Up-241/98 - 11

27. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Lovske družine A. A. - Ž. Z., ki jo zastopa B. B., odvetnik v V. na seji senata dne 27. novembra 2001

sklenilo:

1.Ustavna pritožba Lovske družine A. A. - Ž. Z. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 97/95 z dne 11. 2. 1998 se zavrže.

2.Ustavna pritožba Lovske družine A. A. - Ž. Z. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VI Ips 2/98 z dne 7. 5. 1998 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča št. U 97/95 z dne 11. 2. 1998, s katero je bil odpravljen sklep Skupščine občine Krško (v nadaljevanju SO Krško) št. 10-324-1/94 z dne 10. 11. 1994, in sklep Vrhovnega sodišča št. VI Ips 2/98 z dne 7. 5. 1998, s katerim je bila zavržena tožba za obnovo postopka, končanega s sodbo Vrhovnega sodišča št. U 97/95 z dne 11. 2. 1998.

2.Iz ustavne pritožbe izhaja, da je SO Krško na seji dne 10. 11. 1994 sprejela sklep št. 10-324-1/94, s katerim je ustanovila lovišče na območju k.o. Ž. Z., k. o. V., k.o. U. in k.o. T. in ga dodelila pritožnici v upravljanje. SO Krško in pritožnica sta 15. 12. 1994 sklenili tudi sporazum o dodelitvi lovišča v nadaljnje upravljanje, s katerim sta določili pogoje za upravljanja lovišča. Zoper navedeni sklep o ustanovitvi lovišča je dne 23. 1. 1995 Lovska družina C. vložila tožbo na Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče je Sklep o ustanovitvi lovišča odpravilo s sodbo št. U 97/95 z dne 11. 2. 1998, ki jo pritožnica izpodbija z ustavno pritožbo. V obrazložitvi je navedlo, da je bil Sklep o ustanovitvi lovišča sprejet v nasprotju z Zakonom o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76 in nasl. - v nadaljevanju ZVGLD). Zoper to sodbo je pritožnica 17. 4. 1998 vložila tožbo za obnovo postopka. V tožbi za obnovo postopka je navajala, da je prišla do listin, ki jih prej ni imela, in da ob vložitvi tožbe proti SO Krško (23. 1. 1995) tožena stranka ni več obstajala, saj so bile občinske skupščine 31. 12. 1994 z zakonom ukinjene, zaradi česar naj bi se postopalo nepravilno in nezakonito. Tudi to naj bi bil razlog za dovolitev obnove postopka.

3.Vrhovno sodišče je tožbo kot nedovoljeno zavrglo s sklepom št. VI Ips 2/98 z dne 7. 5. 1998, ki ga pritožnica izpodbija z ustavno pritožbo. V obrazložitvi je navedlo, da pritožnica smiselno uveljavlja obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 52. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZUS77; nova dejstva in dokazi), vendar tega obnovitvenega razloga ne more uspešno uveljavljati, saj je bila sodba izdana na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

B.

4.Po določbi 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je treba ustavno pritožbo vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne zavaruje roka za vložitev ustavne pritožbe. V obravnavani zadevi je bila tožba za obnovo postopka zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča začel teči že z vročitvijo izpodbijane sodbe, to je 20. 3. 1998. Ustavna pritožba zoper to sodbo, vložena 5. 8. 1998, je torej prepozna. Ustavno sodišče jo je zato zavrglo.

5.Ustavna pritožba je pravočasna in s tem dopustna le proti sklepu Vrhovnega sodišča št. VI Ips 2/98 z dne 7. 5. 1998. Predmet tega sklepa je le odločitev o nedopustnosti tožbe za obnovo sodnega postopka (ne pa tudi vsebinska odločitev o odpravi sklepa SO Krško), zato se mora tudi preizkus pred Ustavnim sodiščem omejiti le na vprašanje, ali so bile z odločitvijo Vrhovnega sodišča v postopku o zavrženju tožbe za obnovo postopka kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.

6.Pritožnica v ustavni pritožbi izrecno ne navaja, katere človekove pravice ali temeljne svoboščine naj bi ji bile s sklepom kršene. Vrhovnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na navedbe v tožbi, da SO Krško kot tožena stranka ob vložitvi tožbe ni več obstajala in ji kot prizadeti osebi ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu, zaradi česar naj bi bil podan obnovitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 52. člena ZUS77. Meni, da se ob tem postavlja vprašanje poštenega sojenja in kršenja z Ustavo in zakonom zagotovljenih pravic do pravnega varstva. Ker je bila tožba vložena proti neobstoječemu državnemu organu, bi jo po mnenju pritožnice Vrhovno sodišče moralo zavreči, tožbi za obnovo postopka pa že iz tega razloga ugoditi.

7.Ustavno sodišče je tako štelo, da pritožnica smiselno uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja, ki je zajeta s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

8.Člen 22 Ustave pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Poseg v to pravico je podan, če je izpodbijani akt sprejet v postopku, v katerem pritožnica ni mogla uveljaviti ali je lahko le omejeno uveljavljala svojo pravico, kar lahko posledično prizadene tudi kakšno drugo njeno pravico. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do vseh njenih navedb v tožbi za obnovo postopka. Ta očitek je lahko za odločitev Ustavnega sodišča relevanten, saj iz pravice stranke, da se v postopku izjavi, ki je izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, izhaja tudi zahteva, da se sodišče z navedbami stranke seznani ter da se do njih, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi relevantne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli.

9.Pritožničina trditev, da je Vrhovno sodišče te ustavne zahteve prekršilo, ni utemeljena. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 - OdlUS VI,71). Upoštevati je treba, da se sodišče ni dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Prav takšna je trditev pritožnice. Na obnovitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 52. člena ZUS77 bi se pritožnica lahko sklicevala le, če njej kot prizadeti osebi (16. člen ZUS77) ne bi bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu. SO Krško je kot organ, ki je izdal izpodbijani akt, imela položaj tožene stranke (15. člen ZUS77). V primeru, ko je organ, ki je bil zoper njegov dokončni upravni akt sprožen upravni spor, po izdaji izpodbijanega akta odpravljen ali je upravna stvar, ki je predmet upravnega spora, prenesena iz njegove pristojnosti v pristojnost kakega drugega organa, pošlje sodišče zaradi odgovora prepis tožbe s prilogami tistemu organu, v čigar pristojnost je bila prenesena upravna stvar po izdaji izpodbijanega upravnega akta. Iz upravnega spisa izhaja, da je v postopku, katerega obnovo želi doseči pritožnica, sodelovala Upravna enota Krško. Ker so trditve pritožnice za odločitev o tožbi za obnovo postopka nerelevantne, Vrhovno sodišče s tem, ko na njih ni odgovorilo, ni kršilo 22. člena Ustave.

10.Ustava v 23. členu zagotavlja vsakomur pravico do sodnega varstva, ki obsega pravico do sodnega varstva v formalnem smislu kot pravico do dostopa do sodišča in pravico do zagotovitve učinkovite in celovite vsebinske sodne kontrole. Pritožnici je bilo takšno sodno varstvo zagotovljeno.

11.Ker iz navedenega izhaja, da z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene ustavne pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Mirjam Škrk.

Namestnik predsednice senata: Lojze Janko