Jedro

Iz zakonske dikcije kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede možnega storilca (delicta propria). Kaznivo dejanje lahko stori vsak, ki ne ravna po predpisih o pravicah delavcev, navedenih v tem členu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati na 250,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je obsojenega D. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pravno osebo A., d. o. o., pa je spoznalo za odgovorno za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 in v zvezi s 1. in 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Obsojencu in pravni osebi je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu D. K. določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let ter nadaljnji pogoj, da mora v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovancu S. K. plačati regres za letni dopust za leti 2009 in 2010 v bruto znesku 800,00 EUR za vsako leto, tako da ob bruto zneskov odvede predpisane davke, neto zneska pa izplača oškodovancu; pravni osebi pa je določilo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojena D. K. in pravna oseba dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovancu S. K. priznalo njegov premoženjskopravni zahtevek ter odločilo, da je obsojeni D. K. dolžan plačati oškodovancu regres za letni dopust za leti 2009 in 2010 v bruto znesku 800,00 EUR za vsako leto, tako da od bruto zneskov odvede predpisane davke, neto zneska pa izplača oškodovancu. S presežkom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojenega D. K. in zastopnika pravne osebe A., d. o. o., kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta obsojenec in pravna oseba dolžna plačati sodno takso vsak v višini 194,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega D. K. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, ali pa obe sodbi spremeni v odločbi o kazenski sankciji ter odločbo o nadaljnjem pogoju v pogojni obsodbi razveljavi, spremeni pa naj sodbi tudi v odločbi premoženjskopravnem zahtevku, podredno pa se zavzemajo za razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, je vrhovni državni tožilec ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane. Uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca so se zagovorniki pisno izjavili.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Kršitev kazenskega zakona zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 lahko stori le delodajalec oziroma zakoniti predstavnik delodajalca. Obsojeni D. K. v vsem obravnavanem obdobju ni bil direktor družbe A., d. o. o., saj je dne 31. 1. 2010 njegovo pooblastilo zakonitega zastopnika družbe - direktorja prenehalo. Od 1. 2. 2010 je bil zakoniti zastopnik družbe - direktor M. G. Od tega dne dalje je bil le M. G. tisti, ki je odločal o plačilnih obveznostih družbe, saj je bil edini, ki je bil po določbah Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) za to pooblaščen. Sodišče je napačno uporabilo kazenski zakon in je širilo opredelitev storilca izven zakonsko predpisanih okvirov, s čimer je poseglo v ustavno varovano načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Ne strinjajo se z odgovorom sodišča druge stopnje na enake pritožbene navedbe, da bi lahko tako nastal položaj, da glede na opis kaznivega dejanja, za to dejanje ne bi odgovarjal nihče. Če bi zakonodajalec želel, da za obravnavano kaznivo dejanje odgovarja še kdo drug poleg oseb, ki so po določbah ZGD-1 odgovorne za izplačilo plač in drugih prejemkov, bi določbo 196. člena KZ-1 spremenil. Menijo, da ni mogoče dopustiti arbitrarnega širjenja zakonskih znakov na druge osebe znotraj gospodarske družbe, ki po določbah ZGD-1 niso odgovorne za izplačilo plač in drugih prejemkov delavcev.

7. Z navedbami zagovorniki nakazujejo na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da je kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe kaznivo dejanje. Zagovorniki ocenjujejo, da obsojenec v času od 1. 2. 2010 dalje ni bil več oseba, ki bi lahko storila kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1, saj ni več opravljal funkcije direktorja. V izreku pravnomočne sodbe je opisano, da je obsojenec storil dejanje v času od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2010 kot edini družbenik in direktor oziroma dejansko poslovodeča oseba gospodarske družbe A., d. o. o., P., M., ker zavestno ni ravnal o predpisih o plačilu prejemkov iz delovnega razmerja in je tako prikrajšal delavca S. K. za pravico, ki mu pripada, ko v navedeni družbi delavcu ni izplačal regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 stori tisti (kdor), ki zavestno ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plač in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in tako prikrajša delavca za pravico, ki mu pripada. Zagovorniki navajajo, da je oseba, ki v gospodarski družbi nastopa v imenu delodajalca, njegov zastopnik določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba (prvi odstavek 18. člena Zakona o delovnih razmerjih). Po določbi prvega odstavka 515. člena ZGD-1 ima družba z omejeno odgovornostjo lahko enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo. Poslovodstvo med drugim obsega organiziranje, vodenje in nadzor delovnega procesa in odločanje o delovnih razmerjih. V opisu dejanja v izreku sodbe je opisan status obsojenca v času storitve kaznivega dejanja. V razlogih sodbe je ugotovljeno, da je bil obsojenec v obravnavanem obdobju do 31. 1. 2010 edini družbenik in edini direktor gospodarske družbe, od 1. 2. 2010 je bil direktor družbe M. G., obdolženec pa je ostal do leta 2014 edini družbenik. Za obdobje od 1. 2. 2010 dalje je ugotovljeno, da je posle poslovodenja še vedno opravljal obsojenec, da je bil dejanski poslovodja ter da je bil M. G. direktor le formalno (točka 6 sodba sodišča prve stopnje in točka 5 sodba sodišča druge stopnje). V točki 6 sodbe je sodišče druge stopnje poudarilo, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je storilec kaznivega dejanja lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle ne glede na njegov status v njej. Vrhovno sodišče je na primer v zadevi I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012, pri presoji zakonske dikcije kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 razložilo, da pri navedenem kaznivem dejanju zadošča, da storilec de facto prevzame vlogo poslovodnega organa družbe ob upoštevanju, da je obsojenec dejansko opravljal funkcijo direktorja, čeprav pravnoformalno ni bil direktor. Za enako situacijo gre v obravnavanem primeru. Tako kot iz zakonske dikcije kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, tudi iz zakonske dikcije kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria), kar zatrjujejo zagovorniki v zahtevi. Obravnavano kaznivo dejanje lahko stori vsak, ki ne ravna po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Da je obsojenec imel celotno obdobje, ki je zajeto v opisu dejanja v izreku sodbe status osebe, ki dejansko opravlja funkcijo direktorja, torej funkcijo poslovodnega organa v družbi, je v sodbi zanesljivo ugotovljeno, s tem pa tudi odločilno dejstvo opisano v izreku sodbe, da je obsojenec ves čas v družbi vodil posle in imel status poslovodnega organa (direktorja). Po navedenem v opisu dejanja niso nedovoljeno razširjeni znaki kaznivega dejanja in kršitev kazenskega zakona, ki jo nakazujejo zagovorniki, ni bila storjena, saj je dejanje po opisu kaznivo dejanje in vsebuje konkretizacijo kazenskopravnega pojma „kdor zavestno ne ravna po predpisih“ iz abstraktnega zakonskega opisa kaznivega dejanja.

8. Zagovorniki nadalje trdijo, da obsojencu ni mogoče očitati direktnega naklepa ali kakršnegakoli zavestnega ravnanja, ki bi imelo za posledico zavestno prikrajšanje oškodovanca, saj je bil dogovor med delodajalcem in oškodovancem o načinu izplačila regresa drugačen. Obsojenec je oškodovancu plačeval obroke za leasing, ki so znašali več, kot je znašal regres. S citiranimi navedbami zagovorniki ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, ampak trdijo, da dejstva o naklepu v sodbi niso pravilno ugotovljena. Uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Vrhovno sodišče pripominja, da ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, kar pomeni pravico do plačila vsega, kar mu po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti in regresa. Tako tudi eventualni pristanek na kakršnokoli drugo obliko plačila namesto regresa, ne more delodajalca razbremeniti plačila obveznosti, ki jih ima po zakonu (sodba Vrhovnega sodišča I Kp 61453/2011 z dne 11. 12. 2015).

9. Navedbe o tem, kako je prišlo do prenehanja delovnega razmerja oškodovanca in ali je oškodovanec listino „sporazum o prenehanju delovnega razmerja“ podpisal, ne da bi jo prebral, kar pomeni, da stranke, ki sama trdi, da dokumenta ni prebrala, slednje ne razrešuje pravic in obveznosti, ki jih je s podpisom takšnega dokumenta sprejela, še manj pa je lahko takšna izpovedba oškodovanca na škodo obdolženca v kazenskem postopku, ne pomenijo uveljavljanja kršitve zakona, ki jo obravnava Vrhovno sodišče pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovorniki trdijo, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, vendar ne pojasnijo, katera določba kazenskega zakona je bila prekršena in katera izmed kršitev po 372. členu ZKP je podana, tako da Vrhovno sodišče navedb o kršitvi kazenskega zakona ni moglo preizkusiti. Presoja citiranih navedb pa pokaže, da zagovorniki ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Zagovorniki obširno utemeljujejo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo, da je bila z odločbo o pogojni obsodbi in v njej določenem nadaljnjem pogoju, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Iz zakonskega besedila petega odstavka 420. člena ZKP izhaja, da mora biti redno pravno sredstvo (pritožba) izčrpano ne le formalno, z njegovo vložitvijo, ampak tudi materialno, to je vsebinsko. To pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v postopku s pritožbo. Zagovorniki v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kršitve kazenskega zakona, ki jo zatrjujejo v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso uveljavljali, zato je Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

11. Ker kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana in ker zagovorniki uveljavljajo tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111, 7113, 7152 in 7301 Zakona o sodnih taksah in ob upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje.