Jedro

Potne stroške, ki jih je priglasila priča, katere zaslišanje je predlagal tožnik, je dolžan predhodno kriti tožnik in ne toženec.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da je znesek iz I. točke izreka namesto tožene stranke dolžna priči plačati tožeča stranka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priči A.A. priznalo potne stroške v višini 23,10 EUR (I. točka). Obenem je odločilo, da je znesek iz I. točke tega sklepa dolžan v 15 dneh po prejemu tega sklepa upravičencu plačati toženec, po pošti na njegov naslov (II. točka) in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Zoper sklep je pritožbo vložil toženec, smiselno zoper II. točko izreka (s katerim mu je sodišče naložilo plačilo potnih stroškov priče) zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče nepravilno svojo odločitev oprlo na načelo uspeha v postopku na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Le v kolikor bi sodišče predhodno naložilo povračilo potnih stroškov priče tožniku, ki je predlagal zaslišanje priče, na podlagi 152. člena ZPP, bi lahko po zaključku postopka sodišče na prvi stopnji te stroške kot stroške postopka, po načelu uspeha, naložilo v plačilo toženi stranki. Glede na določbo 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno nosi svoje stroške postopka, ki jih povzroči s svojimi dejanji.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 154. člena ZPP.

Pritožba pravilno navaja, da je zaslišanje priče A.A. predlagal tožnik in da za to ni nobene pravne podlage za naložitev potnih stroškov priče toženi stranki.

Po 152. členu ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. To pa pomeni, da potne stroške, ki jih je priglasila priča A.A., katere zaslišanje je predlagal tožnik, dolžan predhodno kriti tožnik in ne toženec. Gre za sklep, ki je izdan med postopkom pred zaključkom postopka in za stroške priče, ki jo je sodišče zaslišalo na predlog tožnika.

Zato sodišče prve stopnje za naložitev plačila potnih stroškov priče na podlagi 154. člena ZPP in uspeha v pravdi, ni imelo nobene podlage. Določba 154. člena ZPP se nanaša na končno odločitev o stroških postopka po zaključenem postopku glede na uspeh v pravdi. Skladno z določbo 163. člena ZPP o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprešnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Ker gre v obravnavanem primeru za potne stroške priče, katere zaslišanje je predlagal tožnik in ne za povračilo stroškov, ki bi jih uveljavljal tožnik do konca obravnave, je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 158. člena ZPP sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je znesek iz I. točke izreka namesto tožene stranke dolžna priči plačati tožeča stranka.