Jedro

Sodišče se mora opredeliti do kršitev, ki so delavcu v postopku očitane. Ni dovolj ugotovitev, kaj je delavec storil, potrebno je ugotoviti, ali je s tem ravnanjem izpolnjen dejanski stan očitanih kršitev. Če sodišče potrdi sklep disciplinskega organa, pa se hkrati ne opredeli do očitanih kršitev (ne ugotovi, ali je tožnik za vse očitane kršitve odgovoren), pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke z dne 23.11.2001 in z dne 10.1.2001 (pravilno 10.1.2002) o prenehanju delovnega razmerja in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, izplačati pripadajoče nadomestilo plače ter povrniti stroške postopka, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo odločilne okoliščine, saj ni upoštevalo, da je bil tožnik na bencinskem servisu sam, da ni mogel spremljati vsega dogajanja v trgovini in izven nje, da so delavci J. Log sami pisali evidenco o nabavi goriva, na katero ni imel vpliva. V postopku ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da bi tožnik res izročal gotovino J. E. in z njim skupaj goljufal toženo stranko. Glede na vrsto goriva, ki izhaja iz listin je razvidno, da je E. točil bencin v različna vozila. Zlasti pa pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da uvedba in vodenje disciplinskega postopka nista zastarala. Kazenska ovadba je bila dopolnjena 12.6.2001 in že 13.6.2001 bi tožena stranka vse relevantne podatke pri Okrožnem državnem tožilstvu lahko pridobila. Tožena stranka bi si morala sama pravočasno priskrbeti podatke za novo zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. Navaja še, da je tožena stranka že ob prvem disciplinskem postopku na podlagi zahteve za uvedbo z dne 8.5.2001 imela vse podatke, ki so bili kasneje temelj za uvedbo spornega disciplinskega postopka in da je 9.4.2001 izvedela za disciplinsko kršitev in za storilca. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da iz dokaznega postopka izhaja odgovornost tožnika za očitane kršitve. V zvezi z domnevo, kdaj je pooblaščeni organ tožene stranke izvedel za kršitev in storilca pa opozarja na kazensko ovadbo zoper E., ki je ni podala tožena stranka ampak J. Log in je bila tožena stranka o tem obveščena šele s poročilom PU Slovenj Gradec. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik odgovoren za očitane kršitve po 19., 36., 39. in 45. točki 23. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti, ker je J. E., delavcu JKP Log omogočil fiktivno nabavo goriva za vozilo - cisterno, za katero se je ugotovilo, da je bila v dneh, ko naj bi bilo gorivo natočeno, na drugih relacijah ali celo na sedežu podjetja. Glede na izpovedi prič in poročilo Urada kriminalistične policije PU Slovenj Gradec zaključuje, da je tožena stranka dejansko stanje pravilno ugotovila in ob obstoju kvalifikatornih okoliščin (motnje delovnega procesa, oteženo poslovanje, nevarnost nastanka škode) tožniku izrekla primeren disciplinski ukrep. Ugotovilo je tudi, da je ugovor zastaranja vodenja disciplinskega postopka neutemeljen, ker ima ravnanje tožnika vse znake kaznivega dejanja in je torej tek zastaralnega roka odvisen od tega, kdaj je pooblaščeni organ delodajalca izvedel za ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja. To se je zgodilo v oktobru 2001. Pritožbena navedba, da je bil popoln nadzor nad dogajanjem na bencinskem servisu nemogoč, ker je bil tožnik sam, da strank, ki so si praviloma postregle same, ni mogel nadzirati in da je E. natakal gorivo v različna vozila, je neutemeljena. Iz izpovedi tožnika in priče E. izhaja, da sta se vsaj na videz že dolgo poznala. Tožnik sam je povedal, da E. ni prihajal na bencinski servis z nobenim drugim vozilom, razen s cisterno (enako je izpovedal E.), torej trditev o možnosti točenja goriva v različna druga vozila ni utemeljena. Način poslovanja z Magna kartico je predpisan. Natančno je opisan v poročilu Urada kriminalistične policije Slovenj Gradec na str. 3. Tožnik kot dolgoleten delavec tožene stranke je to poslovanje poznal in ga je okvirno tudi opisal. Že ob minimalni skrbnosti bi v primeru, če bi E. nabavil gorivo za drugo vozilo, moral to opaziti. Vendar pa sta oba povedala, da se to ni moglo zgoditi. Magna kartica se nanaša na konkretno določeno vozilo, v tem primeru na 18 tonsko, 17 metrov dolgo cisterno, torej zelo opazno in edino tovrstno na Koroškem, kot je izpovedal E. in po njegovi izpovedi je tožnik vedel, da je on voznik cisterne. Glede na to posebna kontrola registrskih tablic ali celo prometnega dovoljenja niti ni bila potrebna. Tudi navedba, da delavci KP Log niso sproti pisali evidence o nabavi goriva, ampak za več dni nazaj, ni upoštevno. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da v dneh, ko so bili izdani računi (slipi) vozilo, na katerega se nanaša Magna kartica, na bencinskem servisu ni moglo biti, ker se je nahajalo drugje, ali pa tolikšne količine goriva ni moglo natočiti, ker je istega dne natočilo gorivo že drugje. Tudi možnost, da bi E. gorivo natočil brez Magna kartice in po račun prišel kasneje s kartico, ni izkazana. Kot je bilo še ugotovljeno, je vse slipe podpisal E., torej je črtana tudi možnost, da bi Magna kartico uporabljal kdo drug.

Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik izdajal račune na Magna kartico v spornih dneh, čeprav v teh dneh vozilo, na katerega se kartica glasi, ni moglo biti na bencinskem servisu. Ker ni ugotovljena nobena druga logična razlaga za izdajo računov, je edini možen zaključek ta, da je tožnik gorivo obračunal, ne pa izdobavil J. E., ki je na slipih podpisan in ki je voznik cisterne. Tak način zlorabe plačilne kartice predstavlja lažen nakup goriva, poznan pod pojmom "suho tankanje".

V tem delu je sodišče prve stopnje ugotovilo vse relevantne okoliščine in je izvedene dokaze tudi pravilno ocenilo. Pravilno je v pretežnem delu ocenilo tudi izvedene dokaze v zvezi z ugovorom zastaranja disciplinskega postopka. Pritožbena navedba, da bi se morala tožena stranka potruditi, da čim prej pride do podatkov, na podlagi katerih lahko uvede disciplinski postopek zoper delavca in da bi glede na postopke v zvezi s kazensko preiskavo do teh podatkov lahko prišla najmanj v juniju 2001 in je zaradi v oktobru 2001 podane zahteve za uvedbo discipinskega postopka in v januarju 2002 izdane dokončne odločbe disciplinskih organov uvedba in vodenje disciplinskega postopka zastarana, je neutemeljena. Prav tako je nepravilna tudi razlaga tožene stranke, da zastaralni roki tečejo od dne, ko je izvedela, da ima kršitev znake kaznivega dejanja. Pri zastaranju uvedbe in vodenja disciplinskega postopka ni pomembno, kdaj bi delodajalec lahko izvedel za kršitev in storilca, ali kdaj se je začel zavedati teže kršitve, ampak kdaj je dejansko izvedel za ravnanje delavca, ki predstavlja kršitev delovne obveznosti. V zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka z dne 8.5.2001 se je tožniku očitalo nepodpisovanje slipov, "suho tankanje" pa le v dneh 12.5.2000, 9.9.2000 in 22.1.2001. Z zahtevo za uvedbo spornega disciplinskega postopka z dne 30.10.2001 pa se je tožniku očitala izdaja računov brez točenja goriva v dvanajstih dneh od 6.1.2001 do 15.3.2001. Priča C. P., pooblaščeni organ za uvedbo disciplinskega postopka (direktor) je izpovedal, da je podatke po daljšem zbiranju informacij dobil šele v oktobru 2001, kar potrjujejo listine v spisu in izpoved priče S. R., ki je raziskavo izvajal. Slednji je tudi povedal, da je bilo potrebno pregledati obsežno dokumentacijo in opraviti še druge poizvedbe, da so se očitane kršitve in storilec lahko odkrile. Če se je za kršitve in storilca izvedelo šele v oktobru (tožnik ni dokazal, da se je izvedelo prej), ni zastarala ne uvedba in ne vodenje disciplinskega postopka, razen morda za kršitev, storjeno 22.1.2001, za katero pa se je vedelo že ob prvi zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Ali je postopek v zvezi s to kršitvijo zastaral, pa je odvisno od tega, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja.

To je odločilno dejstvo, o katerem pa izpodbijana sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje ugotavlja le, da ima kršitev znake kaznivega dejanja poneverbe, a ugotovitve ne obrazloži. O znakih tega kaznivega dejanja disciplinski organi tožene stranke niso odločali in tudi izpodbijana sodba ne pove, iz katerega tožnikovega ravnanja izhajajo. Po 245. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur.l. RS št. 63/94) stori kaznivo dejanje poneverbe, kdor si protipravno prilasti denar, vrednostne papirje ali kakšne druge premične stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi tudi o drugih odločilnih dejstvih, to je o očitku, da je imel tožnik namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, da je iz blagajne izročal E. gotovino in s tem nezakonito ravnal s sredstvi delodajalca ter skupaj z E. ogoljufal stranko J. Log. O tem, da je tožnik jemal gotovino iz blagajne, nobena priča ni izpovedala, niti E. B., katerega izjava z dne 25.1.2001 o domnevnem E. priznanju se nahaja v spisu. Do te listine in do ugotovitev Urada kriminalistične policije, da je tožnik jemal denar iz blagajne (kaj dokazuje ta ugotovitev, iz poročila ne izhaja) se sodišče ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov napravilo dokazno oceno le o tem, da je tožnik izdajal račune za gorivo J. E., čeprav ta ni točil goriva v cisterno (fiktivno nabavljanje goriva). Glede na izvedene dokaze bi to ravnanje res lahko kazalo tudi na namen pridobitve protipravne premoženjske koristi in na goljufanje stranke J. Log. Vendar pa izpodbijana sodba takega zaključka nima. Končno je tudi samo na podlagi kršitve, do katere se je sodišče prve stopnje opredelilo, ob obstoju kvalifikatornih okoliščin lahko izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja utemeljen. Vendar pa tožniku ni očitana le ta kršitev, ampak tudi druge, o katerih mora sodišče prve stopnje zavzeti stališče. Ker so vse navedene kršitve predmet disciplinskega postopka, v katerem je bila ugotovljena tožnikova odgovornost, sodišče prve stopnje pa je odločitev disciplinskih organov potrdilo, ne da bi se do odločilnih dejstev opredelilo (ali je tožnik za vse očitane kršitve tudi odgovoren), pritožbeno sodišče v mejah preizkusa sodbe, ki ga opravi po uradni dolžnosti ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je bilo potrebno izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do vsake od očitanih kršitev (po 19., 36., 39. in 45. točki 23. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti), ugotovi, ali je izpolnjen dejanski stan vsake ali pa le nekaterih od očitanih kršitev, nato pa o odgovornosti tožnika in primernosti izrečenega disciplinskega ukrepa odloči ponovno.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (3. odstavek 165. člena ZPP).