Jedro

Storilec mora imeti možnost, da se seznani z vsakim procesnim gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Slovenj Gradec je storilcu J. P. dne 30. 8. 2011 izdal plačilni nalog št. 996363336 za

radi prekrška po 2. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo 300 € in 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu s sodbo ZSV 696/2011 z dne 15. 5. 2012 zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve pravice do učinkovite obrambe, jamstev poštenega postopka in načela materialne resnice po 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi s prvo alinejo 29. člena Ustave in 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 57. in 68. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da je storilec takoj, ko je dobil s strani sodišča obvestilo o postopku z zahtevo za sodno varstvo, podal odgovor, se izjavil o spisovni dokumentaciji, izpostavil neomenjena dejstva, predlagal izvajanje dokazov, kar vse mu je bilo onemogočeno. Po navedbah vlagateljice je pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti podala tudi sodnica B. Č., ki je navedla, da je pri reševanju spisa pomotoma spregledala, da še ni potekel rok od vročitve poziva storilcu, da se lahko izjasni o navedbah v opisu dejanskega stanja ter pristopi na sodišče in vpogleda v spisovno dokumentacijo. Vlagateljica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Presoja, ali je bil obdolženec za prekršek deležen poštenega postopka, obsega predvsem odgovor na vprašanje, ali je imel zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vprašanj, ki so pomembna za odločitev (22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave). Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli glede vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko v njeno škodo vplivale na odločitev sodišča. V procesni situaciji iz prvega odstavka 57. člena ZP-1, ko se storilcu plačilni nalog izda in vroči takoj na kraju prekrška, se storilcu hkrati predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar se zaznamuje na plačilnem nalogu. S tem se storilcu omogoči izpodbijanje ugotovitev prekrškovnega organa v zahtevi za sodno varstvo (tako tudi odločba Vrhovnega sodišča IV Ips 87/2012 z dne 27. 11. 2012 in IV Ips 58/2010 z dne 20. 4. 2010). Storilec pa mora imeti možnost, da se seznani tudi z vsakim drugim procesnim gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Če sodišče iz podatkov spisa ugotovi dejstva, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti, mora o tem obvestiti storilca, če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja, pa mu opis posredovati, hkrati pa storilca seznaniti, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga poučiti po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 ter mu določiti rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve (peti odstavek 65. člena ZP-1).

5. V obravnavanem primeru je storilec dne 30. 8. 2011 ob 15.05 uri, na mestni ulici v naselju Slovenj Gradec, iz smeri Ozare proti Staremu trgu, kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom za naselje omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo 73 km/h, kar je za 23 km/h več od dovoljene oziroma z upoštevanjem tolerance +/- 5 km/h za 18 km/h več od dovoljene. Prekršek prekoračitve največje dovoljene hitrosti je bil ugotovljen z laserskim merilnikom hitrosti ob prisotnosti policijske patrulje. Storilec je bil ustavljen v neposredni bližini stavbe Stari trg 32 v Slovenj Gradcu, kjer mu je policist na merilniku hitrosti pokazal prekoračeno hitrost, ga seznanil s kršitvijo ter mu vročil plačilni nalog zaradi prekrška po 2. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP. Zoper plačilni nalog je storilec dne 5. 9. 2011 vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da je po vročitvi plačilnega naloga ugotovil, da na poti, ki jo je prevozil, ni znaka, ki bi omejeval hitrost na 50 km/h. Zahtevi je priložil načrt poti, ki jo je opravil tisti dan. Dne 15. 9. 2011 je prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo posredoval sodišču, skupaj s plačilnim nalogom, sklepom o popravi pomot, opisom dejanskega stanja ter izjavama policistov M. Š. in J. S. Sodišče je po prejemu zahteve za sodno varstvo dne 17. 4. 2012 pozvalo prekrškovni organ, da predloži zapisnik o opravljenih meritvah hitrosti ter se opredeli do navedb storilca, da je bil izmerjen zunaj naselja Slovenj Gradec. Dne 10. 5. 2012 je sodišče storilcu poslalo opis dejanskega stanja, ki ga je sestavil prekrškovni organ, ter ga pozvalo, da v roku 5 dni odgovori na navedbe v opisu ter pristopi na sodišče in vpogleda v spisovno dokumentacijo ter se o njej izjavi.

Storilec je poziv prejel 11. 5. 2012, dne 15. 5. 2012 (torej znotraj 5-dnevnega roka, ki ga je postavilo sodišče) pa je po priporočeni pošti sodišču posredoval odgovor, v katerem se je izjavil o spisovnem gradivu. Navedel je, da se policisti očitno niso prepričali o njegovih trditvah, da znaka za omejitev hitrosti na njegovi poti dne 30. 8. 2011 ni bilo, zato je sodišču predlagal ogled tega dela poti. V primeru, da bi znak sedaj bil postavljen, pa je predlagal pridobitev sklepa o vzpostavitvi prometne signalizacije in delovni nalog izvedbe del postavitev znaka. Storilec je ugovarjal tudi navedbi v opisu dejanskega stanja o upoštevani toleranci pri merjenju hitrosti. Navedel je, da Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike v cestnem prometu pri merjenju hitrosti v ovinku (za kar je po oceni storilca šlo v konkretnem primeru) določa možnost napake 10 km/h in ne le 5 km/h. Vlogi je priložil tudi fotografije svoje poti in mesta, na katerem je bila izmerjena hitrost. 6. Iz navedenega izhaja, da se je obdolženec opredelil do dodatnega dokaznega gradiva, s katerim v postopku pred prekrškovnim organom ni bil seznanjen, ter v zvezi s tem predlagal izvedbo dokazov. Vendar se sodišče o relevantnosti teh navedb in dokaznih predlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo, pač pa je navedlo, da obdolženec glede dokaznega gradiva v spisu ni podal pripomb. Sodbo, s katero je obdolženčevo zahtevo za sodbo varstvo zavrnilo, je namreč izdalo že 15. 5. 2012, torej še preden je potekel rok za podajo navedb. S tem je sodišče obdolžencu onemogočilo uresničevanje ustavne pravice iz 22. člena v zvezi z 29. členom Ustave, ki je konkretizirana v petem odstavku 65. člena ZP-1. Ob tem pa iz vsebine obdolženčeve izjave ter priloženih dokazov izhaja, da je navedena kršitev lahko vplivala tudi na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovnem postopku se bo moralo sodišče opredeliti do obdolženčevih navedb ter dokaznih predlogov, po potrebi dopolniti dokazni postopek (četrti odstavek 65. člena ZP-1) ter v zadevi ponovno odločiti.