Jedro

Obdolženec torej lahko izbira, kako se bo zagovarjal oziroma se lahko zagovarja tako, kot presodi, da je zanj v kazenskem postopku najbolj ugodno. Kot priča pa je, kot je že navedeno, dolžan govoriti resnico. Zato je treba v primeru, če je nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa v istem postopku o istih dejstvih zaslišan kot obdolženec, izločiti iz spisa zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče (Vrhovno sodišče RS Kp 11/2007 z dne 26. 2. 2008). Pritožbeno sodišče pa ob navedenem dodaja še, da bi v primeru, v kolikor bi sodišče uporabilo izpovedbo obdolženca (zoper katerega je kasneje v zvezi z istim kaznivim dejanjem vložena obtožnica), zaslišanega kot priče, navedeno pomenilo zaobit zakona in obdolženčeve ustavne pravice, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe (29. člen Ustave RS).

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se iz predmetnega kazensko preiskovalnega spisa v skladu z drugim odstavkom 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izloči zapisnik o zaslišanju priče B. B. ter prepis zvočnega posnetka zaslišanja priče B. B., kar vse se po pravnomočnosti sklepa zapre v poseben ovitek in hrani ločeno od drugih spisov.

2. Zoper tak sklep se je po svojem zagovorniku pritožil obdolženi A. A. V pritožbi izpostavlja, da je bil B. B., ko je bil zaslišan kot priča, poučen v skladu z določbami 238. člena ZKP in glede na to, da v trenutku zaslišanja zoper B. B. tudi ni bil voden noben postopek, ni mogoče govoriti o tem, da so bile kršene njegove ustavne pravice, zaradi česar tudi ni pravne podlage za izločitev predmetnih zapisnikov. Glede na navedeno pritožnik meni, da je z izpodbijanim sklepom prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, prvostopnemu sodišču pa očita tudi zmotno uporabo materialnega prava.

3. Pritožba pa nima prav.

4. Uveljavljanih kršitev prvostopno sodišče ni zagrešilo, saj so razlogi izpodbijanega sklepa povsem jasni, katero kršitev kazenskega zakona ima v mislih, pa pritožnik niti ni konkretiziral, saj ni navedel za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo. Sicer pa je iz vsebine pritožbenih navedb razbrati, da pritožnik ne soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je potrebno že navedeno izjavo oziroma zapisnik zaslišanja priče B. B. izločiti iz spisa.

5. Kot je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo že prvostopno sodišče, je Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu v obravnavani zadevi, hkrati z izjavo o delnem odstopu od kazenskega pregona, vložilo tudi obtožnico zoper obdolžene C. C., A. A. in B. B. zaradi v sostorilstvu storjenega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi z prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Istočasno je državno tožilstvo predlagalo, da preiskovalna sodnica na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP iz spisa izloči zapisnik o zaslišanju priče B. B. in prepis zvočnega posnetka zaslišanja navedene priče, saj gre za izjavo, na katero se bodoča sodna odločba ne sme opirati. B. B. je bil namreč v fazi preiskave zaslišan kot priča, kasneje pa je, kot je že navedeno, tožilstvo tudi zoper njega vložilo obtožnico, kar pomeni, da v postopku ni več priča, temveč obdolženec.

6. Obdolženec nikoli ne more biti priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zoper soobdolžence, ne glede na (ne)povezanost kaznivih dejanj (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 451/2008 z dne 11. 12. 2008). V zadevi kot je obravnavana je namreč potrebno upoštevati, da gre za kolizijo pravic dveh procesnih subjektov, ki so glede na njuni različni vlogi nezdružljive. Temeljna razlika med njunima procesnima položajema je, da se obdolženec v kazenskem postopku ni dolžan zagovarjati, če pa izpoveduje, ni dolžan govoriti resnico, medtem ko je priča dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico. Glede na navedeno je v pravni teoriji in sodni praksi sprejeto stališče, da obdolženec nikoli ne more biti priča v lastni zadevi. Nikoli pa ne more biti priča tudi v enotnem postopku zoper soobdolžence.

7. V skladu z 29. členom Ustave Republike Slovenije mora biti namreč vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Gre torej za ustavno zagotovljeno pravico in temeljno svoboščino. Tudi v določbi tretjega odstavka 5. člena ZKP je predpisano, da se obdolženec ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Obdolženec torej lahko izbira, kako se bo zagovarjal oziroma se lahko zagovarja tako, kot presodi, da je zanj v kazenskem postopku najbolj ugodno. Kot priča pa je, kot je že navedeno, dolžan govoriti resnico. Zato je treba v primeru, če je nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa v istem postopku o istih dejstvih zaslišan kot obdolženec, izločiti iz spisa zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče (Vrhovno sodišče RS Kp 11/2007 z dne 26. 2. 2008). Pritožbeno sodišče pa ob navedenem dodaja še, da bi v primeru, v kolikor bi sodišče uporabilo izpovedbo obdolženca (zoper katerega je kasneje v zvezi z istim kaznivim dejanjem vložena obtožnica), zaslišanega kot priče, navedeno pomenilo zaobit zakona in obdolženčeve ustavne pravice, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe (29. člen Ustave RS). Glede na navedeno pritožba, ki skuša prepričati o nasprotnem, ne more biti uspešna.

8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je z izpodbijanim sklepom izločilo zapisnik in prepis zvočnega posnetka B. B., kot je sicer to navedeno v izreku izpodbijanega sklepa.

9. Glede na navedeno, ker torej ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadenega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.