Jedro

Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev že v vloženih pravnih sredstvih).

Roki za pripor z odreditvijo pripora iz novega pripornega razloga ne začnejo teči znova, temveč se seštevajo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega S. N. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve 19. in 22. člena Ustave. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da predlog državnega tožilstva za odreditev pripora zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državi tožilec, ki meni, da razlogom zahteve ni mogoče slediti. Zunajobravnavni senat je saniral napako preiskovalne sodnice v zvezi z izrekom izpodbijanega sklepa, o odreditvi pripora je po stališču vrhovnega državnega tožilca odločil funkcionalno pristojen organ, utemeljen sum je še vedno podan, z navedbo okoliščin, s katerimi se utemeljuje obstoj begosumnosti, v drugem sklepu o odreditvi pripora pa ne pomeni kršitve zakona.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi nasprotuje stališču vrhovnega državnega tožilca ter še navaja, da taktiziranje državnega tožilstva s pripornimi razlogi pomeni zlorabo procesnih pravic.

B.

5. Po petem odstavku 420. člena ZKP, ki se je začel uporabljati 15. 5. 2012, se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve iz prvega odstavka tega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnik v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice ni uveljavljal, da preiskovalna sodnica v obravnavanem primeru ni funkcionalno pristojna za odreditev pripora zoper obdolženca iz pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni podal razlogov, zakaj te kršitve ni mogel uveljavljati že v pritožbi. Zato vsebinska obravnava zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoča. Vložnik je sicer vložil pritožbo, vendar v pravnem sredstvu zatrjevane kršitve ni navedel in zato v vsebinskem smislu pravnega sredstva, ki mu je bilo na razpolago, ni izkoristil. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev že v vloženih pravnih sredstvih). Tako je v zvezi z materialnim izčrpanjem pravnih sredstev obrazložilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, na primer v odločbi Up-565/05 z dne 25. 10. 2006. 6. Ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik navaja, da iz izreka sklepa preiskovalne sodnice ni razvidno, koliko časa sme po tem sklepu odrejeni pripor trajati. Čas trajanja pripora bi moral biti kot bistvena sestavina vsakega sklepa o odreditvi in podaljšanju pripora iz izreka jasno razviden, zato vložnik meni, da se izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice ne da preizkusiti. Odsotnost navedbe časa trajanja pripora si je mogoče po vložnikovem stališču razlagati tako, da je pripor „permanentno odrejen“, dokler sodišče ne sprejme drugačne odločitve. Vložnik tudi ne sprejema razlogov zunajobravnavnega senata, ker časa trajanja pripora po sklepu enega odreditvenega organa ne more določati sklep drugega odreditvenega organa.

7. Zunajobravnavni senat je v zvezi z zagovornikovimi trditvami o nerazumljivosti in nesklepčnosti izreka izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice presodil, da izrek ni nezakonit, nesklepčen oziroma nerazumljiv. Pripor zoper obdolženca, odrejen iz pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP lahko traja najdlje do 16. 6. 2012 do 10.58 ure. Do tega dneva in ure je bil namreč s sklepom I Ks 14149/2012 z dne 15. 5. 2012 zoper obdolženca podaljšan pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti. Tako stališče zunajobravnavnega senata je po oceni Vrhovnega sodišča treba sprejeti kot razumno. S tem je odpravljena morebitna nejasnost, do kdaj sme trajati pripor, odrejen zaradi begosumnosti, jasno pa je tudi, da pripor, odrejen iz pripornega razloga begosumnosti, ne more trajati „permanentno“. Čeprav je bil pripor zoper obdolženca iz pripornega razloga begosumnosti odrejen dva meseca po odreditvi pripora iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti, ki je bil nato s sklepoma zunajobravnavnega senata podaljšan do 16. 6. 2012, to ne pomeni, da so roki za pripor z odreditvijo pripora iz pripornega razloga begosumnosti začeli teči znova, temveč se ti roki seštevajo. Zato, kot pravilno ugotavlja zunajobranvavni senat, sme pripor, odrejen iz pripornega razloga begosumnosti, trajati do 16. 6. 2012 do 10.58 ure.

8. V zvezi z utemeljenostjo suma vložnik navaja, da se preiskovalna sodnica ne bi smela opreti na uradne zaznamke policije o izjavah prič, ki so se v dosedanjem postopku pokazale za neresnične in netočne. Zato so razlogi o utemeljenem sumu po vložnikovem mnenju protispisni in temeljijo na listinah, ki v kazenskem postopku niso dokaz in na katere se sodna odločba ne sme opreti, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega se je dejansko stanje po zaslišanju prič v preiskavi bistveno spremenilo, zato po vložnikovem mnenju sum, da naj bi bil obdolženec soudeležen pri obravnavanem kaznivem dejanju, ne dosega več stopnje utemeljenega suma. Ker ne preiskovalna sodnica ne zunajobravnavni senat nista obstoja utemeljenega suma preverila z vidika v preiskavi zbranih dokazov, je bila po vložnikovem stališču kršena določba prvega odstavka 181. člena ZKP.

9. Tako vložnikovo stališče ni utemeljeno. Vložnik bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ne obrazloži, saj ne pojasni, zakaj naj bi uradni zaznamki policije predstavljali nedovoljen dokaz ali dokaz, pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza, prav tako ne navaja ne izrecno ne po vsebini zakonske določbe, po kateri se sklep o odreditvi pripora ne bi smel opreti na uradne zaznamke policije o izjavah prič, ogledu kraja kaznivega dejanja, o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, na fotografije in podobno. V zvezi z izjavami prič pa je mogoče ugotoviti, da je preiskovalna sodnica utemeljenost suma oprla na tudi na izpovedbe prič D. D., M. F. in obdolženčevega očeta, ne pa na njihove izjave, dane policiji. Bistvenih sprememb dejanskega stanja, do katerih naj bi prišlo po zaslišanju prič v preiskavi v primerjavi z njihovimi izjavami policiji, vložnik ne konkretizira, zato se do tega očitka ni mogoče opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Iz zagovornikovih posplošenih trditev je mogoče sklepati le na podajanje njegove lastne dokazne ocene, kar pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Iz enakega razloga tudi ni mogoče sprejeti vložnikovih ocen dokaznega gradiva (izpovedba D. D. in podatki o obdolženčevih poškodbah, ki jih je utrpel ob ropu, kar je razvidno iz izvedenskih mnenj izvedencev okulistične in psihiatrične stroke, ki se nahajajo v spisu delovnega sodišča) in njegovih zaključkov, napravljenih na podlagi teh ocen. Ob ugotovitvi preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, da do sprememb v dejanskem stanju ni prišlo, se kot neutemeljen pokaže tudi vložnikov očitek v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 181. člena ZKP.

10. Vložnik še meni, da so bili vsebinski razlogi glede pripornega razloga begosumnosti državnemu tožilstvu in sodišču znani že takrat, ko je bil zoper obdolženca odrejen pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti. V času trajanja pripora, odrejenega iz tega pripornega razloga, se za odreditev pripora zaradi begosumnosti niso pokazale nobene dodatne ali nove okoliščine. Med priporom se niso pokazale nobene konkretne okoliščine, ki bi kazale na nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil ob prenehanju pripornega razloga koluzijske nevarnosti izpuščen na prostost, pobegnil, zato je odreditev pripora iz dodatnega pripornega razloga brez utemeljene dejanske podlage.

11. Ob navajanju, da bi v obravnavanem primeru sodišče lahko odredilo pripor še iz pripornega razloga begosumnosti, se vložnik v podporo svojemu stališču sklicuje na Komentar zakona o krivičnom postupku (Vasiljević T., Grubač M., Savremena Administracija, Beograd, 1990, str. 272, tč. 10). Tako iz vložnikovih navedb kot iz omenjenega komentarja je razvidno, da se zahteva ugotavljanje obstoja novih okoliščin v primeru, ko je bil odrejeni pripor zoper obdolženca odpravljen, nato pa iz istega pripornega razloga ponovno odrejen. Obravnavani primer pa ni tak. Pripor, odrejen iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti, ni bil odpravljen, prav tako zoper obdolženca ni bil ponovno odrejen pripor iz tega pripornega razloga, temveč je bil na novo odrejen pripor zaradi pripornega razloga begosumnosti, resda v času trajanja prvega odrejenega in podaljšanega pripora. Zato zgornjim vložnikovim trditvam in navedbam, da je bil pripor odrejen „brez stvarno podanih razlogov“ ni mogoče pritrditi.

12. Končno vložnik še navaja, da je preiskovalna sodnica storila kršitev 22. člena Ustave, ker se ni opredelila o stališču obrambe glede predloga državnega tožilstva za odreditev pripora. Stališča senata, ki naj bi tako kršitev poskušal minimalizirati z izgovorom o očitni pomoti zaradi logističnih težav, pa vložnik ne sprejema.

13. V zvezi z zadnjo zatrjevano kršitvijo določb kazenskega postopka je zunajobravnavni senat ugotovil, da iz izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice ne izhaja, da je obdolženčev zagovornik odgovoril na predlog državne tožilke za odreditev pripora iz dodatnega pripornega razloga, čeprav je zagovornik tak odgovor podal. Zunajobravnavni senat je ocenil, da je do take kršitve najverjetneje prišlo zaradi dejstva, da se je predmetni kazenski spis v času odločanja preiskovalne sodnice nahajal na drugem kazenskem oddelku sodišča, saj je takrat zunajobravnavni senat odločal o predlogu državne tožilke za podaljšanje pripora, zagovornik pa je odgovora na oba predloga državnega tožilstva podal v isti vlogi. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je preiskovalni oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani 11. 5. 2012 prejel predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora zoper D. V. iz pripornih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zoper S. N. pa iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, poleg tega je državno tožilstvo predlagalo tudi odreditev pripora zoper S. N. iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Še istega dne je preiskovalna sodnica obdolženemu N. in njegovemu zagovorniku posredovala predloga državnega tožilstva. Obdolženčev zagovornik je v vlogi z dne 14. 5. 2012 odgovoril tako na predlog za podaljšanje pripora kot na predlog za odreditev pripora. Preiskovalna sodnica je 15. 5. kazenski spis predložila v odločanje zunajobravnavnemu senatu, ki je tega dne s sklepom I Ks 14149/2012 odločil o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora. Izpodbijani sklep X Kpr 14149/2012, v katerem ni bil upoštevan tožnikov odgovor, je preiskovalna sodnica sprejela 16. 5. 2012. Glede na tako procesno dejansko stanje Vrhovno sodišče sprejema kot razumno stališče zunajobravnavnega senata, da je do neupoštevanja zagovornikovega odgovora na predlog za odreditev pripora prišlo zaradi pošiljanja spisa med različnima oddelkoma okrožnega sodišča. Pritrditi je treba vložnikovi navedbi, da je preiskovalna sodnica s tem, ko ni upoštevala vložnikovega odgovora na predlog za odreditev pripora, v obdolženčevo škodo kršila določbo 22. člena Ustave. Vendar pa je to kršitev mogoče opredeliti kot bistveno le, če je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost izpodbijanega sklepa. Takega vpliva pa vložnik v zahtevi ne zatrjuje, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.

14. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.