Jedro

Pravilno je ravnanje tožene stranke, ko je zahtevo tožnice po priznanju vdovske (ali sorazmernega dela vdovske) pokojnine zavrglo, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 5. 2016 in odločbe št. ... z dne 14. 3. 2016. Tožba se v delu, kjer tožnica uveljavlja priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A.A., rojenem 11. 5. 1955, umrlem 18. 5. 2014, zavrže."

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 4. 5. 2016 in 14. 3. 2016 in priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A.A., rojenem 11. 5. 1955, umrlem 18. 5. 2014. Presojalo je, ali je tožena stranka vnovično zahtevo tožnice za pridobitev pravice do vdovske pokojnine upravičeno zavrgla. Štelo je, da je toženec pravilno uporabil 129. člen ZUP, v skladu s katerim se s sklepom zavrže zahteva, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšno pravico ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejanska ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. Meni, da se prvostopenjsko sodišče ni poglobilo v njeno zadevo ter ni upoštevalo dejstvo, da je zbolela. Navaja, da je ponovno zahtevo za pridobitev sorazmernega dela vdovske pokojnine dala zaradi tega, ker je hudo zbolela in jo je pokojni mož s svojo plačo preživljal. Zahtevo je podala pri bosansko - hercegovskem nosilcu socialnega zavarovanja, ki je zadevo odstopil v reševanje toženi stranki. Pri tem meni, da v kolikor njen zahtevek ne bi bil utemeljen, nosilec bosansko - hercegovskega zavarovanja njene zahteve sploh ne bi sprejel. Prav tako se ne strinja s tem, da je potrebno imeti določeno starost v času moževe smrti za pridobitev vdovske pokojnine. Navaja, da je v času smrti moža imela 50 let starosti, da je hudo zbolela in da sedaj izpolnjuje pogoj za vdovsko pokojnino, saj je stara 53 let. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa bilo potrebno pritožbi delno ugoditi, saj je prvostopenjsko sodišče presojalo postopkovno odločitev tožene stranke, ko je ta zahtevo tožnice s sklepom zavrgla. Tožena stranka ni meritorno odločala o pravici do vdovske pokojnine, kakor je to napačno storilo sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in tožbo v tem delu (glede priznanja pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A.A., rojenem 11. 5. 1955, umrlem 18. 5. 2014) iz navedenih razlogov zavrglo.

5. Spor v predmetni zadevi se nanaša na ravnanje tožene stranke, ko je tožničino vlogo s sklepom z dne 14. 3. 2016 zavrglo, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 25. 4. 2014 in s pritožbeno odločbo z dne 22. 7. 2014. Z navedenima odločbama je bilo odločeno, da tožnica po pokojnem možu A.A., rojenem 11. 5. 1955, umrlem 18. 5. 2014, glede na zahtevek bosansko - hercegovskega nosilca zavarovanja z dne 18. 2. 2014, ne more pridobiti pravice do vdovske pokojnine, ker v Republiki Sloveniji niso izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca, ki so opredeljeni v 52. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Sodno presojo predmetnih odločb je izvršilo prvostopenjsko sodišče (sodba opr. št. XII Ps 1520/2014 z dne 4. 6. 2015, kakor tudi pritožbeno sodišče (sodba opr. št. Psp 390/2015 z dne 15. 10. 2015). Obe sodišči sta zavrnili tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 25. 4. 2014 in z dne 22. 7. 2014 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine. Razlog za nepriznanje je bil na strani pokojnega A.A., ki na dan smrti ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kakor so določeni v 41. členu ZPIZ-2, posebej ne pogoja določenega v 42. členu ZPIZ-2, tj. dopolnitev minimalne pokojninske dobe. A.A. bi moral za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (38 delovnih let, od tega znaša 1/3 12 let in 8 mesecev). Pokojni zavarovanec je dopolnil zgolj 6 let, 8 mesecev in 7 dni pokojninske dobe ter tako niso izpolnjeni na njegovi strani pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

6. Upoštevajoč zgoraj navedeno je pravilno ravnanje tožene stranke, ko je zahtevo tožnice po priznanju vdovske (ali sorazmernega dela vdovske) pokojnine zavrglo, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.

7. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v 11. členu ZPIZ-2, kjer je določeno, da se za odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), če ni s tem zakonom drugače določeno. Po četrtem odstavku 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z njo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker je bilo v predhodno pravnomočno končanem postopku ugotovljeno, da tožnica ne more pridobiti pravice do vdovske pokojnine zaradi okoliščin na strani pokojnega zavarovanca je zdravstveno stanje in preživljanje vdove navedeno tako v novem zahtevku, kakor v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, irelevantno. O pogojih na strani umrlega zavarovanca je bilo že odločeno in se glede tega dejansko stanje ni v ničemer spremenilo. Do spremembe bi prišlo v kolikor bi bili predloženi dokazi o zavarovalni dobi pokojnega zavarovanca dopolnjeni v Sloveniji oziroma v Bosni in Hercegovini, ki v predhodnem postopku še ni bila upoštevana in sicer v obsegu, da bi pokojni zavarovanec dopolnil 12 let in 8 mesecev skupne pokojninske dobe.

8. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v delu, kjer je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke z dne 14. 3. 2016 in z dne 4. 5. 2016 zavrniti in v tem obsegu tudi potrditi prvostopenjsko sodbo. Glede meritorne odločitve, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A.A. pa je bilo potrebno pritožbi ugoditi, saj je tožena stranka v predmetni zadevi odločala zgolj postopkovno in ne po vsebini ter v posledici tega odločitev prvostopenjskega sodišča spremeniti tako, da se tožba v tem delu zavrže (prvi odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).