Jedro

Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 490-5/2012-3 z dne 21. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v zvezi s pritožbo Slovenske odškodninske družbe odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor, št. 301-8/93/172 (7300) z dne 26. 9. 2012 (1. točka izreka) in zavrnila zahtevek tožnice za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, navedenih v izreku odločbe (2. točka izreka). Obravnavana zadeva se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno A.A. in sicer na podlagi Odloka Avnoj. Ker imenovani ni štel za jugoslovanskega državljana, je tožnica kot njegova hči upravičenka na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Navedeno ugotavlja upravni organ na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Kot pravni vir, ki je urejal odškodovanje, je treba šteti tudi Finančno in izravnalno pogodbo (v nadaljevanju FIP), ki sta jo sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija dne 27. 11. 1961. V skladu z navedeno pogodbo so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. Med pregnance in preseljence so bile vključene tudi osebe iz območja nekdanje FLRJ. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da sta tako razlaščenec kot tudi tožnica od leta 1945 živela v Avstriji in sta na dan 1. 1. 1960 tam imela tudi stalno prebivališče ter sta tudi sicer izpolnjevala kriterije po določilih FIP za določitev odškodnine. Upravni organ v postopku denacionalizacije ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, zato tudi niso relevantne v postopku predložene listine tujega organa, da je bil zahtevek razlaščenca zavrnjen, ker je njegov dohodek presegal mejo dohodka, to je 78.000 ATS. Takih dejstev namreč upravni organ pri odločanju ni dolžan ugotavljati oziroma njihova ugotovitev na samo odločitev ne more vplivati, saj bi to preseglo odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 24. 6. 2011 predstavlja le potrdilo o tujem pravu, kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP. V delu, ko se navaja, da ni bila izplačana nobena odškodnina in da tudi ni obstajala pravica do odškodnine po FIP, pa gre za mnenje, na katerega upravni organ ni vezan.

2. Tožnica v tožbi ugovarja, da je upravni organ napačno uporabil določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, s tem ko je FIP štel med pravne akte, ki jih morajo upravni organi upoštevati v postopku denacionalizacije, prav tako pa je zmotno razlagal samo vsebino FIP. Zakonodajalec je z ZDen imel namen popraviti le tiste krivice, ki do sprejema ZDen niso bile odpravljene na način, da bi bivši lastniki na podlagi mirovne pogodbe ali mednarodnih sporazumov dobili oziroma imeli pravico dobiti od tuje države odškodnino za podržavljeno premoženje. Za odločanje o morebitnem obstoju pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZDen z Republiko Avstrijo sta pomembna le Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP) in Pogodba o ureditvi določenih premoženjsko pravnih vprašanj, ki sta ju sklenili SFRJ in Republika Avstrija. To smiselno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003. V navedeni odločbi je ustavno sodišče kot edini pravni akt navedlo le Pogodbo o ureditvi določenih premoženjsko pravnih vprašanj, avstrijskega Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem pa ustavno sodišče sploh ne omenja. To je tudi razumljivo, saj zakon ni bil sprejet v dogovoru z Jugoslavijo, prav tako ne ureja odškodnine, temveč v bistvu socialno pomoč, ki jo je Republika Avstrija pod določenimi pogoji plačala pregnancem, nanašala pa se je na podržavljene premične stvari. Ne glede na to, tudi če bi bilo treba upoštevati FIP na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, pa je tožena stranka zmotno uporabila navedeni predpis. Ustavno sodišče je v že citirani odločbi zapisalo, da mora upravni organ mednarodne pogodbe razlagati v skladu s prvim odstavkom 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, to je dobronamerno, po običajnem smislu ter v luči njenega predmeta in cilja. Iz dopisa Ministrstva za finance Republike Avstrije pa nedvomno izhaja, da razlaščenec niti tožnica nista imela pravice do odškodnine od Republike Avstrije zaradi preseženega cenzusa. Pojem pravico do odškodnine je treba razlagati tako, da obstaja le takrat, ko je odškodnino mogoče tudi zahtevati oziroma uveljaviti oziroma dobiti. To izhaja tako iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZDen-B, kot tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da zavrne pritožbo Slovenske odškodninske družbe.

3. Upravno sodišče je s sodbo II U 159/2014 z dne 18. 3. 2015 tožbo zavrnilo ter potrdilo stališče upravnega organa, da FIP in njegovi izvedbeni akti predstavlja predpis, ki ga je dolžan upoštevati upravni organ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, torej predpis za izključitev oseb iz denacionalizacije. Prav tako se je strinjalo, da o tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, slovenski organi odločajo sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. V skladu z navedenim je bil torej upravni organ, pristojen za denacionalizacijo, dolžan sam v skladu z ureditvijo, kot jo določa ZDen, ugotavljati, ali je bil razlaščenec upravičen do odškodnine od Republike Avstrije. Takšno stališče je tudi skladno z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. 4. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 157/2015 z dne 7. 9. 2016 revizijo zoper navedeno sodbo zavrnilo ter navedlo, da se je do materialnopravnih vprašanj glede pravilne uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen v zvezi s FIP že večkrat opredelilo ter da je odločitev sodišča ter upravnega organa skladna z navedenimi stališči. Zavrnilo je tudi stališče, da bi moral upravni organ v postopku upoštevati potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance kot potrdilo o tujem pravu.

5. Ustavno sodišče RS je z odločbo. Up-930/16-13 z dne 12. 12. 2017 sodbo tega sodišča II U 159/2014 z dne 18. 3. 2015 razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Pri tem se je sklicevalo na svojo odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, s katero je bilo odločeno o enakem ustavno pravnem primeru.

6. Tožba je utemeljena.

7. Relevantno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je na podlagi določb FIP in na njegovi podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

8. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017 glede izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen navedlo, da je presoja v takšnem primeru odvisna predvsem od ocene ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanja odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja. Drugače pa je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

9. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

10. Glede navedenega vprašanja je v podobni zadevi zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS (sodba opr. št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njegovih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njegovi podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točka C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnino za gospodinjske predmete, odškodnino za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravico do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

11. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji, mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

12. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

13. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali so imeli vlagatelji zahtevka na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobili, če bi jo uveljavljali. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam, ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

14. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi. Pri tem pa mora upravni organ dati stranki možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilne za presojo.