Jedro

Obdolženec je neposredno po storitvi kaznivega dejanja, še pred prihodom policistov in reševalcev, pobegnil skozi okno svoje sobe, nato pa odšel v Nemčijo, kjer je bil prijet na letališču v Münchnu. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti pobegnil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpr 11665/2015 z dne 27. 3. 2015 zoper obdolženega U. Č. odredila pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Ks 11665/2015 z dne 20. 7. 2015 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil. 2. Obdolženčevi zagovorniki so dne 29. 7. 2015 zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdijo, da v obravnavani zadevi ni podan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja oziroma, da ta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni ustrezno konkretiziran, da osumljenčev zagovor, ki ga sodišče ni upoštevalo, izključuje resno in konkretno nevarnost, da bi osumljenec na prostosti pobegnil, da razlogi navedeni v izpodbijanem sklepu ne utemeljujejo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ter da pripor v obravnavanem primeru ni sorazmeren in neogibno potreben ukrep. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 7. 8. 2015, predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da imata oba izpodbijana sklepa vse potrebne razloge o obstoju utemeljenega suma ter pripornih razlogih, zahteva za varstvo zakonitosti pa v resnici uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilstva so bili obdolženec in njegovi zagovorniki seznanjeni dne 10. 8. 2015, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. Očitek zahteve, da utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni podan oziroma, da sklep o odreditvi pripora ne vsebuje zadostne konkretizacije utemeljenega suma ter kritične presoje, ali je dokazni standard za odreditev pripora izpolnjen, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa (3., 4., 5., 6. in 7. točka sklepa preiskovalne sodnice, 6. točka sklepa zunajobravnavnega senata) je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec poskusil storiti kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, oprli predvsem na uradne zaznamke o zbranih obvestilih, zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja, fotografije ogleda, poročila o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah ter na oškodovančeve poškodbe, o katerih je izpovedal predstojnik kirurške službe Splošne bolnišnice Jesenice. Sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec z uporabo noža skušal vzeti življenje oškodovancu G. V. Obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne more omajati sklicevanje zahteve za varstvo zakonitosti na obdolženčev zagovor ter obsežno navajanje, da je oškodovanec bistveno prispeval k poškodbi, da sta oškodovanec in Đ. H. znana storilca kaznivih dejanj, ki sta nepričakovano prišla na obdolženčev dom z namenom, da vplivata na njegovo izjavo v drugem kazenskem postopku, da je obdolženec nož uporabil v silobranu ter da je imel v času obravnavanega dogodka desno roko v mavcu. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče obstoja pripornega razloga begosumnosti ni konkretno obrazložilo in zanj navedlo razlogov, ki bi bili skladni s podatki v spisu. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da sta sodišči zaključek o obstoju begosumnosti (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) utemeljili z obrazložitvijo, da je obdolženec neposredno po storitvi kaznivega dejanja, še pred prihodom policistov in reševalcev, pobegnil skozi okno svoje sobe, nato pa odšel v Nemčijo, kjer je bil na letališču v Münchnu prijet na podlagi pripornega naloga Državnega tožilstva v Münchnu zaradi kazenskega postopka, ki je zoper njega tekel v Nemčiji. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti pobegnil. Zaradi navedenih okoliščin je pripor tudi neogibno potreben ukrep za zagotovitev navzočnosti obdolženca v kazenskem postopku in ga ni mogoče nadomestiti z drugim milejšim ukrepom. Obdolženčevi zagovorniki z navedbami, da se je obdolženec nameraval s potovanja vrniti, da je imel v ta namen že plačano povratno letalsko karto iz Münchna do doma, ter da obdolženec ni imel namena pobegniti, saj če bi takšen namen imel, ne bi odšel na letališče, kjer je poostrena policijska kontrola, ponovno nedovoljeno posegajo v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče glede ponovitvene nevarnosti „navedlo razloge, ki ne zdržijo temeljne presoje“, nekateri od razlogov pa, da so tudi v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti (10. točka sklepa preiskovalne sodnice, 8. točka sklepa zunajobravnavnega senata). Pri tem je poleg teže kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen zapora od petih do petnajstih let, upoštevalo zlasti, da je bil obdolženec že pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja, zaradi česar je tudi prestajal zaporno kazen ter da sta z oškodovancem v napetih odnosih in imata nerazrešene konflikte iz preteklosti. Upoštevaje navedene okoliščine, na katere je Vrhovno sodišče vezano in njihove pravilnosti ne presoja (drugi odstavek 420. člena ZKP), je sodišče utemeljeno sklepalo, da obstoji nevarnost, da bo obdolženec, če ostane na prostosti, ponovil istovrstno kaznivo dejanje. S ponavljanjem pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim neobstojem ponovitvene nevarnosti, da je prepričljiv obdolženčev zagovor, da se je le branil pred napadom oškodovanca, da oškodovancu ni imel namena vzeti življenja ter da je Đ. H. imel pri sebi pištolo, vložniki zahteve ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da v tej zadevi pripor ni nujno potreben, niti sorazmeren s ciljem, zaradi katerega je bil odrejen. Sodišče je ob presoji sorazmernosti in neogibnosti ukrepa v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora ugotovilo, da bo le s priporom popolnoma preprečen stik osumljenca z oškodovancem, zato pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim omejevalnim ukrepom - hišnim priporom, obdolžencu pa, glede na dosedanje ravnanje, tudi ni mogoče zaupati, da milejšega ukrepa ne bo izrabil za pobeg. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je pripor kot edini učinkoviti ukrep, s katerim se lahko obdolžencu v danem trenutku prepreči ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj, sorazmeren z vrednostjo varovane dobrine, to je življenja in zdravja oškodovanca.

C.

9. Kršitve zakona, na katere se sklicujejo obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.