Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da ne gre za isti stranki.

Subjektivna identiteta (istovetnost strank) ni podana, ker etažni lastnik in skupnost etažnih lastnikov (ki ji je bila podeljena sposobnost biti stranka v pravdnem postopku) v konkretnem primeru ne predstavljala iste stranke, in sicer niti v procesnem niti v materialnem smislu.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

2.Zoper sklep se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožencu pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

3.Toženec v pravočasnem odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, tožnici pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnica zahteva plačilo za opravljeno celovito sanacijo dotrajane strehe na stavbi, na naslovu A. (v nadaljevanju: stavba).1 Pojasnjuje, da je bila primorana vložiti tožbo zoper vsakega posameznega etažnega lastnika stavbe, in sicer na podlagi izračuna deleža terjatve, upoštevaje velikost solastniških deležev posameznega etažnega lastnika na skupnih delih stavbe, ker ji upravnik ni posredoval seznama etažnih lastnikov in podatkov o neplačnikih. Iz javno dostopnih podatkov je razvidno, da ima stavba 449 posameznih delov in 144 etažnih lastnikov.

6.Tožnica je pasivno legitimacijo toženca utemeljevala s tem, da je lastnik posameznega dela v stavbi, ki je opredeljen v nadaljevanju tožbe, v tabeli. V tej je zapisano, da je izključna lastnica posameznega dela (ID znak: del stavbe 0000-517-283) v stavbi Republika Slovenija (v nadaljevanju: RS), da solastniški delež na skupnih delih znaša 365/10000, in je delež terjatve 6.933,89 EUR. V zvezi s tem pritožbeno sodišče zaradi jasnosti pojasnjuje, da tožnica v nadaljevanju tožbeni zahtevek za plačilo 6.933,89 EUR utemeljuje s tem, da je toženec dolžan iztoževani znesek plačati tožnici kot upravljavec nepremičnega premoženja (ID znak: del stavbe 0000-517-283) v lasti RS. To nadalje izhaja tudi iz tožničinega predloga za združitev postopka, v katerem zapiše, da je etažni lastnik v stavbi tudi RS, toženec pa je po javno dostopnih podatkih Geodetske uprave RS upravljavec nepremičnine (ID znak: del stavbe 0000-517-283), ki je v izključni lasti RS. Smiselno torej izhaja iz tožničine trditvene podlage, da iztoževani znesek odpade na posamezni del v izključni lasti RS, ker pa je upravljavec tega nepremičnega premoženja toženec, ga iztožuje od toženca.

7.Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na opredelitvi toženca kot enega izmed etažnih lastnikov, česar tožnica s pritožbo ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeni preizkus v tem okviru.

8.Toženec je podal ugovor litispendence, v katerem zatrjuje, da je tožnica pred vložitvijo tožbe v tej zadevi (13. 1. 2025), vložila tožbo (15. 7. 2024) zoper upravnika in etažne lastnike stavbe, ki temelji na isti dejanski in pravni podlagi. Postopek se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opravilno številko VII Pg 1257/2024, pri čemer iz tožbe v pravdi VII Pg 1257/2024 (priloga B2) izhaja, da je bila kot tožena stranka opredeljena: "upravnik in etažni lastniki stavbe na naslovu A., ki naj jim sodišče podeli status stranke". Etažni lastniki niso bili poimensko navedeni. Skupnosti etažnih lastnikov je bila v tej pravdi tudi priznana sposobnost biti stranka, nakar je bil postopek zoper to skupnost etažnih lastnikov razdružen in se ločeno vodi pod opravilno številko VII Pg 74/2025 (prej VII Pg 1665/2024).2

9.Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da obstoji litispendenca med tem pravdnim postopkom in postopkom, ki se vodi pod opravilno številko VII Pg 74/2025, ker tožba temelji na enaki pravni in dejanski podlagi, tj. plačilu za opravljeno storitev sanacije strehe. Prav tako pa postopek teče med istima strankama, kar je utemeljilo s tem, da gre v pravdi VII Pg 74/2025 za dejansko skupnost etažnih lastnikov, ki jo sestavljajo vsakokratni etažni lastniki, in ki jim je bila podeljena sposobnost biti stranka, ki pa kot taka še vedno predstavlja združenje posameznih etažnih lastnikov stavbe, in ker je toženec nesporno eden izmed etažnih lastnikov, je s tem avtomatično član skupnosti etažnih lastnikov, zoper katero je vložena tožba in teče pravda VII Pg 74/2025.

10.Pritožba utemeljeno opozarja, da ne gre za isti stranki. V tej zadevi je tožena stranka eden izmed etažnih lastnikov (dejansko: upravljavec nepremičnine v lasti RS) stavbe, katere streho je sanirala tožnica; v pravdi VII Pg 74/2025 pa je tožena stranka skupnost etažnih lastnikov te (iste) stavbe na naslovu A., ki ji je bila priznana sposobnost biti stranka v pravdnem postopku (ne gre za skupnost lastnikov po 72. členu Stanovanjskega zakonika - SZ-1, zato nima lastnosti pravne osebe).

11.Eden od pogojev za obstoj litispendence je istovetnost pravdnih strank. To pomeni, da se med istima strankama ne more začeti nova pravda o zahtevku, o katerem že teče pravda (tretji odstavek 189. člena ZPP). Subjektivna identiteta ni podana, ker etažni lastnik in skupnost etažnih lastnikov v konkretnem primeru ne predstavljata iste stranke, in sicer niti v procesnem niti v materialnem smislu, pri čemer subjektivna identiteta strank ni odvisna od njihovega procesnega položaja, je pa pomembna za razumevanje razmejitve položaja etažnega lastnika od skupnosti etažnih lastnikov.

12.Skupnost etažnih lastnikov (v pravdi VII Pg 74/2025) ne nastopa kot pravna oseba, kot dejanski skupnosti pa ji pravni red ne podeljuje lastne pravne subjektivitete ter posledično ZPP ne sposobnosti biti stranka v postopku. Vendar pa ji je pravdno sodišče v postopku VII Pg 1257/2024 s sklepom z dne 5. 9. 2024 (priloga A6), ki učinkuje tudi v pravdi VII Pg 74/2025, za potrebe tega pravdnega postopka podelilo sposobnost biti stranka, ker je presodilo, da predstavlja relativno trajno dejansko skupnost, pogojeno z lastništvom posamezne etažne enote, ki je, z namenom izvršitve posla vzdrževanja, pooblastila upravnika, da je v imenu te skupnosti (kot njihov zakoniti zastopnik na podlagi drugega odstavka 48. člena SZ-1) z izvajalcem (tožnico) sklenil pogodbo, ki se nanaša na upravljanje s stavbo (celovita sanacija strehe), ter da je za plačilo pogodbenih obveznosti ta skupnost zbirala sredstva, pri čemer naj bi neko (skupno) premoženje (poleg skupnih delov stavbe) obstajalo ali še obstaja. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je skupnost etažnih lastnikov na naslovu A. nosilec pravic in obveznosti iz spornega pravnega posla (vendar pa, ker je brez lastne pravne subjektivitete, zaradi česar ne more biti nosilec pravic in obveznosti v pravdnem postopku), ji je zato podelilo sposobnost biti stranka (tretji odstavek 76. člena ZPP), da bo lahko tudi v pravdi nosilec pravic in dolžnosti, ki izvirajo iz procesnopravnega razmerja.

13.Skupnost etažnih lastnikov v tem primeru ne predstavlja samostojnega materialnega dolžnika, temveč zgolj procesno konstrukcijo, ki je šele omogočila, da tožnica uveljavlja obveznosti iz spornega razmerja od skupnosti etažnih lastnikov v pravdi VII Pg 74/2025, saj je šele s podelitvijo sposobnosti biti stranka postala samostojni dolžnik oziroma nosilec obveznosti v pravdnem postopku. Povedano drugače, od dejanske skupnosti etažnih lastnikov, brez podeljene sposobnosti biti stranka v postopku, dejanska skupnost etažnih lastnikov stavbe na naslovu A. ne more biti nosilec pravic in obveznosti v pravdnem postopku.

14.Upravnik je posel glede vzdrževanja strehe sklenil kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, torej pravno formalno v imenu in za račun vseh etažnih lastnikov, vsakega kot samostojnega pravnega subjekta, in ne dejanske skupnosti, ki v pravnem prometu ne more samostojno nastopati, če nima pravne sposobnosti na podlagi 72. člena SZ-1, in je v tem primeru tudi nima. Skupnost etažnih lastnikov (brez podeljene sposobnosti biti stranke) je namreč le dejanska skupnost fizičnih in/ali pravnih oseb, ki je povezana na podlagi instituta etažne lastnine, na podlagi lastništva posameznih delov v etažni lastnini, in kot taka nima lastne pravne subjektivitete, so pa zato fizične in/ali pravne osebe, ki so del te dejanske skupnosti, vsaka zase nosilka pravic in obveznosti, ki v pravna razmerja glede skupnih delov vstopajo kot solastniki.4

15.Že iz tega razloga ni mogoče govoriti o istovetnosti strank med postopkom, v katerem nastopa skupnost etažnih lastnikov kot procesni pravni konstrukt, ki mu je bila podeljena sposobnost biti stranka za potrebe vodenja konkretnega pravdnega postopka ter uveljavljanje pravic in obveznosti v konkretnem pravdnem postopku, ter postopkom zoper toženca kot etažnega lastnika, ki je zaradi lastne pravne subjektivitete, ki mu jo priznava pravni red kot javnemu zavodu, samostojen nosilec pravic in obveznosti, z lastno pravno subjektiviteto in sposobnostjo biti stranka.

16.Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je toženka, v posledici dejstva, da je ena izmed etažnih lastnikov, avtomatično članica skupnosti etažnih lastnikov - tiste, kateri je bila podeljena sposobnost biti stranka, ker je le-ta še vedno (dejansko) združenje etažnih lastnikov, zaradi česar je podana istovetnost strank. Kot pravilno opozarja pritožnica, je treba ločiti tudi med dejansko skupnostjo etažnih lastnikov, ki nima pravne sposobnosti in sposobnosti biti stranka, temveč predstavlja zgolj dejansko skupnost, znotraj katere vsak posamezni etažni lastnik nastopa z lastno pravno subjektiviteto in torej kot samostojni pravni subjekt, ter skupnostjo etažnih lastnikov na naslovu A., ki ji je (v pravdi VII Pg 74/2025) podeljena sposobnost biti stranka postopka.

17.Pravdno sodišče le izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, prizna lastost stranke tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku 76. člena ZPP, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katero je mogoče seči z izvršbo (tretji odstavek 76. člena ZPP). Zato je treba pri presoji istovetnosti strank upoštevati tudi okoliščine, na katere je pravdno sodišče oprlo odločitev, da tej konkretni skupnosti etažnih lastnikov podeli sposobnost biti stranka, saj je bistvo instituta v tem, da se sposobnost podeli tistim oblikam združenja, ki lahko predstavljajo (vsaj v določeni meri) samostojen pravni subjekt, ločen od drugih, vendar v primerljivi obliki združevanja, in ki je lahko hkrati nosilec pravic in obveznosti; glede slednjih pa je pomembno zlasti, še posebno v tej zadevi, ko skupnost nastopa kot tožena stranka na pasivni strani in se tožbeni zahtevek glasi na plačilo denarne terjatve, da ima neko svoje lastno premoženje, na katerega je mogoče poseči z izvršbo. S podelitvijo sposobnosti biti stranka je zato skupnost etažnih lastnikov na naslovu A. pridobila ločeno materialno in procesno subjektiviteto, zaradi česar je strogo ločena od kateregakoli drugega obstoječega fizičnega ali pravnega subjekta, vključno s tožencem, kot etažnega lastnika.

18.Čeprav torej drži, da je toženec kot etažni lastnik član dejanske skupnosti etažnih lastnikov, je ta skupnost le dejanska tvorba, ki v pravnem prometu, in v pravdnem postopku ne more nastopati kot nosilec pravic in obveznosti. V okviru pravdnega postopka pa ima materialno in procesno subjektiviteto le skupnost etažnih lastnikov na naslovu A., ki ji je bila (v pravdnem postopku VII Pg 74/2025) podeljena sposobnost biti stranka, in ta predstavlja procesno ustvarjen pravni konstrukt, s povsem ločeno subjektiviteto od vseh ostalih subjektov, vključno s tožencem. Procesni konstrukt temelji na relativno trajni skupnosti, katere članstvo je pogojeno z lastništvom posamezne etažne enote, ki pa se lahko, da je skladno z namenom podelitve sposobnosti biti stranka, razlaga le tako, da to predstavlja vse vsakokratne etažne lastnike, saj je to tisti element, ki zagotavlja trajnost razmerja, ki je predpostavka za podelitev sposobnosti, in ne vsak konkretni etažni lastnik, saj bi to rušilo trajnost združenja.

19.Glede na navedeno istovetnost toženca kot etažnega lastnika in skupnosti etažnih lastnikov ni podana, gre za dva samostojna, ločena subjekta. To se odraža tudi v povezavi s subjektivnimi mejami pravnomočnosti, zato gre pritrditi pritožnici, da tožnica, ob predpostavki, da bo uspešno pridobila izvršilni naslov zoper skupnost etažnih lastnikov na naslovu A. (v pravdi VII Pg 74/2025), zaradi načela stroge formalne legalitete, na katerega je sodišče vezano v izvršilnem postopku, ne bo mogla poseči na osebno premoženja toženca kot etažnega lastnika, temveč le na premoženje, ki je v skupni lasti etažnih lastnikov (in ki je bila tudi okoliščina, da je sodišče podelilo sposobnost biti stranka tej skupnosti), torej le na delež sredstev, ki ga ima etažni lastnik na skupnem premoženju te skupnosti, saj se izvršilni naslov izvrši tako, kot se glasi, in glasi se tožbeni zahtevek v pravdi VII Pg 74/2025 (A6) na skupnost etažnih lastnikov na naslovu A.

20.Sodišče prve stopnje je s tem, ko je napravilo napačen zaključek o obstoju litispendence, narobe uporabilo določbo tretjega odstavka 189. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitosti in pravilnost izpodbijanega sklepa, saj je zaradi tega tožbo zavrglo, ter zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), saj kršitve glede na njeno naravo ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP), ne da bi kršilo pravico strank do pritožbe, saj sodišče prve stopnje sploh še ni vsebinsko obravnavalo tožbe, in se torej o vseh bistvenih dejanskih in pravnih vidikih spora sploh še ni izreklo. Ker je pritožba utemeljena že zaradi navedenega, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do preostalih pritožbenih razlogov.

21.Ker ni procesne ovire v smislu obstoja litispendence, ki bi to preprečevala, naj sodišče prve stopnje v novem postopku presodi ostale procesne predpostavke za vodenje pravdnega postopka in če so te podane, tožbo vsebinsko obravnava. Pri tem naj upošteva, da tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje s tem, da je bila primorana vložiti tožbeni zahtevek zoper vsakega posameznega etažnega lastnika stavbe, na podlagi izračuna deleža terjatve glede na velikost solastniških deležev posameznega etažnega lastnika na skupnih delih stavbe, pri čemer zatrjuje, da je toženec dolžan tožnici plačati iztoževani znesek kot upravljavec nepremičnega premoženja (del stavbe 0000-517-283), katerega izključna lastnica je RS, kar izhaja iz trditev v tožbi (na strani 7. in 8.). Iz navedenega izhaja, da je treba najprej preveriti pasivno legitimacijo toženca po pravilih Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1).

22.Ker tožnica zahteva plačilo za opravljeno storitev sanacije strehe v več postopkih (zoper upravnika - VII Pg 1257/2024, zoper skupnost etažnih lastnikov s podeljeno sposobnostjo biti stranka - VII Pg 74/2025, zoper posamezne etažne lastnike pa še del, ki odpade nanje - kot npr. v tem postopku), naj v primeru, če bo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, sodišče prve stopnje v izreku poznejše sodbe upošteva morebitne že prisojene (solidarne) obveznosti na način, da ne bo prišlo do tožničine neupravičene obogatitve (prim. sodbo II Ips 96/2020 z dne 25. 2. 2020).

23.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1ID znak: stavba 0000-517.

2Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cpg 516/2024 z dne 9. 1. 2025 (priloga A4) zavzelo stališče, da sklep VII Pg 1257/2024, s katerim je bila skupnosti etažnih lastnikov podeljena sposobnost biti stranka v pravdi VII Pg 1257/2024, učinkuje tudi v pravdi VII Pg 1665/2024 (tj. spor, ki se vodi zoper skupnost etažnih lastnikov in je bil razdružen iz pravde VII Pg 1257/2024), sedaj pa se vodi pod novo opravilno številko VII Pg 74/2025.

3A. Galič, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 221.

4A. Dolinšek, Nastopanje skupnosti etažnih lastnikov v sodnih postopkih, Pravni letopis 2014, str. 53-73.

5Vsebina solidarnosti dolžnikov se mora v razmerju do upnika ustrezno odražati v izreku sodbe tako tedaj, ko je več solidarnih dolžnikov toženih istočasno, kot tudi tedaj, ko so toženi vsak posebej v ločenih postopkih. Potrebo po opredelitvi solidarnosti v izreku narekuje zahteva po opredelitvi predmeta, vrste in obsega obveznosti v izvršilnem naslovu, saj vsebinsko odločanje o tem ne sodi v izvršilni postopek. Tudi v novi pravdi v razmerju do upnika ni dopustno naknadno opredeljevati razmerja med dolžniki drugače, kot že izhaja iz pravnomočne sodbe. Pravnomočnosti namreč ni mogoče obiti s kasnejšim zahtevkom, ki ne bi bil združljiv z vsebino pravnomočne sodbe.