Jedro

Po določbi prvega odstavka 64. člena ZDen je morala biti zahteva za denacionalizacijo, če naj bi bila pravočasna, vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi ZDen (to je do izteka 7.12.1993). Ker gre za predlagalni postopek, je upravni organ lahko obravnaval zadevo le v okviru pravočasno in določno postavljenega zahtevka. Dopolnitev zahteve po navedenem roku je bila zato mogoča le z listinami in podatki glede zahtevanega premoženja. Vsaka dopolnitev zahteve z navedbo premoženja, ki v pravočasni vlogi ni bilo navedeno, šteje kot nov zahtevek, ki ga je mogoče vložiti le do poteka roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 16.7.2004, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Upravne enote Dravograd z dne 4.6.2004. Prvostopni organ je s tem sklepom odločil, da ne dovoli razširitve zahtevka za denacionalizacijo z dne 28.4.2004, s katerim je tožnik zahteval denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih A.A. in B.B., ob podržavljenju pripisanih pri vl. št. 15, k.o...

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi. Po njegovi presoji je pravilno stališče tožene stranke, da je tožnik v zahtevi za denacionalizacijo 2.12.1992 natančno navedel premoženje, ki je bilo podržavljeno, in katerega vrnitev zahteva, V tem zahtevku niso bile navedene nepremičnine vl. št. 15, k.o.... Po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) bi moral vlagatelj zahteve, do 7.12.1993, v zahtevi za denacionalizacijo natančno navesti in opredeliti premoženje, katerega vrnitev zahteva, saj se v postopku denacionalizacije lahko obravnava le tisto podržavljeno premoženje, ki je bilo navedeno v zahtevku, vloženem do izteka zakonsko določenega prekluzivnega roka iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zahteva za vračilo nepremičnine vl.št. 15. k.o... ni bila izrecno navedena niti v zahtevi za denacionalizacijo niti v kakšni njeni pravočasni dopolnitvi, ni bila podana ustno na zapisnik pri upravnem organu in ne v kakršnikoli drugi pravno relevantni obliki. Zgolj navedba v zahtevi za denacionalizacijo, da se zahteva vrnitev vseh podržavljenih nepremičnin, ne pomeni obvezne opredelitve premoženja, ki naj se v postopku vrne razlaščencem.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pritrdilo toženi stranki in s tem tudi upravnemu organu prve stopnje, da gre pri zahtevi oziroma vlogi tožnika z dne 28.4.2004 za nov zahtevek in ne za dopolnitev oziroma specifikacijo že pravočasno vloženega zahtevka. Tožnik in pravni nasledniki upravičencev so pravočasno vložili zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja pravnih prednikov A.A. in B.B. in v njem navedli, da zahtevajo vrnitev vsega podržavljenega premoženja. Med postopkom so dopolnili zahtevo z navedbo nepremičnin, z identifikacijskimi oznakami - navedbo vložnih številk, pri katerih so bile pripisane podržavljene nepremičnine, in zato še vedno vztrajajo, da se vrne vse zaplenjeno premoženje, tako premično kot nepremično. Dopolnitev zahteve z dne 28.4.2004 je bila le konkretizacija denacionalizacijskega zahtevka in zato predlagajoča stranka ni bila prekludirana. Pri nepremičnini vl. št. 15, k.o..., ni bila vknjižena lastninska pravica na ime razlaščencev, ker sta te nepremičnine kupila na sodni javni dražbi in so bile njima podržavljene, čeprav nista bila zemljiškoknjižna lastnika. Zato je napačno mnenje sodišča, da je tožnik zamudil rok, ker v pravočasni dopolnitvi zahteve ni določno navedel tudi spornih nepremičnin in zemljiškoknjižnih podatkov, saj z njimi ni razpolagal. Zahtevek za denacionalizacijo je bil popoln, predlagatelj pa ga ima pravico specificirati oziroma dopolnjevati z navajanjem pravilnih zemljiškoknjižnih podatkov. Predlaga ugoditev pritožbi z razveljavitvijo izpodbijane sodbe oziroma njeno spremembo ter ugoditev tožbi.

Pritožbo je vložil tudi C.C. - stranka z interesom, pravni naslednik razlaščencev, in v njej uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve pravil postopka. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je pritrdilo odločitvi tožene stranke, da je bila dopolnitev zahtevka za vračilo podržavljenih nepremičnin v vl. št. 15, k.o..., prepozna in da ta dopolnitev šteje kot postavitev novega zahtevka po preteku prekluzivnega roka iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Vlagatelji pravočasne zahteve za denacionalizacijo so zahtevali vračilo vsega podržavljenega premoženja pravnima prednikoma A.A. in B.B., s čimer so si zagotovili možnost, da po pridobitvi obsežne dokumentacije o podržavljenju, v okviru te zahteve podrobneje specificirajo in dopolnijo zahtevo glede premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi različnih listin o podržavljenju. Dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka in zapletenost pridobivanja vseh listin je imelo za posledico, da je vlagateljem kasneje uspelo pridobiti tudi listine glede podržavljenega premoženja, vpisanega pri vl. št. 15 k.o... To so podrobneje navedli v vlogi, s katero so zahtevali vračilo tega premoženja. Vlagateljem kot neuki stranki, v nasprotju s temeljnimi načeli upravnega postopka, ni bila nudena nobena pomoč s strani prvostopnega organa oziroma predstavljene posledice. Obseg podržavljenega premoženja so vlagatelji natančno opredelili po pridobitvi potrebnih zemljiškoknjižnih listin. V skladu z zahtevami upravnega organa so dopolnjevali zahtevo z ustreznimi listinami in po njihovi pridobitvi ter v skladu s podatki iz njih uveljavljali denacionalizacijo točno določenega premoženja. Ker v odločbah o podržavljenju niso bile navedene vse parcele oziroma vložne številke, vlagatelji ob vložitvi zahteve niso mogli vedeti, za točno katera zemljišča gre, ampak so to lahko ugotovili šele po prejemu zemljiškoknjižne dokumentacije. Zato je toliko bolj zmotna ugotovitev upravnih organov in sodišča, da niso zahtevali vrnitve nepremičnin v k.o..., saj je iz osnovne zahteve in odločbe o podržavljenju razvidno, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo pravila postopka ter napačno uporabilo materialne predpise, ker ni sledilo uveljavljeni praksi glede opredelitve premoženja v samih zahtevah za denacionalizacijo. To povzroča neenako obravnavanje upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vse predhodne odločbe, ki onemogočajo vrnitev podržavljenega premoženja. Vsebinsko ne gre za razširitev zahtevka in zato zahteva, da se njihova vloga obravnava kot pravočasna. Podrejeno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in odločitev o zahtevku.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, pritožbi ne izpolnjujeta pogojev, da bi bili obravnavani kot pritožbi po navedenem zakonu. Zato je vrhovno sodišče pritožbo obravnavalo v skladu z omenjeno zakonsko določbo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je 1.1.2007 postala pravnomočna.

Odgovori na revizijo niso bili vloženi.Reviziji nista utemeljeni.

Revizija v upravnem sporu je samostojno izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje in sta kot predmet presoje dopustna zgolj revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotna uporaba materialnega prava.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, ki ga uveljavlja revident C.C. ni podan. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh odločilnih tožbenih navedb in je sodbo prepričljivo utemeljilo.

Revidentu C.C. je treba nadalje pojasniti, da v reviziji ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 85. člena ZUS-1 je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago prvostopenjske sodbe, kakor ta iz nje tudi izhaja. To pa pomeni, da ne more upoštevati tistih revizijskih navedb, ki tako ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotujejo.

Bistvene prvine dejanskega stanja, ob katerih je revizijsko sodišče opravilo materialnopravni preizkus sodbe prve stopnje (2. točka 1. odstavka 85. člena ZUS-1), so tako naslednje: Pravni nasledniki so vložili pravočasen zahtevek za denacionalizacijo premoženja po pokojnih razlaščencih A.A. in B.B., ki so ga v roku iz 1. odstavka 64. člena dopolnili in v njem natančno navedli premoženje, ki naj bo vrnjeno upravičencema. Dopolnitev zahteve so vložili po pooblaščenki-odvetnici in je bil v njej določno naveden zahtevek za vračilo podržavljenih nepremičnin, vpisanih v k.o.... Med njimi ni bil postavljen zahtevek za vračilo nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 15 te k.o. Prvič je bilo to premoženje omenjeno in zanj zahtevana vrnitev v dopolnitvi zahteve, ki je bila vložena dne 28.4.2004. Po določbi 1. odstavka 64. člena ZDen je morala biti zahteva za denacionalizacijo, če naj bi bila pravočasna, vložena najkasneje v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi ZDen (to je do izteka 7.12.1993). Ker gre za predlagalni postopek je upravni organ lahko obravnaval zadevo le v okviru pravočasno in določno postavljenega zahtevka. Dopolnitev zahteve po navedenem roku je bila zato mogoča le z listinami in podatki glede zahtevanega premoženja. Navedba premoženja v zahtevku je bila lahko samo opisna, vendar pa tako določna, da je bilo mogoče z listinami in podatki, ki so bili med postopkom pridobljeni in predloženi, obseg tega premoženja ugotoviti in ga obravnavati. Vrhovno sodišče je v podobnih zadevah večkrat poudarilo, da navedbe vlagateljev v zahtevi za denacionalizacijo, da zahtevajo vrnitev vsega podržavljenega premoženja upravičencu, niso določne. Zato šteje vsaka dopolnitev zahteve z navedbo premoženja, ki v vlogi ni bilo navedeno, kot nov zahtevek, ki ga je mogoče vložiti le do poteka roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Dejstvo, da so predlagatelji šele v dopolnitvi zahtevka dne 28.4.2004 zaradi okoliščin, ki jih navajajo v reviziji, navedli, da je bilo razlaščencema podržavljeno tudi premoženje vl. št. 15 k.o..., in predložili s tem v zvezi zadevne listine, ne omogoča presoje, da gre za premoženje, ki spada v obravnavo v okviru pravočasno vložene zahteve za denacionalizacijo in da jo je mogoče šteti kot dopolnitev pravočasne zahteve z dodatnimi podatki. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeni reviziji na podlagi 92. člena ZUS-1.