Jedro

S tem, ko prekrškovni organ več kot eno leto sodišču ni posredoval umika zahteve za sodno varstvo, je storilcu onemogočil razpolaganje s tem pravnim sredstvom.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani spremeni ter se zahteva za sodno varstvo A. P. zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilca A. P. spoznal za odgovornega za prekršek po sedmem odstavku 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, za katerega mu je izrekel globo 40,00 EUR, naložil mu je tudi plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 61. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče „izpodbijano sodbo razveljavi in ugotovi, da je s kršiteljevim umikom zahteve za sodno varstvo odločba prekrškovnega organa, št. (P1) 2240-12196/2010-64002097, z dne 8. 7. 2010 postala pravnomočna“.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je storilec zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa pravočasno vložil zahtevo za sodno varstvo, vendar jo je z dopisom, ki ga je 24. 10. 2010 naslovil na prekrškovni organ, umaknil. Prekrškovni organ je priporočeni dopis prejel in ga 14. 11. 2011 posredoval Okrajnemu sodišču v Ljubljani, slednje pa je 16. 11. 2011 izdalo izpodbijano sodbo. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, čeprav jo je storilec na podlagi drugega odstavka 61. člena ZP-1 umaknil še pred izdajo izpodbijane sodbe. Kot izhaja iz opomb prekrškovnega organa v spisu, so 18. 11. 2011 z Okrajnega sodišča v Ljubljani sporočili, da bodo umik prekrškovnemu organu vrnili, ker ga je treba poslati na Okrajno sodišče v Grosupljem. Z izdajo izpodbijane sodbe je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, saj ni upoštevalo določb drugega odstavka 61. člena ZP-1 in je odločilo o storilčevi zahtevi za sodno varstvo kljub temu, da jo je storilec še pravočasno, torej še pred izdajo sodbe, umaknil. Zato je izpodbijana sodba nezakonita in jo je treba odpraviti ter ugotoviti, da je z dnem umika zahteve za sodno varstvo postala odločba prekrškovnega organa pravnomočna.

5. Po drugem odstavku 61. člena ZP-1 lahko vlagatelj (že vloženo) zahtevo za sodno varstvo umakne do izdaje sodbe o prekršku. Umika zahteve ni mogoče preklicati. Zahteva za sodno varstvo je med drugim nedovoljena, če se ugotovi, da je bila umaknjena (prvi odstavek 63. člena ZP-1). Nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo prekrškovni organ s sklepom zavrže (drugi odstavek 63. člena ZP-1). Če tega ni storil že prekrškovni organ, pa nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo zavrže sodišče (64. člen ZP-1).

6. Po podatkih v spisu je storilec 27. 7. 2010 prekrškovnemu organu priporočeno po pošti poslal zahtevo za sodno varstvo, prekrškovni organ pa jo je prejel 28. 7. 2010. Storilec je 24. 10. 2010 prekrškovnemu organu priporočeno po pošti poslal vlogo, naslovljeno kot umik zahteve za sodno varstvo, iz katere je razvidno, da v več prekrškovnih zadevah umika vložene zahteve za sodno varstvo, med drugimi tudi zahtevo v obravnavani zadevi. Prekrškovni organ je storilčev umik zahteve prejel 25. 10. 2010 in ga z dopisom z dne 14. 11. 2011 posredoval Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Iz dopisa prekrškovnega organa je še razvidno, da je bil dejansko poslan 16. 11. 2011. Sodišče je dopis prekrškovnega organa s priloženim storilčevim umikom zahteve za sodno varstvo prejelo 18. 11. 2011. Izpodbijano sodbo je sodišče izdalo 16. 11. 2011. 7. Ob takem relevantnem procesnem dejanskem stanju je treba pritrditi stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da je bila na škodo storilca prekrška kršena določba drugega odstavka 61. člena ZP-1. Vendar po oceni Vrhovnega sodišča te kršitve ni mogoče očitati (le) sodišču, temveč je bil prekrškovni organ tisti, ki je s tem, ko več kot eno leto sodišču ni posredoval umika zahteve za sodno varstvo, storilcu onemogočil razpolaganje s tem pravnim sredstvom. Umik pravnega sredstva vpliva na odločanje sodišča le v primeru, ko je slednje z umikom seznanjeno. Glede na to, da je storilec zahtevo za sodno varstvo umaknil, bi jo moral zavreči že prekrškovni organ (drugi odstavek 63. člena ZP-1), vendar tega ni storil. Zato bi po določbi 64. člena ZP-1 moralo zahtevo za sodno varstvo zavreči sodišče, pa tega ni storilo, ker je umik zahteve s strani prekrškovnega organa prejelo šele dva dneva po izdaji sodbe. Kršitev drugega odstavka 61. člena ZP-1, ki jo je storil prekrškovni organ, je tako imela za posledico izdajo nezakonite sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katero je sodišče po vsebini odločilo o storilčevi zahtevi za sodno varstvo, čeprav bi jo moralo na podlagi 64. člena ZP-1 zavreči kot nedovoljeno.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo uveljavljano kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 61. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. členom ZP-1. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 glede na naravo kršitve spremenilo tako, da je zahtevo za sodno varstvo storilca A. P. zavrglo.