Jedro

Pravico do nakupa v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (dne 19.10.1991, Ur.l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) mora izpolnjevati tako imetnik stanovanjske pravice kakor tudi njegov ožji družinski član.

Privatizacija stanovanj po SZ izhaja iz ureditve po ZSR. Zato je sodišče druge stopnje na te določbe pravilno opozorilo. V situaciji, kakršna je nastala med tožnico in B.L., je izbira enega od obeh stanovanj pred uveljavitvijo SZ sicer izostala, vendar pa to ne pomeni, da sta zaradi tega pridobila več pravic, kot bi jih imela, če bi do nje prišlo. Ugotovitev trajne življenjske skupnosti sovpada z ugotovitvijo statusa imetnika stanovanjske pravice in uporabnika po ZSR. Ta okoliščina pa je za pravico do privatizacije iz 117. člena SZ odločilnega pomena.

Ob ugotovitvi, da bi stanodajalec lahko odpovedal stanovanjsko razmerje na enem od obeh stanovanj, ter ob nadaljnji ugotovitvi, da izbire nima več, ker je eno od obeh stanovanj že prodal imetnici stanovanjske pravice (ki je istočasno ožji družinski član na drugem), potem obveznost stanodajalca po SZ ne obstaja več.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka neupravičeno zavrnila sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje št. 13 v Č., U., ter da je dolžna z njo skleniti kupoprodajno pogodbo za navedeno stanovanje pod pogoji, določenimi v Stanovanjskem zakonu. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi vseh revizijskih razlogov po 385. členu ZPP. V reviziji trdi, da sodišči druge in prve stopnje nista ravnali v skladu z napotki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v razveljavitvenem sklepu. Ko sta ugotovili, da je imela tožnica status ožjega družinskega člana z imetnikom stanovanjske pravice ter da je slovenska državljanka, bi morali tožbenemu zahtevku ugoditi. Sodišče prve stopnje je brez kakršnihkoli navedb tožene stranke samo ugotovilo, da bi lahko tožena stranka tožnici odpovedala sporno stanovanje po predpisih prejšnjega ZSR. Višje sodišče pa je zavrnilo tožničino pritožbo z utemeljitvijo, da sicer tožnica v času uveljavitve SZ še ni bila lastnica tega stanovanja, vendar pa je s tem, ko ga je kupila 8.11.1991, obenem povzročila, da bi stanodajalec lahko odpovedal stanovanjsko razmerje dr. B. L. po 60. členu ZSR. Revident meni, da je takšno stališče zmotno. Ko je tožnica kupila stanovanje na K., ZSR zanjo ni več veljal. Še manj je mogoče uporabiti ZSR v letu 1992. Višje sodišče v Ljubljani ni imelo v spisu in dokaznem gradivu prav nobene opore za svoje zaključke o tem, kako naj bi morala tožnica in njen tedanji izvenzakonski partner zbirati med dvema stanovanjema, na katerih sta imela ločeni stanovanjski pravici. ZSR je v 15. členu točno opredelil, da je imetnik stanovanjske pravice na istem stanovanju lahko le ena oseba. Člen 12 istega zakona pa je sodna praksa razlagala tako, da ne gre za uporabo dveh stanovanj, če skleneta dva imetnika stanovanjske pravice zakonsko zvezo in nato ločeno živita. Taka prepoved iz 12. člena ZSR za tožnico ne more veljati. Sicer pa navedeni predpis tudi nima sankcije, kakršno mu pripisuje sodba pritožbenega sodišča. Revident končno trdi, da je zmotno stališče v sodbi sodišča druge stopnje, da tožbeni zahtevek ni bil pravilno postavljen in se pri tem sklicuje na 3. odstavek 128. člena SZ in 2. odstavek 187. člena ZPP. Sicer pa bi sodišče, če bi menilo, da tožba ne vsebuje vsega, kar je treba, moralo ravnati po 109. členu ZPP. Tožeča stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožničini pritožbi ugodi in nato sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da mora stranka, ki uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kršitve opredeljeno navesti. Revizijsko sodišče sme po uradni dolžnosti presojati le, ali je bila na prvi in drugi stopnji storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 345. člena ZPP. Tožeča stranka tako ni ravnala. Revizijsko sodišče je zato kot uveljavljano kršitev ZPP smelo upoštevati le očitek, da sta sodišči med postopkom ugotavljali tudi dejstva, na katera Vrhovno sodišče Republike Slovenije ob reševanju prve revizije ni opozorilo oziroma jima ni naročilo, da jih morata ugotavljati. Smiselno torej uveljavlja kršitve iz 375. in 377. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da teh kršitev v postopku ni bilo.

Vrhovno sodišče na revizijski stopnji odloča le o tistem dejanskem in pravnem stanju zadeve, ki je bilo dotlej ugotovljeno na drugi in prvi stopnji. Tako je bilo tudi ob prvem revizijskem odločanju v tej zadevi. Sodišči druge in prve stopnje sta prvič zavrnili tožbeni zahtevek zgolj zaradi tega, ker je B. L. tuj državljan in zaradi tega stanovanja ne more kupiti. Vsa ostala trditvena in dokazna podlaga je ostala neizčrpana. Ko je revizijsko sodišče presodilo, da državljanstvo ni pravno odločilna okoliščina za odločitev v tem sporu, je z razveljavitvijo obeh sodb postopanje vrnilo na začetek, v stadij tožbe.

V razlogih svoje odločbe je revizijsko sodišče najprej opredelilo materialnopravno izhodišče za odločanje. Izrečno je navedlo, da mora pravico do nakupa v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (dne 19.10.1991, Ur.l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) izpolnjevati tako imetnik stanovanjske pravice kakor tudi njegov ožji družinski član. Revizijsko sodišče je le opozorilo, da druge okoliščine iz drugih kogentnih predpisov, ki onemogočajo nakup nepremičnine imetniku, za pravico ožjega družinskega člana niso pravno odločilne. Pravno odločilno pa seveda je, ali bi B. L. na podlagi SZ, če ne bi bilo ovir iz Ustavnega zakona v zvezi z državljanstvom, stanovanje lahko sam odkupil (glej 4. odstavek na 3. strani sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije).

Za pravilno uporabo materialnega prava sta zato sodišči morali preizkusiti celotno trditveno in dokazno gradivo obeh pravdnih strank. Tožnica pa je bila tista, ki je tudi v nadaljevanju postopka morala dokazovati, da pravico do odkupa ima. V nadaljevanju postopka sta zato sodišči zaradi pravilne uporabe materialnega prava morali ugotavljati tako dejstva, na katera je opozorilo revizijsko sodišče (opozorilo je na tista, ki so izhajala iz tedanjih podatkov v spisu), kakor tudi druga dejstva, ki so se pokazala med postopkom za pravno odločilna. S tem, ko sta to storili, torej nista ravnali v nasprotju z napotki revizijskega sodišča. Uveljavljana kršitev ZPP zato ni podana.

Sodišči druge in prve stopnje pa sta v ponovnem postopku tudi pravilno uporabili materialno pravo. Res sta ugotovili, da sta B. L. in tožnica živela v trajni življenjski skupnosti in da sta imela status izvenzakonskih partnerjev tudi v času uveljavitve SZ. Vendar pa sta tudi ugotovili, da sta izvenzakonska partnerja (čeprav je dokazni postopek tekel le v smeri ugotavljanja, ali je B. L. živel tudi na K. 4) uporabljala obe stanovanji in sicer enkrat enega, drugič drugega.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prejšnji Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 32/85 in 14/84, v nadaljevanju ZSR) nudil stanovanjsko varstvo zakoncema oziroma izvenzakonskima partnerjema tako, da je upošteval pravilo, da izvenzakonska partnerja oziroma zakonca živita skupaj, in sicer v enem stanovanju. To izhaja iz določb 12. do 15. člena ZSR. Imetnika stanovanjske pravice ne moreta biti istočasno imetnika na enem stanovanju in uporabnika na drugem stanovanju. Če je do takšnega dejanskega stanja prišlo, je imetnik stanovanjske pravice oziroma uporabnik moral v skladu s 1. odstavkom 13. člena ZSR sporočiti pristojnemu občinskemu upravnemu organu, katero stanovanje bo uporabljal. Privatizacija stanovanj po SZ pa izhaja iz ureditve po ZSR. Zato je sodišče druge stopnje na te določbe pravilno opozorilo. V situaciji, kakršna je nastala med tožnico in B. L., je izbira enega od obeh stanovanj pred uveljavitvijo SZ sicer izostala, vendar pa to ne pomeni, da sta zaradi tega pridobila več pravic, kot bi jih imela, če bi do nje prišlo. Ugotovitev trajne življenjske skupnosti sovpada z ugotovitvijo statusa imetnika stanovanjske pravice in uporabnika po ZSR. Ta okoliščina pa je za pravico do privatizacije iz 117. člena SZ odločilnega pomena.

Revizijsko sodišče zato soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da so podane okoliščine, ki omogočajo toženi stranki, da po 128. členu SZ odkloni prodajo stanovanja. Če sodišči ugotavljata, da je tožnica ožji družinski član kljub temu, da je bila imetnica stanovanjske pravice v stanovanju na K., B. L. pa v stanovanju na M. P., potem so za odločitev o upravičenju do odkupa pomembne določbe ZSR o izbiri med enim in drugim stanovanjem. Ob ugotovitvi, da bi stanodajalec lahko odpovedal stanovanjsko razmerje na enem od obeh stanovanj, ter ob nadaljnji ugotovitvi, da izbire nima več, ker je eno od obeh stanovanj že prodal imetnici stanovanjske pravice (ki je istočasno ožji družinski član na drugem), potem obveznost stanodajalca po SZ ne obstaja več. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da je v takšnem primeru treba šteti, da je bila izbira opravljena z nakupom enega od stanovanj.

To pa pomeni, da je ugotavljanje, ali je tožnica ožji družinski član v pomenu, ki ga zahteva 6. člen SZ, pripeljalo do rezultata, da je tudi B. L. kot imetnik stanovanjske pravice pred uveljavitvijo SZ moral izbirati, katero od stanovanj bo uporabljal skupaj s svojo izvenzakonsko partnerko. Ker tega ni storil, njegova izvenzakonska partnerka in sedaj zakonec pa je kupila stanovanje na K. v Č., sam ne bi imel več pravice do odkupa, pa čeprav bi bil slovenski državljan. Če pa sam ne izpolnjuje pogojev po SZ, potem tudi ne more privoliti, da stanovanje kupi ožji družinski član. V 117. členu SZ je namreč določeno, da lahko stanovanje kupi prejšnji imetnik stanovanjske pravice, z njegovo privolitvijo pa njegov ožji družinski član. Vendar pa lahko zavezanec odkloni odkup, če je imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami ZSR. V 13. členu ZSR sicer ni izrečno določeno, da je v primeru odpovedi imetniku treba preskrbeti najpotrebnejše prostore, vendar pa to tudi ni potrebno. Iz narave stvari namreč izhaja, da gre za izbiro med dvema stanovanjema, ki jih imetnik stanovanjske pravice oziroma uporabnik lahko uporablja za namen, za katerega je bilo mogoče dodeliti stanovanjsko pravico.

Tako tožeča stranka nima prav, ko trdi, da navedena merila iz ZSR zanjo ne veljajo več. Trditev je točna le glede že odkupljenega stanovanja, ne pa glede njene pravice za odkup stanovanja, katerega zahteva v tem postopku. Sodišče druge stopnje je tako pravilno uporabilo 2. odstavek 128. člena SZ.

Ker je odločeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev po SZ za odkup še enega stanovanja, tudi ni več pomembno, ali je bil tožbeni zahtevek pravilno postavljen ali ne. Zato na te revizijske razloge revizijsko sodišče ne odgovarja.

Glede na vse navedeno je revizija neutemeljena. Ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da tudi ni bila storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.