Jedro

Služnostni upravičenec ima lahko položaj posestnika in mu je v tem obsegu zagotovljeno posestno varstvo tudi proti lastniku služeče nepremičnine, ki na njej prav tako izvršuje posest.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 279 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženi stranki, da v roku osmih dni na delu nepremičnin parc. št. 2/5, 2/6 in 7/1, vse k. o. ..., ki v naravi predstavljo dovozno pot do nepremičnine parc. št. 7/10, odstrani vsa vozila ter ta del nepremičnin preneha uporabljati za parkiranje vozil in odlaganje predmetov (I. točka izreka). Toženi stranki je prepovedalo v bodoče motiti posest tožeče stranke na delu teh nepremičnin, ki v naravi predstavljajo dovozno pot do parcele 7/10 k. o. ..., tako, da bi na njih parkirala vozila ali odlagala predmete, ki bi ovirali dostop ali dovoz z vozilom tožeči stranki do nepremičnine parc. št. 7/10 k. o. ... (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.162 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je izrek sodbe nedoločen in neizvršljiv. V obravnavanem primeru v naravi ni nobene poti, iz izreka pa ne izhajajo podatki z izmerami, ki bi jasno omogočali identifikacijo delov parcel, na katerih se tožencu nalaga dajatvena in opustitvena obveznost. Sodišču očita zagrešitev bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek nedoločen. Relevantno je, če v naravi dovozna pot obstoja ali ne. O tem se sodišče v sklepu ni opredelilo in tega dejstva ni ugotovilo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave. Sklicuje se na SSKJ1, ki definira pojem poti. Sodišču očita napačno pojmovanje vsebine služnostne pravice ter dejanske oblasti oziroma posesti. Navaja, da sodišče ni ugotovilo, na kakšen način se je izvajala soposest dvorišča do 12. 11. 2018 in kaj naj bi predstavljalo toženčevo ravnanje, ki spreminja ali ovira dotedanje načine izvrševanja soposesti dvorišča. Sodišču očita, da ni upoštevalo vseh relevantnih delov izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. Navaja, da iz izpovedbe A. A. izhaja, da se je posest v preteklih letih izvrševala tako, kot je sedaj predstavljeno motilno ravnanje. Zatrjuje, da sta stranki že več let pred vložitvijo tožbe površino uporabljali tako, kot je vsaki najbolj ustrezalo. Iz fotografij izhaja, da tožnik nikoli ni imel v posesti točno določenega dela dvorišča, ampak sta imeli obe stranki v soposesti celotno dvorišče in sta se pri njegovi rabi medsebojno prilagajali. Sodišče načina izvrševanja soposesti dvorišča pred motilnimi ravnanji ni ugotovilo. Namesto ugotovitve dotedanjega stanja soposesti je sodišče navedlo le, da je tožnik služnost poti izvrševal preko sredine toženčevega dvorišča. Že iz izpovedbe tožnika in njegove partnerke izhaja, da se je vsa leta občasno ovire tudi obvozilo oziroma se je nekaj časa počakalo, da je bila ovira umaknjena. Občasno vijuganje okoli ovir samo po sebi ne pomeni bistvene spremembe soposesti. Tožnik in njegova izvenzakonska partnerica izpovedujeta zgolj povečanje pogostosti enakega ravnanja toženca, ki se je dogajalo že vrsto let pred pravdo. Pogostost pa ni odločilna okoliščina. Sodišče ni pojasnilo, zakaj fotografije, posnete pred letom 2016, niso relevantne. Toženec je z njimi dokazoval način soposesti, ki ga tožba zatrjuje kot motilnega, s takim ravnanjem pa mu je bilo onemogočeno dokazovanje. Sodišče je pomešalo pojme pravil o motenju posesti, o vznemirjanju služnosti in določanju nujne poti. Naložitev tožencu, naj odstrani predmete in vozila, ni možna, saj se vozila vsakodnevno premikajo, prav tako predmeti in ne gre za nič statičnega. S prepovedjo je sodišče toženca izključilo iz posesti dela dvorišča. Sodišče se tudi ni opedelilo do navedb, da toženec na dvorišču zadovoljuje ustavne pravice in 34. 35., 36., in 74. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Sodišče je iz ugoditvijo zahtevku doslej enotno dvorišče razdelilo na tri dele, in sicer na osrednji in stranska dela. S tem je dvorišče za toženca postalo nefunkcionalno in pomeni okrnitev ustavnih pravic.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni uemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. Sodišče je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, vsak sklop pravno odločilnih dejstev je obrazložilo in odločitev utemeljilo. Očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Odločitev je mogoče preizkusiti, izrek ni v nasprotju z obrazložitvijo, podane niso niti v pritožbi zatrjevane kršitve Ustave RS, niti kršitve 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo motenje tožnikove posesti dovozne poti do njegove nepremičnine parc. št. 7/10, k. o. ... . Tožencu je naložilo odstranitev vozil in predmetov na delu nepremičnin,2 ki v naravi predstavljajo dovozno pot do tožnikove nepremičnine parc. št. 7/10 k. o. ... in toženi stranki naložilo prenehati uporabljati ta del navedenih nepremičnin za parkiranje vozil in odlaganje predmetov in motiti v bodoče posest tožeče stranke na tej dovozni poti tako, da bi ovirala dostop ali dovoz toženi stranki do svoje nepremičnine parc. št. 7/10 k. o. ... .

7. Toženik, ki je pridobil posest sporne dovozne poti na podlagi darilne pogodbe, s katero je bila določena služnostna pravica poti za pešhojo in vožnjo,3 je posest na dovozni poti izvrševal po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča (ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema), vseskozi tako, da je z javne ceste z uvozom pri prehodu za pešce, mimo gospodarskega poslopja pripeljal do svoje nepremičnine, dokler ni toženec samovoljno spremenil dotedanjega načina izvrševanja posesti tako, da je na dovozno pot začel parkirati različna vozila oziroma tam puščati predmete, zaradi česar je moral tožnik za dostop do svoje nepremičnine ovire obvoziti, voziti cik-cak oziroma čakati na odstranitev ovir.

8. Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da v naravi ni nobene poti, saj gre za eno asfaltirano dvorišče, predstavljajo sprenevedanja tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo zadnje posestno stanje in ugotovilo, da je tožniku uspelo dokazati, da je izvrševal služnost poti do svoje nepremičine parc. št. 7/10 k. o. ... po sredini toženčevega dvorišča, in sicer od prehoda za pešce na glavni cesti, naravnost do svoje parcele (14. točka obrazložitve). Na tem delu nepremičnine je dovozna pot, na kateri je imel tožnik posest. Sodišču ni mogoče očitati napačnega razumevanja, niti mešanja pravil o vznemirjanju služnosti, določanju nujne poti in motenju posesti, kot očita pritožba. Iz 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče upoštevalo, da ima lahko tudi služnostni upravičenec položaj posestnika in mu je v tem obsegu zagotovljeno posestno varstvo tudi proti lastniku služeče nepremičnine, ki na njej prav tako izvršuje posest. 9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da obe stranki na nepremičninah parc. št. 2/5, 2/6 in 7/1 vse k. o. ... izvršujeta soposest. Ta soposest se je v preteklosti (do motilnih ravnanj toženca) izvrševala tako, da je tožeča stranka posest izvrševala po sredini toženčevega dvorišča, od prehoda za pešce na glavni cesti naravnost do parcele tožeče stranke. V času od 12. 11. 2018 do 29. 11. 2018 je toženec s parkiranjem vozil in nastavljanjem predmetov tožniku onemogočil ali znatno otežil dostop (po sredini) do njegove nepremičnine. Toženec tekom postopka, kot tudi v pritožbi skuša prikazati, da je moral tožnik tudi v preteklosti čakati pred raznimi ovirami na dvorišču ali vijugati med njimi, kar je argumentirano ovrglo že prvostopenjsko sodišče. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče prepričljivo ugotovilo, da je bila tožeči stranki omogočen dostop oziroma vožnja po sredini dvorišča, brez ovir. V redkih primerih, ko tožnik zaradi del, ki jih je izvajal toženec,4 ni mogel brez oviranja priti do svoje nepremičnine, pa je šlo za izjemo oziroma za enkratna opravila, ki jih je tožnik kot taka tudi sprejel za razliko od motilnih ravnanjih, ko je šlo za naklepno in dalj časa trajajoče oviranje.

10. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na posamezne iztrgane izjave prič, ki naj bi potrdile trdite v, da sta pravdni stranki že v preteklosti uporabljali sporne nepremičnine, tako kakor je kateri ustrezalo. Celostna dokazna ocena, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, take pritožnikove teze ne potrdi. Iz izpovedbe tožeče stranke, potrjene s pričami in listinskimi dokazi v spisu (fotografije), izhaja, da je tožnik izvrševal posest tako, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, to je po sredini toženčevega dvorišča, toženec pa mu je s parkiranjem vozil in odlaganjem predmetov na ta del poti to onemogočil oziroma mu je otežil dostop po sredini do njegove nepremičnine. Glede fotografij, ki jih je v spis vložila tožena stranka, sodišče prve stopnje ni navedlo (le), da niso relevantne, kar navaja pritožba, pač pa, da ne predstavljajo zadnjega posestnega stanja. Posnete so bile namreč pred letom 2016, ko je bilo dvorišče še makadamsko, brez nadstreška z drugačnim režimom parkiranja.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče s tako odločitvijo izključilo toženo strank iz rabe osrednjega dela dvorišča ter kršilo njeno lastninsko pravico, ustavne pravice in razdelilo dvorišče na tri dele. Toženec lahko svoje dvorišče še naprej uporablja, ne sme pa pri tem motiti izvrševanja posesti tožeče stranke. Toženec z izpodbijanim sklepom ni izključen iz soposesti na nepremičninah, niti ni okrnjena njegova lastninska pravica, ki jo lahko še naprej izvršuje, vendar pri tem ne sme kršiti pravic5 tožeče stranke, s katerimi je omejena lastninska pravica toženca.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je z odgovorom na pritožbo pripomogla k rešitvi zadeve, zato ji mora tožena stranka povrniti pritožbene stroške, ki jih sestavljajo stroški odgovora na pritožbo, materialni stroški in stroški DDV (154., 155. in 165. člen ZPP) ter so podrobneje razvidni iz stroškovnika.

1 Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2 Parc. št. 2/5 k. o. ..., parc. št. 2/6, k. o. ... in parc. št. 7/1 k. o. .... 3 Darilna pogodba s 6. 6. 1988, na list. št. A5. 4 Asfaltiranje dvorišča in gradnja nadstreška. 5 Tožnik ima posest in služnostno pravico.