Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je (zaradi pomanjkljive trditvene podlage) zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni pravilna, saj je tožeča stranka v tožbi podala trditveno podlago (navedla je omejitve, ki jih trpi, in posledice na duševnem področju).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu a) delno spremeni v točki I. izreka tako, da se prisojena odškodnina zviša na znesek 4.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 6. 2008 dalje do plačila, kar tožnik iz naslova skaženosti zahteva več, pa se zavrne; b)

- delno razveljavi v II. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika ter - razveljavi v III. točki izreka glede odločitve o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 4.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 6. 2008 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka), v presežnem delu pa je tožbeni zahtevek glede zneska 13.250,00 EUR zavrnilo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.347,94 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, pod izvršbo (III. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevkov in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi njegovim zahtevkom. Po njegovem mnenju trditvena podlaga v tožbi, ker ni navajal subjektivnega odnosa in neprijetnih občutkov ter nevšečnosti med zdravljenjem, ni pomanjkljiva. V tožbi se je skliceval na dejstva, da zaradi posledic poškodbe še posebej trpi hude psihične bolečine, posebno zaradi skaženosti in deformiranosti kazalca leve roke, ki ga ovira pri delu. Po poklicu je avtomehanik, zaradi česar je omejen pri izvajanju določenih del v tem poklicu, saj mu padajo predmeti iz rok zaradi neobčutljivosti poškodovanih prstov. Iz teh razlogov mora vlagati povečane napore v delo, zato je utemeljen zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče navedeni škodni postavki ni dalo nikakršnega pomena. V tej zvezi se je zmotno sklicevalo na pomanjkanje navedb v tožbi. Opozarja na mnenje izvedenca medicinske stroke, po katerem ima zaradi posledic poškodb pri delu zmanjšane življenjske aktivnosti za 5 %. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka, ki ni dovolj obrazložena. Sodišče bi mu moralo priznati še stroške za vloženo pritožbo zoper vmesno sodbo, s katero je v celoti uspel. Nadalje bi mu moralo priznati tudi nagrado in stroške za vložitev odškodninskega zahtevka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov in glede stroškov postopka pravilno odločilo. Tožnik zgolj povzema posamezne trditve, ki jih je navajal med postopkom, pri čemer ne navaja nobene bistvene primerjalne okoliščine, zakaj bi posamezne odškodninske postavke odstopale od sodne prakse. Poleg tega sodišče ni dolžno dopolnjevati trditvene podlage glede obstoja telesnih bolečin in nevšečnosti, predvsem pa stopnjo duševnih bolečin na strani tožnika. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

V tem sporu je bilo z vmesno sodbo opr. št. Pd 881/2008 z dne 20. 10. 2009 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 450/2010 z dne 30. 6. 2010 pravnomočno ugotovljeno, da je tožena stranka po temelju odškodninsko odgovorna za tožnikovo nesrečo pri delu z dne 6. 2. 2008 v višini 100 %. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju obravnavalo tožnikov zahtevek iz naslova plačila odškodnine po višini, glede tega izvedlo dokazni postopek in razsodilo. Z izpodbijano sodbo je ugotovilo, da je tožnik upravičen iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem do odškodnine 3.000,00 EUR, iz naslova strahu do odškodnine 900,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti do odškodnine 700,00 EUR, to je skupaj do odškodnine za nematerialno škodo v višini 4.600,00 EUR, pri čemer je v presežku zahtevke iz teh naslovov ter v celoti zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi s sprejeto sodbo kot z izvedenim postopkom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o priznanju odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti priznalo tožniku odškodnino v prenizkem znesku. Poleg tega sodišče prve stopnje ni imelo nobenih razlogov za zavrnitev zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, oziroma je v tej zvezi takšna odločitev glede na podane tožbene navedbe in izvedene dokaze preuranjena, kar pritožbeno sodišče vse utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Pravna podlaga za odločitev o višini denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in strahu je opredeljena v določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), po kateri pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pojem pravične denarne odškodnine predstavlja pravni standard, zato pomeni ocena sodišča glede višine denarnega nadomestila za nepremoženjsko škodo uporabo materialnega prava. Sodišču je dano pooblastilo, da ovrednoti pravni standard pravične denarne odškodnine v tem smislu, da glede na konkreten primer določi ustrezno višino denarne odškodnine za določen škodni dogodek. Sodišče presoja pri odmeri odškodnine pomen prizadete dobrine in namen takšne odškodnine, pri čemer mora paziti tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Poleg tega je pomembno, da pri odmeri odškodnine upošteva tudi odškodnine, ki so bile v podobnih primerih že dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi odmerjajo za lažje in za hujše škodne primere.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožnik pri delu s krožno žago dne 6. 2. 2008 utrpel zlom drugega in tretjega prsta ter delni defekt konic distalnih členkov kazalca in sredinca na levi roki, zaradi česar je bil skoraj 2 meseca in pol v bolniškem staležu. Zaradi takšne poškodbe je 4 dni trpel hude, 2 do 3 tedne srednje močne bolečine ter v nadaljevanju 2 meseca lažje in občasne bolečine, ki so se pojavljale pri povečanem fizičnem obremenjevanju ter pri posebnih oblikah dela in aktivnostih. Tožnik je v času zdravljenja opravil številne obiske pri zdravnikih ter izvajal terapijo, zaradi česar je poleg opisanih bolečin trpel tudi določene nevšečnosti. Pritožbeno sodišče sprejema iz tega naslova tožniku prisojeno odškodnino v višini 3.000,00 EUR kot pravično denarno odmeno za takšno škodo.

Enako velja tudi za prisojeno odškodnino iz naslova strahu. Strah predstavlja kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi in traja na začetku kratek čas (primarni strah), ki lahko v nadaljevanju preraste v zaskrbljenost zaradi negotovega izida zdravljenja in traja dalj časa (sekundarni strah). V sporu je ugotovljeno, da je tožnik takoj po poškodbi utrpel hud primarni strah v trajanju enega dne, nato pa zaradi negotovosti izida zdravljenja in posledic še sekundarni strah od 3 do 4 mesece, kar vse utemeljuje odločitev, da je tožniku iz tega naslova pravilno priznana odškodnina v višini 900,00 EUR. Zato kakršnokoli drugačno pritožbeno zavzemanje tožnika, da je upravičen do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter iz naslova strahu v celoti v zneskih, kot jih je zahteval v tožbi, ne more biti upoštevno.

Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje priznalo tožniku odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v prenizkem znesku Osnova za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti se kaže v spremenjeni zunanjosti izgleda oškodovanca, nadalje zaradi okrnjenega dela telesa ali funkcije, zaradi česar trpi duševne bolečine. Zlasti trpi takšne bolečine v primeru, če je skaženost vidna navzven in vzbuja v okolju nelagodje, odpor in druge negativne občutke, na oškodovancu pa manjvrednost, sramoto in podobne občutke. Izvedenec medicinske stroke je v mnenju ugotovil, da je kazalec leve roke pri tožniku skrajšan, noht na prstu nekoliko deformiran, končni člen pa v zadnjem sklepu ukrivljen navzdol, da se ne more v celoti izravnati. V tej zvezi je tožnik izpovedal, da kazalca ne more iztegniti in izgleda preklast, zaradi česar hudo trpi, ker ga drugi sprašujejo, od kod ima takšen prst. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje takšnim dejstvom dalo premajhen pomen, zaradi česar je prisojena odškodnina iz tega naslova prenizka in je primerna v višini 950,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo odločitev v I. točki izreka sodbe tako, da je prisodilo tožniku višjo odškodnino za nematerialno škodo v znesku 4.850,00 EUR (namesto 4.600,00 EUR), kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi na zmotno odločitev sodišča prve stopnje, ko je v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre pri zmanjšanih splošnih življenjskih aktivnostih za omejitve v dejavnostih, ki jih je oškodovanec opravljal pred nezgodo in bi jih po normalnem teku stvari izvajal tudi v bodoče. Takšne omejitve so posledica onesposobljenosti delov telesa ali organov v tem smislu, da je normalna oškodovančeva aktivnost otežkočena, zaradi česar so potrebni večji napori pri zadovoljevanju življenjskih potreb. Poleg zmanjšanja življenjskih aktivnosti mora biti kot posledica kumulativno ugotovljeno tudi duševno trpljenje oškodovanca. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da tožnik v tožbenih navedbah ni zatrjeval nobenih subjektivnih komponent, da zaradi poškodbe trpi duševne bolečine, in v čem se kažejo zmanjšane življenjske aktivnosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča temu ni tako, saj je tožnik v tožbi navedel (listovna št. 2), da zaradi posledic poškodbe, ki se kažejo v skaženosti in deformiranosti prstov na levi roki, trpi hude psihične bolečine. Ker je po poklicu avtomehanik, ga poškodbe hudo ovirajo pri delu, saj mu padajo predmeti iz rok. Poleg tega ga v poškodovane prste vedno zebe in zbada, zaradi česar mora pri delu vlagati povečane napore. Za dokaz takšnih dejstev je predlagal tako svoje zaslišanje kot v vpogled v medicinsko dokumentacijo ter mnenje izvedenca medicinske stroke.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnik v tožbi navedel trditveno podlago, saj se v bistveni vsebini sklicuje na omejitve, ki se kažejo v trajnem zmanjšanju življenjskih aktivnostih in na posledice, ki jih trpi v duševnem smislu. Zato ne more biti sprejemljivo stališče v izpodbijani sodbi, da tožnik v skladu s trditvenim bremenom ni izkazal subjektivnih komponent obstoja takšne škode. V tej zvezi je tožnik v svoji izpovedbi določno opisal, v kakšnem obsegu in pri katerih aktivnostih je trajno omejen, pri čemer je izvedenec v mnenju ugotovil, da so pri tožniku zaradi posledic poškodbe zmanjšane življenjske aktivnosti za 5 %. Tožena stranka je na mnenje odgovorila (listovna št. 127), da je zaradi takšnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti iz tega naslova zahtevek odškodnine (10.400,00 EUR) pretiran najmanj za trikrat, kar po ugotovitvi pritožbenega sodišča pomeni, da tožniku iz tega naslova priznava določen del odškodnine. V skladu z navedenimi razlogi je tako odločitev sodišča prve stopnje o celotni zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe (v II. točki izreka) v delu zavrnitve zahtevka za plačilo navedene odškodnine razveljavilo sodbo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je v posledici takšne odločitve razveljavilo tudi odločitev v III. točki izreka sodbe, ki se nanaša na stroške postopka.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo ter v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku v skladu z obrazloženimi razlogi iz tega sklepa ponovno preizkusiti zahtevek iz naslova odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v tej zvezi izvesti potrebne dokaze ter razsoditi po vsebini. Poleg tega bo moralo odločiti tudi o nastalih stroških postopka, katerih odločitev je pridržana za končno sodbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče meni, da je tožnik med ostalim upravičen tudi do povrnitve stroškov v zvezi z vloženim zahtevkom pri delodajalcu in vloženo pritožbo zoper vmesno sodbo.