega sodišča v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, v posledici vsega navedenega tudi ni napačna odločba o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožniki nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo niso uspeli. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb.