Jedro

Preizkus zakonitosti (formalne in materialne) individualne določbe, s katero pravno razmerje nastane, se spremeni ali preneha, je mogoč le na podlagi predpisa, ki je na ustrezen način objavljen. Objava in veljavnost splošnega akta kot akta, je nekaj drugega kot obveznost delodajalca, da delavce seznani s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (3. odd. 11 člen ZTPDR).

Izrek

1.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške rednega in revizijskega postopka v znesku 156.685,80 SIT v roku 8 dni.

3.Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep tožene stranke o razporeditvi tožnika, opr. št. 5012/00 z dne 18.12.2000, potrjenega s sklepom komisije za pritožbe z dne 14.2.2001. Na podlagi razveljavljenih sklepov tožene stranke je bil tožnik razporejen na delovno mesto izdelovalca KTM, ki je uvrščeno v tretji tarifni razred. Sodišče je ugotovilo, da novo sprejeti pravilnik, to je Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in Pravilnik o plačah, nista začela veljati, ker nista bila objavljena na zakonit način. Na podlagi neveljavne sistemizacije je razporeditev delavca na delovno mesto, ki ga taka sistemizacija vsebuje, nezakonita. Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 89.685,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila v roku 8 dni.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo tako, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je zavezalo tožnika k povrnitvi stroškov postopka toženi stranki v znesku 54.063,00 SIT. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 4. in 5. odstavka 9. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPGD), ki določata, da mora delodajalec kolektivne pogodbe in splošne akte hraniti na mestu, dostopnem vsem delavcem, delavec pa lahko kadarkoli zahteva vpogled v vsebino kolektivnih pogodb, pri čemer mu delodajalec tega ne sme odreči. Čeprav sta ti določbi uvrščeni med določbe o sklepanju pogodbe o zaposlitvi, se po presoji pritožbenega sodišča uporabljajo ne le v primeru, ko delavec sklepa delovno razmerje z delodajalcem, torej pred podpisom pogodbe o zaposlitvi, ampak smiselno tudi v primerih, ko delodajalec sprejema nove akte oziroma spreminja obstoječe splošne akte. Namen teh določb je namreč v tem, da so delavci seznanjeni s tem, da lahko vpogledajo v akte delodajalca in da jim je ta vpogled tudi dejansko omogočen. Tak način izvedbe postopka javne objave po presoji pritožbenega sodišča ustreza tudi zahtevi iz 154. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je tožeča stranka v postopku dokazala, da interni akt, ki ureja sistemizacijo delovnih mest, ni bil javno objavljen, v podjetju je veljal celo za tajnost, zato ne velja. Tudi priča A. B. je na obravnavi izpovedala, da se akti sicer objavljajo na oglasni deski, vendar pa na novo sprejeti pravilniki iz leta 2001 niso bili objavljeni, temveč samo na vpogled v splošnem sektorju. S smiselno uporabo določb 4. in 5. odstavka 9. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbo 154. člena Ustave Republike Slovenije, hkrati pa je kršilo tudi 14. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa enakost pred zakonom. V podobnem primeru je namreč isto sodišče s sodbo, opr. št. Pdp 1024/99-2 ugodilo pritožbi tožeče stranke. Zato predlaga, da se reviziji ugodi, in drugostopna sodba spremeni tako, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V postopku po 375. členu Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen. Po določbi 2. člena Ustave Republike Slovenije je Slovenija pravna država. Ustavno načelo pravne države in pravne varnosti državljanov in drugih pravnih subjektov se odraža (med drugim) v ustavnih določbah o usklajenosti pravnih aktov (153. člen), objavljanju pravnih predpisov (154. člen) in v prepovedi povratne veljavnosti pravnih aktov (155. člen). Po določbi 1. odstavka 154. člena Ustave Republike Slovenije morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati.

S splošnimi akti se ustvarijo splošna pravna pravila (pravne podlage), ki so formalni pravni viri za nastajanje posamičnih pravnih aktov za uveljavljanje prava sploh. S splošnim pravnim aktom se namreč urejajo družbena razmerja na abstrakten način, gre torej za pravno normo, ki na splošen način, v posebnem postopku, določa pravila obnašanja. S posamičnimi, konkretnimi individualnimi pravnimi akti (in izpodbijana razporeditvena odločba je tak akt), se oblikujejo konkretna in posamična pravna pravila, ki zavezujejo pravne subjekte k predpisanemu ravnanju.

V 2. odstavku 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) je določeno, da se o uresničevanju posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti delavca odloča s pisnim sklepom, torej s posamičnim aktom. V obrazložitvi tega sklepa je praviloma navedena tudi pravna podlaga, na katero se opira odločitev, ki je razvidna iz izreka (v obravnavanem primeru Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in Pravilnik o plačah). S splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo pa se natančneje uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti delavca, način in postopek njihovega uresničevanja ter organi, ki odločajo o pravicah, obveznostih in odgovornostih (1. odstavek).

Ker morajo biti po določbi 2. in 3. odstavka 153. člena Ustave RS podzakonski predpisi in drugi splošni akti usklajeni ne samo z ustavo in zakoni, temveč tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, je pri njihovi vsebini upoštevati zlasti obveznosti iz konvencij mednarodne organizacije dela o minimalnih pravicah v delovnem razmerju, kot na primer določbe o maksimalno dopustnem normalnem delovnem času, o pravici do plače, o obveznosti plačila nadur, o minimalnih mezdnih postavkah, o prepovedi dela otrok, o prepovedi težkega fizičnega in za življenje nevarnega dela mladoletnikov in žensk, obveznost socialnega zavarovanja, higienski in tehnični varnostni, predpisi glede delovnih pogojev, priznanje reprezentativnim organizacijam delavstva (sindikatom), itd. To pomeni, da so v vseh predpisih, ki se nanašajo na delovno razmerje, vsebovani tako elementi civilnega (zasebnega), kot javnega prava. Zato tega razmerja ni mogoče več pojmovati kot razmerja, ki bi imelo zgolj zaseben pomen za delodajalca in delavca, temveč ga je upoštevati kot akt, s katerim se posega v pravice nedoločenega oziroma določljivega kroga oseb.

Ker pomeni - kot že povedano - posamična odločba pravno dejanje, ki obstoji v neposredni uporabi abstraktnega materialnega predpisa na dejansko stanje, ugotovljeno v konkretnem primeru, mora biti tak predpis, še predno začne veljati, objavljen. Preizkus zakonitosti (formalne in materialne) odločbe, s katero pravno razmerje nastane, se spremeni ali preneha, je namreč mogoč le na podlagi predpisa, ki je na ustrezen način objavljen. Iz abstraktnih znakov dejanskega stanja ter krajevnih in časovnih mej pravne norme, se presoja obstoj dejanskih predpostavk za njeno uporabo. Splošni akt, ki vsebuje abstraktne pravne norme, se kot pravna podlaga za odločitev o pravici delavca iz delovnega razmerja lahko uporablja le, če je objavljen in šele potem ko je ustrezno objavljen (tako na primer odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-87/92 z dne 9.12.1992, Uradni list RS, št. 59/92, št. U-I-97/2002 z dne 12.11.1992, Uradni list RS, št. 56/92 ter št. U-I-283/96 z dne 29.10.1997, Uradni list RS, št. 70/97 in tudi enotna sodna praksa, glej na primer sodbo VS, št. VIII Ips 172/2001 z dne 21.5.2002 in VIII Ips 82/2002 z dne 11.3.2003). Objava in veljavnost splošnega akta kot takega, je seveda nekaj drugega kot obveznost delodajalca, da delavce seznani s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. To je dolžan storiti že pred nastopom dela tako, da delavcu omogoči seznanitev tudi s splošnimi akti (tretji odstavek 11. člena ZTPDR). Obveznost se lahko nanaša le na veljavne splošne akte, ti pa postanejo veljavni oziroma pravno učinkoviti šele potem, ko so ustrezno objavljeni. Noben splošni akt, ki ureja delovna razmerja oziroma pravice iz delovnega razmerja, ne more biti tajen in zaradi tega neobjavljen.

V obravnavanem primeru, ko oba navedena pravilnika tožene stranke nista bila objavljena (Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest je označen kot poslovna tajnost družbe, 14. člen), je materialno pravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana razporeditvena odločba tožnika, temelječa prav na teh splošnih aktih, brez pravnega učinka. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati zatrjevanja tožene stranke, da je bil tožnik seznanjen z vsebino novosprejetih pravilnikov. Splošni akt postane veljaven in pravno učinkovit šele tedaj, ko je ustrezno objavljen.

Ker je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot je razvidno iz izreka (1. odstavek 380. člena ZPP).

Hkrati je sodišče, upoštevaje 2. odstavek 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka tožeče stranke. Kot je razvidno iz izreka pod 3 in sklenilo, da tožena stranka krije sama stroške odgovora na revizijo.