Jedro

Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen če sami iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka, kot izhaja iz 124. člena ZZZDR. Pomeni, da polnoletni otroci do katerih starši iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje zanje niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva. Brezposelnost enega od staršev, zaradi katere nima, oziroma ni imel niti sredstev za lastno preživljanje, sicer lahko predstavlja upravičeni razlog v smislu 124. člena ZZZDR za neizpolnjevanje preživninskih obveznosti, vendar ne v primeru, da se ne zaposli, oziroma dela le priložnostno, čeprav je za delo zmožen, da bi ga našel in tudi opravljal, prav zato, da ni treba plačevati preživninske obveznosti, in tudi sicer z otrokom nima niti stikov niti starševskega odnosa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15. 9. 2015 v točki 7 in 8 izreka in ugotovilo, da tožnik ni zavezanec za plačilo storitev institucionalnega varstva za A.A., rojenega 21. 4. 1966 in toženko zavezalo, da tožniku povrne stroške postopka.

Ugotovilo je, da A.A. iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do tožnika, zato tožnik ni zavezanec za plačilo storitve institucionalnega varstva.

2. Pritožuje se toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je večkrat zapisano, da je bil tožnik v spornem obdobju sposoben in zmožen za delo, da se je namenoma izogibal plačevanju preživnine in podobno. V izreku je sodišče odločilo, da tožnik ni zavezanec za plačilo institucionalnega varstva za A.A.. Tako iz sodbe izhaja, da je tožnik oproščen plačila institucionalnega varstva, zato ker ni izpolnjeval preživninskih obveznosti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče je v celoti zanemarilo nesporno dejstvo, da je tožnikov oče izpolnjeval svojo preživninsko obveznost od leta 2002 do leta 2012. Četudi bi držalo, da tožnikov oče od leta 1988 do leta 2002 neupravičeno ne bi izpolnjeval preživninske obveznosti ni materialnopravne podlage, da bi bil tožnik v celoti oproščen plačila storitve institucionalnega varstva. Morebitno dejstvo neupravičenega neizpolnjevanja preživninske obveznosti 14 let, ob upoštevanju izpolnjevanja preživninske obveznosti 10 let, bi bil lahko morebiti razlog za višjo oprostitev tožnika za plačilo storitve institucionalnega varstva v skladu z 31. členom Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev. Splošno pravilo je, da so otroci svoje starše dolžni preživljati. Ugotovitev, da taka dolžnost ne obstoji, je izjema, ki jo je treba tolmačiti ozko. Po mnenju toženke iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, da tožnikov oče do leta 2002 namenoma ni hotel prispevati k preživljanju tožnika. To ne izhaja niti iz ravnanja tožnikovega očeta. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe tožnikovega očeta, da preživnine ni mogel plačevati, ker sredstev ni imel. Če nekdo nima sredstev, ni moč šteti, da iz neupravičenih razlogov ne skrbi za preživljanje. Glede na določbe ZZZDR, ne glede na morebitno resničnost navedb glede odrekanja skrbi, alkoholizma, dela na črno, neprijave na Zavodu RS za zaposlovanje in podobno, ni pravne podlage za upoštevanje teh navedb pri odločanju o tem, ali nekdo iz neupravičenih razlogov ni preživljal svojih otrok. Če nekdo finančno ne prispeva k preživljanju otrok to samo po sebi ne pomeni, da taka oseba ne izpolnjuje preživninskih obveznosti, kot je navedlo sodišče prve stopnje v nekem že pravnomočno zaključenem socialnem sporu (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ps 2202/2016). Tudi postopanja v zvezi z dediščino ne more odkazovati na to, da tožnikov oče ni imel namena plačevati preživnine, saj kot izhaja iz izpovedi tožnikovega očeta in njegove sestre je bilo že pred smrtjo njunega očeta dogovorjeno, da bo kmetija pripadala sestri tožnikovega očeta, ki je skrbela za njunega očeta in mu plačevala prispevke v pokojninsko blagajno. V posledici tega je sodišče tudi napačno odločilo glede stroškov postopka. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki napačno priznalo stroške udeležbe na naroku dne 14. 6. 2018, ko naj bi bila zaslišana priča B.B., ki jo je predlagal tožnik, vendar je očitno navedel napačen naslov, kar pa ne more iti v škodo tožene stranke, stroški povezani s tem ne morejo predstavljati potrebnih stroškov za pravdo.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da je sodišče nesporno ugotovilo, kdo je oseba, ki je bila dolžna preživljati tožnika, to je bil A.A. in v točki 9 obrazložitve sodbe je točno zapisalo, da je A.A. tisti, ki je bil sposoben preživljati tožnika, pa to iz neutemeljenega razloga ni hotel, bil je zmožen za delo in bi se lahko zaposlil. Res je, da je sodišče v obrazložitvi nekajkrat navedlo A.A. kot tožnika, vendar se iz obrazložitve vidi, da gre za tehnično pomoto. Vidi se, kdo je tisti, ki je bil dolžan preživljati tožnika in dvakratna zamenjava z navedbo, da gre za tožnika, tega ne more spremeniti. Predpisi na katere se sklicuje tožena stranka poleg ZZZDR so predpisi, ki določajo upravičence, zavezance, pa tudi upravni postopek ne pa celotno materialno pravo, zlasti ne celovito upravno sodno presojo, ki jo opravi sodišče. Navedbe toženke glede zapuščinskega postopka in ponavljanje tega, da navedeno ne more vplivati na zavezo tožnika, je prav tako predmet sodne presoje. Toženka v pritožbi izpusti najbolj bistveno, kar je osnova celotnega postopka in sicer, da je B.B., kljub večkratnemu vprašanju tožene stranke, ali je prepričan, da njen brat torej A.A., ni izpolnjeval preživninske obveznosti, odgovorila, da ve, da ni plačeval, ker ga dobro pozna. Opisala je tudi njegovo neresno življenje ter dovolj podrobno utemeljila, zakaj šteje, da ni ničesar plačeval. Povedala je, da je bil sposoben delati, vendar se ni redno zaposlil, da je imel denarja za sebe vedno dovolj. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da se sodba potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenega in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 in naslednji). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tiste, ki jo navaja pritožba.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/04 s spremembami), na katerega napotuje 3. točka prvega odstavka 2. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitve pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba, Ur. l. RS, št. 110/04 s spremembami), sprejete na podlagi tretjega odstavka 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami). Na podlagi Uredbe je namreč zavezanec za plačilo socialno varstvenih storitev fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

7. ZZZDR preživninsko obveznost med starši in otroki določa vzajemno. Polnoletni otrok je po 124. členu ZZZDR dolžan po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za preživljanje in si jih ne morejo pridobiti. Ni pa dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Po 123. členu ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenje razmere, potrebne za otrokov razvoj. Če se otrok šola, so ga dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti.

8. Polnoletni otroci so torej dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen če sami iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka, kot izhaja iz 124. člena ZZZDR. Pomeni, da polnoletni otroci do katerih starši iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje zanje niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva. Kot je navedlo pritožbeno sodišče že v svojem sklepu v tej zadevi opr. št. Psp 478/2016 z dne 2. 2. 2017 brezposelnost enega od staršev, zaradi katere nima, oziroma ni imel niti sredstev za lastno preživljanje, sicer lahko predstavlja upravičeni razlog v smislu 124. člena ZZZDR za neizpolnjevanje preživninskih obveznosti, vendar ne v primeru, da se ne zaposli, oziroma dela le priložnostno, čeprav je za delo zmožen, da bi ga našel in tudi opravljal, prav zato, da ni treba plačevati preživninske obveznosti, in tudi sicer z otrokom nima niti stikov niti starševskega odnosa.

9. Kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe resda nekajkrat navedlo A.A. kot tožnika, vendar to ne pomeni, da ima izpodbijana sodba hibo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ta lahko preizkusi, izrek sodbe je jasen in razumljiv in tudi ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima razloge, razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in med seboj niso v nasprotju. V izreku je jasno navedeno, da sodišče ugotavlja, da tožnik ni zavezanec za plačilo storitev institucionalnega varstva za A.A., rojenega 21. 4. 1966. Da je tožnik C.C. je razvidno iz glave sodbe. Iz obrazložitve je jasno razvidno (točka 9 in 10), da je tožnik C.C. in da je njegov oče A.A., kar pravilno povzema tudi pritožba v nadaljevanju.

10. Pritožbeno sodišče šteje, da so bili stroški postopka na prvi stopnji odmerjeni v skladu s 154. in 155. členom ZPP, upoštevajoč Odvetniško tarifo in sodno prakso. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 12. 4. 2018 izhaja, da je sodišče sprejelo sklep, da sodišče po uradni dolžnosti zasliši B.B., na naslov D.. Iz zapisnika z dne 14. 6. 2018 izhaja, da se je glavna obravnava preložila, ker priča B.B. ni pristopila, nato se je vabila na naslov E.. Iz navedenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi obstajala pravna podlaga v 156. členu ZPP, ker je določeno, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo, saj ni šlo za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, ki jo je predlagala tožeča stranka, temveč je sodišče dokaz izvedlo po uradni dolžnosti.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič A.A., njegove sestre B.B. ter matere C.C. F.F. ugotovilo, da je bil A.A. v rojstvu otroka C.C. v letu 1988 redno zaposlen, po tem obdobju pa le pri G., vendar manj kot eno leto. Da je bil A.A. zmožen in sposoben delati do nastopa invalidnosti izhaja iz tega, da je delal preko samostojnega podjetnika v Rusiji ter pri izolaciji H.. Iz izpovedi vseh prič izhaja, da je bil sposoben za fizična dela. Delo je izgubil ali ker ni prišel na delo, ali ker z delom ni bil zadovoljen. Ko so mu našli službo v I. je delal samo en dan. V evidenci brezposelnih oseb pri zavodu za zaposlovanje je bil le v obdobju od 20. 1. 1994 do 13. 3. 1994 (torej dva meseca), ko se je zaposlil s posredovanjem zavoda. Tudi sam A.A. v svoji izjavi navaja, da je delal občasno, na črno, da je zaslužil toliko, da je sebe lahko preživljal. 12. Iz izpovedi sestre A.A. B.B. izhaja, da je imel A.A. težave z alkoholizmom. Da je bil pogosto vinjen izhaja tudi iz izpovedbe F.F..

13. A.A. je bil po možganski kapi dne 12. 4. 2001 nastanjen v DSO J. in je od 28. 2. 2002 dalje upravičenec do invalidske pokojnine. Pritožbeno sodišče glede obveznosti plačevanja preživnine po obdobju, ko je bil invalidsko upokojen sledi zaključku sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve, da glede na izjave delavcev CSD je bil A.A. opozorjen na obveznost plačevanja preživnine in se je potem ni mogel več izogibati, saj je javno prejemal zneske invalidske pokojnine, s čimer je bil seznanjen tudi CSD pri obravnavanju vprašanja otroškega dodatka za tožnika.

14. Iz izpovedi F.F. izrecno izhaja, da A.A. nikoli ni iskal stikov s tožnikom. A.A. je poiskal stike s sinom šele takrat, ko je zbolel in prejel invalidsko pokojnino ter mu je bilo jasno, da se ne bo mogel več izogibati plačevanju preživnine, kakor to zaključuje tudi sodišče prve stopnje. Ni bilo nobenega razloga, da A.A. ne bi vzpostavil stike s svojim sinom in bi to ves čas lahko naredil, pa tega ni.

15. Iz dosedaj navedenih ugotovitev dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da biološki oče tožnika za svojega sina tožnika ni skrbel po svojih zmožnostih, temveč je zgolj pod prisilo začel plačevati preživnino po tem, ko je pridobil pravico do invalidske pokojnine.

16. Pojem neopravičeni razlog iz 124. člena ZZZDR je pravni standard, katerega vsebino je potrebno ugotoviti v vsakem konkretnem primeru. Zagotovo opravičene razloge predstavljajo okoliščine, na katere starši niso mogli vplivati, jih predvideti ali se jim izogniti (npr. bolezen, nesreča). Roditelj lahko dokazuje, da preživnine ni plačeval iz opravičenega razloga in da je za otroka skrbel drugače, da mu je nudil osebno nego, skrb, podporo, sodeloval pri vzgoji, ga obiskoval in v okviru svojih materialnih zmožnosti zanj skrbel ter sodeloval drugače, ne samo z materialnimi dobrinami in s plačevanjem preživnine.

17. V primeru, ko je roditelj zanemaril skrb za lastno preživljanje prostovoljno in je opustil delo kljub sposobnostim za delo, v takem primeru pritožbeno sodišče meni, da je ugotovljene okoliščine na strani roditelja potrebno opredeliti kot neopravičen razlog. A.A. je ves zaslužen denar porabil zase, ko je bil brez zaposlitve ni ničesar storil zato, da bi se redno zaposlil in s tem pripomogel k preživljanju svojega otroka. Dela je opravljal le priložnostno, čeprav je bil za delo zmožen in bi delo lahko našel in ga tudi opravljal. Ko je zanj delo našel zavod za zaposlovanje ga je opravljal le kratek čas, nato ga je pustil. Od rojstva otroka do svoje invalidske upokojitve, torej cca 14 let za tožnika ni izpolnjeval svoje preživninske obveznosti in to, da je nato bil prisiljen iz naslova invalidske pokojnine plačevati preživnino za svojega otroka tega ne odtehta. Starši so dolžni preživljati svoje otroke tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere potrebne za otrokov razvoj. Ne gre torej zgolj za plačilo preživnine. Vse opisano in to kar je ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi s samim ravnanjem A.A. so okoliščine, ki jih je potrebno na strani A.A. opredeliti kot neopravičene razloge, ki tožnika C.C. odvezuje preživninske obveznosti za A.A..

18. Na podlagi dosedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.