Jedro

Tožena stranka je tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, in zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, ker je kot novinar v zvezi z opravljanjem svojega dela vodje športne redakcije s predstavnico za stike z javnostjo športne zveze preko sms sporočil, posredovanih z njegovega službenega telefona, komuniciral na neprimeren način ter jo žalil, pri čemer imajo njegova dejanja vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja razžalitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se v delu, ki se nanaša na neodločitev o tožnikovem zahtevku za izplačilo plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2009 nezakonita in se jo zato razveljavi. Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (1. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje o zahtevku, da mu je tožena stranka dolžna izplačati plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja z izpodbijano sodbo, sploh ni odločilo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil določbo prvega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi, ker bi moral svoje delo opravljati vestno in strokovno ter pri tem upoštevati temeljne usmeritve delodajalca, določbe predpisov, odredb in navodil, ne da bi navedene elemente konkretiziralo. Dokaze, ki jih je predlagal, je sodišče prve stopnje zavrnilo, v posledici česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Navaja, da se očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne nanašajo na njegovo delo in obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, ampak na zasebno razmerje med njim in Š:P.. Naravo tega razmerja je pojasnil v svoji izpovedi, zato je zmoten zaključek, da gre za nedopustno ravnanje tožnika v zvezi z njegovim delom novinarja. Vprašljivo je, v čem se kaže, oziroma kaj sploh predstavlja tožnikovo nedopustno ravnanje. V sodbi citirana sms sporočila so bila izmenjana v poznih večernih urah, torej v tožnikovem prostem času. Sodišče bi glede na izpoved priče P.P. o 24-urnem delovniku moralo izvesti dokaz o trajanju in razporeditvi tožnikovega delovnega časa. Predlagal je, da tožena stranka predloži splošni akt o delovnem času in njegovi razporeditvi, vendar je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog zavrnilo, niti ni izvajalo dokazov glede odločilnega dejstva, tj. ali je v konkretnem primeru sploh šlo za uporabo službenega telefona, temveč je nekritično sledilo trditvam tožene stranke. Meni, da Š.P. v spornem obdobju ni bila predstavnica za stike z javnostjo pri ... zvezi (v nadaljevanju: ZS), saj bi v takem primeru sms sporočila objavila na spletni strani ZS. S tem v zvezi je predlagal poizvedbe na ZS o uradnem statusu Š.P., sodišče prve stopnje pa predlaganega dokaza ni izvedlo. Iz izpovedi priče M.B. izhaja, da je šlo pri komuniciranju s sms-i za zasebno korespondenco med tožnikom in Š.P.. Na neverodostojnost izpovedi Š.P. o izključno službenem komuniciranju z njim kaže dejstvo, da sta se dogovarjala o nabavi fraka za svečani ples. Sporni sms-i, ki jih je poslal tožnik, so bili odgovor na žaljivo vsebino sms-ev, ki jih je poslala Š.P.. Očitki toženca o naklepni krštivi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja niso konkretizirani in določno opredeljeni, pri čemer je tožnikovo delo pisanje člankov in ne njihova objava. Opozarjanje na neprimerno ravnanje strokovne direktorice ... (mame Š.P.), po mnenju tožnika, ne predstavlja grožnje. Š.P. je bila njegova dobra znanka, zato ne drži ugotovitev sodišča, da bi morali novinarji namesto napadanja ščititi svoje vire. Priglasil je pritožbene stroške. Tožnik je dne 1. 2. 2010 še dopolnil svojo pritožbo.

V odgovoru na pritožbo tožena tožena stranka prereka vse pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba se v delu, ki se nanaša na neodločitev o reparacijskem (denarnem) zahtevku, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, v ostalem pa pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik v pritožbi pavšalno zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ima nejasne in pomanjkljive razloge, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. S temi navedbami tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča vsebuje ustrezne in zadostne razloge o formalnih in vsebinskih pogojih za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki niso nejasni niti niso med seboj v nasprotju in jih je mogoče preizkusiti. Pritožba zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče nasprotja glede odločilnih dejstev ni ugotovilo nasprotja, niti ni podanega nasprotja med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Pri formalnem uveljavljanju nasprotja med razlogi sodbe in listinami gre dejansko za posredno nestrinjanje z dokazno oceno oziroma za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Kot takšne je mogoče šteti tudi navedbe tožnika, ki sodišču očitajo, da ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih po mnenju tožeče stranke moralo. Vprašanje zavrnitve določenega dokaznega predloga je predmet dokazne presoje in je povezano z ugotavljanjem dejanskega stanja zadeve. Z navedbami na več mestih, da je sodišče nepravilno presodilo izvedene dokaze, pomanjkljivo ocenilo izpovedi prič (Š.P., P.P. in M.B.) in sprejelo napačno dokazno oceno, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, smiselno pa tudi kršitev 8. člena ZPP. Po tej določbi je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva štejejo za dokazana. Sodišče prve stopnje je z logičnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo svoje dejanske zaključke o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in po presoji pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo metodološke napotke iz citiranega člena ter ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov, ocena izvedenih dokazov pa je tudi sicer vsebinsko prepričljiva.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožena stranka tožniku dne 22. 1. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A1 in B4). Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – v nadaljevanju: ZDR) in zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR), ker je kot novinar časopisa S. v zvezi z opravljanjem svojega dela vodje športne redakcije tega časopisa v obdobju od 18. 12. 2008 do 26. 12. 2008 s predstavnico za stike z javnostjo ZS Š.P., preko sms sporočil, posredovanih z njegovega službenega telefona, komuniciral na neprimeren način ter jo žalil, pri čemer imajo njegova dejanja vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja razžalitve, ter ji grozil, da bo podatke o njenem zasebnem življenju ter življenju njene matere prof. dr. S.M., dr. med., objavil v časopisu S., v kolikor Š.P. ne odstopi z mesta predstavnice za stike z javnostjo ZS.

Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v rokih in na način, določen v drugem odstavku 83. člena in 110. členu ZDR. Ob pravilnem zaključku, da so izpolnjene formalne zahteve, ki jih določa ZDR za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, če so bili podani utemeljeni (vsebinski) razlogi za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sporno je, ali je bila Š.P. v spornem obdobju tiskovna predstavnica ZS in ali ji je tožnik sms-sporočila (B3) pošiljal v službenem ali zasebnem komuniciranju.

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila Š.P. tiskovna predstavnica na podlagi ustne pogodbe, ki jo sklenila s S.K., ki je bil predsedujoči ZS. Imenovana je bila na korespondenčni seji in zanjo so glasovali vsi člani. Funkcijo predstavnice za stike z javnostjo je tudi dejansko opravljala. V zvezi s trditvami tožnika, da predsedstvo ZS od 3 11. 2008 (od 62. seje) ni bilo več legitimno in da je nazdorni odbor ZS na 4. seji 14. 1. 2009 ugotovil, da je bilo med drugim imenovanje Š.P. nelegitimno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila seja nadzornega sveta ZS, ki je potekala na dopisni način šele 14. 1. 2009 (A11). Zato ugotovitev, da od 3. 11. 2008 predsedstvo nima potrebne sklepčnosti za sprejem odločitev, ne more zajeti imenovanja Š.P. za tiskovno predstavnico v času od 18. 12. do 26. 12. 2008, ko so ji bila poslana sms sporočila. Za predmetni spor je bistveno, da je v spornem obdobju Š.P. na podlagi imenovanja opravljala delo tiskovne predstavnice ZS in da je tožnik v času pošiljanja sporočil štel, da je Š.P. opravljala takšno funkcijo. Tožnik je namreč s Š.P. (kot izhaja iz vsebine sms sporočil) komuniciral kot s tiskovno predstavnico ZS. V sms sporočilih jo je označil za „uradno piarovko ZS“, omenjal možnost prijave častnemu razsodišču Slovenskega društva za odnose z javnostjo, jo pozival, da izgine iz ..., da javno objavi, da zaradi prezasedenosti ne more več sodelovati s ZS in jo spraševal o njenem „piarovskem“ prispevku v medijih. Glede na takšne ugotovitve ni bilo potrebe po dodatnem poizvedovanju na ZS o uradnem statusu Š.P. v spornem obdobju, zato je sodišče prve stopnje predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo.

Iz izpovedi direktorja tožene stranke P.P. in priče M.B. izhaja, da delo novinarja ni mogoče strogo ločiti na delo novinarja za službene in zasebne zadeve. P.P. je izpovedal, da pri novinarju praktično ni mogoče ugotoviti, kdaj je v službi in kdaj ne. Za poklic novinarja ni mogoče, da bi sam sebe izločil iz dogajanja, katerega pokriva. Priča M.B. je pojasnila, da je okvirni delovni čas pri toženi stranki od 9.00 ure do 15.00 ali 16.00 ure, vendar pa novinarji na delovni čas niso vezani. Praksa je taka, da se dela toliko, da se vse naredi, in da lahko dela novinar tudi doma in ponoči. Na podlagi navedenih izpovedi, ki sta v bistvenem skladni, ni bilo potrebno izvajati drugih dokazov. Delo novinarja je takšno, da lahko svoje delo opravlja izven dopoldanskega delovnega časa. V tožnikovem primeru gre za gibljivi delovni čas, ki je v okvirih zakonskih določb o delovnem času (142. člen ZDR). Tožnikov delovnik je namreč vezan na spremljanje športnih dogodkov. Za takšno delo je značilno, da ni mogoče potegniti ločnice med komuniciranjem novinarja v določenem delu dneva in njegovim zasebnim komuniciranjem. Klici in pogovori tožnika, ki se nanašajo na spremljanje aktualnega športnega dogajanja (izbor novega selektorja slovenske ... reprezentance), so zato nedvomno povezani z novinarskim delom. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre pri sms sporočilih, ki jih je tožnik posredoval v obdobju od 18. 12. do 26. 12. 2008, za službeno zadevo in so zato neutemeljeni očitki, da pri pošiljanju sms sporočil oziroma komuniciranje s tiskovno predstavnico ZS ni bilo povezano z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja. Iz vsebine sms sporočil je razvidno, da gre v spornem času za pogovore v zvezi z delovanjem Š.P. v ZS, to pa je bilo področje, ki ga je tožnik kot novinar (vodja športne redakcije pri S.) tudi pokrival, na kar je nenazadnje Š.P. tudi opozarjal v sms sporočilih. Posledično pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, da je M.B. izpovedal, da je šlo med tožnikom in Š.P. za zasebno korespondenco. Ista priča je obenem tudi opozorila na neprimerno vsebino tožnikovih sporočil z vidika dejavnosti tožene stranke.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je šlo za pošiljanje sms sporočil s telefona tožnika, ki je bil v zasebni uporabi, in da zaključek sodišča temelji na trditvah toženca. Nasprotno. Sodišče je na podlagi tožnikovih navedb zaključilo, da je telefonska številka, s katere so bili poslana sporočila, tako njegova zasebna kot službena številka in da jo je uporabljal še pred nastopom dela, po dogovoru z delodajalcem pa jo je prenesel kot kontaktno številko za delo novinarja. Tožnik je številko, s katere so bila poslana sms sporočila, uporabljal torej tudi za službene zadeve, pri čemer so bili službeni klici limitirani na določeno vsoto in je za ta del dobil tožnik povrnjene izdatke. Dokazi, ki jih tožnik v zvezi z zatrjevano zasebno uporabo telefona in tudi drugi dokazi, ki ji tožnik prilaga šele v pritožbi, so ob neizpolnjevanju pogojev iz 286. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 337. členom ZPP, podvrženi prekluziji. Ker sodišče v tem sporu presoja zakonitost odpovedi tožene stranke zaradi ravnanj tožnika (novinarja), so nerelevantne pritožbene navedbe o namenih Š.P., o njenih povezavah s toženo stranko in o tem, kdo je začel z žaljivimi sporočili.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila vsebina sms-ov izredno žaljiva. Žalitve so bile težke in kažejo na poniževalen in zaničevalen odnos do Š.P., ki ji je tudi grozil, kaj se bo zgodilo z njo in njeno materjo, če ne bo izpolnila njegove zahteve. Š.P. so sms sporočila močno prizadela. Direktor tožene stranke P.P. je povedal, da je bila vsebina sms sporočil grozljiva in da je šlo za ekstremen primer, priča M.B. pa je izpovedal, da se tožnik ne bi smel posluževati groženj in da je bilo tožnikovo početje nemoralno. Ravnanje tožnika je v nasprotju z zapovedjo iz 20. točke Kodeksa novinarjev Republike Slovenije (B9). S tem, ko je tožnik Š.P. razžalil vsakič, ko ji je poslal sms sporočilo v času od 18. 12. do 26. 12. 2008, je nevestno opravljal svoje delo oziroma kršil delovno obveznost iz 4. alineje drugega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi, opisano ravnanje pa ima obenem tudi znake nadaljevanega kaznivega dejanja razžalitve iz 158. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 66/2008). V 4. alineji drugega odstavka 7. člena citirane pogodbe o zaposlitvi je namreč določeno, da se je tožnik kot novinar dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo. Tudi v 35. členu ZDR je določeno, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Iz izpovedi P.P. je razvidno, da so imeli po objavi korespondence na spletnih straneh močen odziv športne javnosti, zlasti ..., in veliko število pritožb. Da so pri toženi stranki dejanja tožnika pustila moralni madež izhaja tudi iz izpovedi priče M.B..

Drugi bistveni element, ki je potreben za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri ugotavljanju obstoja pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR je potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in interese pogodbenih strank. V prvi vrsti je potrebno izhajati iz narave in teže tožnikovih dejanj. Kršitve v obravnavani zadevi so dokazane, teža dejanja pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje glede na dejansko situacijo in okoliščine primera znatna oziroma huda. Zadeva je prišla v javnost in je toženi stranki pustila precejšnji moralni madež na ugledu. Upoštevati je potreba tudi zaupanje v delavca novinarja. Za uspešnost novinarskega dela je bistveno, da jim ljudje, s katerimi komunicirajo, zaupajo. Ni mogoče pričakovati zaupanja do novinarja, ki uporablja žaljive izraze, niti ni mogoče spregledati prizadevanja delodajalca, da se opisani način komuniciranja do virov informacij ne bi ponovil. Glede na vse obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2008 je po obrazloženem zakonita.

Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonita razveljavi in reintegracijski zahtevek. Ker sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o tožbenem zahtevku v celoti (3. točki tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na reparacijo), v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa navedlo, da je potrebno tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrniti, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožnika štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v ostalem pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na ostale navedbe tožnika v pritožbi pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Navedb v dopolnitvi pritožbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je tožnik navedeno dopolnitev vložil prepozno, torej po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka iz prvega odstavka 333. člena ZPP. Rok teče od vročitve prepisa sodbe stranki, ki je bila v konkretnem primeru opravljena dne 21. 10. 2009, kar pomeni, da se je rok za pritožbo iztekel 5. 11. 2009. Dopolnitev pritožbe, ki je bila oddana priporočeno na pošto 1. 2. 2010, je tako vložena po izteku pritožbenega roka in jo pritožbeno sodišče ni presojalo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).