Jedro

Tožnici delovno razmerje ni prenehalo zaradi poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, da bi bila upravičena do odpravnine, kot jo za te primere določa prvi odstavek 108. člena ZDR-1 niti ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi (delavca), da bi bila do teh zahtevkov upravičena na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo na podlagi sodbe sodišča prve stopnje po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, tj. na podlagi t.i. sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v individualnem delovnem sporu, v katerem je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi med strankama.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa presojalo na pravilni pravni podlagi, in sicer določbah ZSPJS in v spornem času veljavni Uredbi o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki veljata za toženo stranko kot osebo javnega sektorja. ZSPJS v 23. členu in Uredba v 7. členu določata enako, in sicer, da direktorji (kar je tožnica bila) niso upravičeni do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času. V obeh določbah je sicer določena izjema, za katero pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za tožnico ne velja.

V 75. členu KPVIZ je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve delodajalca in je to inštitut delovnega prava "sui generis", kot to izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine veljavni predpisi ne prepovedujejo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. in V. točki izreka delno spremeni tako, da se zahtevek za obračun in plačilo davkov in prispevkov od prisojenih bruto zneskov zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnice nasproti toženi stranki iz naslova: pavšalne odškodnine v višini 11.160,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 31. 3. 2017 dalje in nadomestila za neizrabljenih 18 dni letnega dopusta za leto 2015 v višini 2.270,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 7. 8. 2018 dalje (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožnice nasproti toženi stranki iz naslova: odškodnine v višini odpravnine, ki bi jo tožnica prejela, če bi ji bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnih razlogov v višini 12.461,40 EUR; odškodnine za izgubljeno plačilo za čas štirimesečnega odpovednega roka v višini 12.461,40 EUR in plačila 161 nadur v višini 3.921,46 EUR (II. točka izreka) in da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožnici iz naslova odškodnine v višini 188.719,77 EUR (III. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici od bruto zneska 11.160,50 EUR obračunati in zanjo vplačati davke in prispevke za socialno varnost, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2017 dalje do plačila (IV. točka izreka) in od bruto zneska 2.270,30 EUR obračunati in zanjo vplačati davke in prispevke za socialno varnost, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2018 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevke tožnice nasproti toženi stranki v višini 12.461,40 EUR, v višini 12.461,40 EUR, v višini 3.921,46 EUR in višji obrestni zahtevek (V. točka izreka). Razsodilo je še, da se pobotni ugovor zavrne (VI. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnici zaradi nezakonitega ravnanja nastala še dodatna škoda, glede katere se sodišče ni opredelilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pripadalo bi ji tudi plačilo za delo v štiri mesečnem odpovednem roku, ki za tožnico predstavlja izgubljeni dobiček in odpravnina. Ta dva zahtevka bi moralo sodišče presojati na podlagi 179. člena ZDR-1, saj se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je povzročil s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Pri odločanju o višini denarnega povračila ta škoda ni bila upoštevana oziroma niti ni bila predmet odločanja. Denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ni mogoče enačiti z odškodninsko odgovornostjo delodajalca. Meni, da je upravičena tudi do plačila za opravljenih 161 ur preko polnega delovnega časa. Pravno podlago predstavlja 7. člen Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki v drugem odstavku določa izjemo. Poudarja, da je delo opravljala s soglasjem rektorja in da je bilo soglasje podano z njegovimi konkludentnimi ravnanji. Rektor je bil seznanjen z vsem delom, ki ga je opravljala izven rednega delovnega časa in temu ni nikoli nasprotoval. S strani tožnice je bil večkrat seznanjen, da mora zaradi odsotnosti sodelavcev opravljati delo izven rednega delovnega časa, da je bilo poslovanje študentskih domov nemoteno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Ne strinja se z odločitvijo, da tožnici pripada odškodnina po 75. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPDVI). Navaja, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje le gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ker ni ne protipravnosti ravnanja tožene stranke ne krivde, njena odškodninska odgovornost ni podana. Tožnici pavšalna odškodnina ne gre tudi iz razloga, ker je do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prišlo po volji tožnice. Poudarja, da odškodnina, ki je odmerjena v pavšalnem znesku, ni odškodnina v smislu civilnega prava, ampak gre za t.i. kaznovalno odškodnino. V zvezi s tem se sklicuje na nemško ureditev in navaja, da ni dopustno uveljavljati kaznovalnih sankcij in preventivnih učinkov preko institutov civilnega prava ter na Uredbo ES št. 864/2007 z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti. Citirana uredba v 32. točki preambule določa, da institut kaznovalne odškodnine nasprotuje javnemu redu Skupnosti. Navaja, da enako velja tudi pri nas, pri čemer opozarja na ustaljeno sodno prakso, ki zavrača kaznovalno funkcijo odškodnine. Nadalje navaja, da določanje pavšalnih odškodnin kot pogodbenih kazni za nezakonite odločitve delodajalca v normativnem delu kolektivnih pogodb niti ni predvideno, kar pomeni, da je 75. člen KPDVI v nasprotju z Zakonom o kolektivnih pogodbah. Upoštevati je treba tudi 254. člen OZ, v skladu s katerim upnik nima pravice zahtevati obenem pogodbeno kazen in z zakonom določeno odškodnino, razen če je to po samem zakonu dovoljeno. Nedopustna je torej kumulacija pavšalne odškodnine in denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. V zvezi z odločitvijo sodišča, da ne obstoji terjatev, ki jo ima do tožnice, ker je bila v drugem sodnem postopku pravnomočno zavrnjena, opozarja, da je vložila predlog za obnovo postopka in predlog za dopustitev revizije. Sodišče bi moralo upoštevati vse navedbe in dokaze, ki jih je podala v predlogu za obnovo postopka. Ker jih ni, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo vsaj postopek prekiniti do odločitve o predlogu za dopustitev revizije. Zato je podana tudi kršitev 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ne strinja se z odločitvijo o priznanju odškodnine za neizrabljenih 18 dni letnega dopusta. Meni, da je delodajalec odškodninsko odgovoren le, če iz neupravičenega razloga odkloni izrabo letnega dopusta. Če delavec za izrabo letnega dopusta ne zaprosi, delodajalcu ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem delavcu onemogočil izrabo dopusta. V obravnavanem primeru tožnica ni zaprosila za izrabo dopusta, zato njena odgovornost ni podana. Opozarja na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (zadeva opr. št. VIII Ips 226/2017) in navaja, da je sodišče s tem, ko je odločilo o odvodu davkov in prispevkov, odločilo o zadevi, ki ne spada v sodno pristojnost. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, razen v delu odločitve o stroških postopka.

K pritožbi tožnice

7. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevkov za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Tožnici delovno razmerje ni prenehalo zaradi poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, da bi bila upravičena do odpravnine, kot jo za te primere določa prvi odstavek 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) niti ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi (delavca), da bi bila do teh zahtevkov upravičena na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo na podlagi sodbe sodišča prve stopnje po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, tj. na podlagi t.i. sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v individualnem delovnem sporu, v katerem je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi med strankama.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je protipravno ravnanje delodajalca v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja urejeno z reparacijo, s katero se doseže izravnava (restitucija) delavčevega položaja. Tožnici je bilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča za nazaj priznano delovno razmerje, vključno z vsemi pravicami, ki izvirajo iz delovnega razmerja, do prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča (tj. za obdobje od 23. 12. 2015 do 8. 6. 2016). S to odločitvijo se je vzpostavilo stanje, kakršno bi bilo, če nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo. To pa pomeni, da tožničina zahtevka tudi na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti nista utemeljena in ju je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9. Pravilna je tudi zavrnitev zahtevka za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa, ki ga tožnica vtožuje za 161 ur dela. Sodišče prve stopnje je zahtevek presojalo na pravilni pravni podlagi, in sicer določbah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami) in v spornem času veljavni Uredbi o plačah direktorjev v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 73/05 s spremembami), ki veljata za toženo stranko kot osebo javnega sektorja. ZSPJS v 23. členu in Uredba v 7. členu določata enako, in sicer, da direktorji (kar je tožnica bila) niso upravičeni do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času. V obeh določbah je sicer določena izjema, za katero pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za tožnico ne velja. Izjema je predvidena za primere, ko lahko direktorji javnih zavodov, ki hkrati opravljajo tudi delo v svojem osnovnem poklicu, izjemoma, s soglasjem pristojnega ministra oziroma rektorja, opravljajo tudi delo preko polnega delovnega časa, delo v dežurstvu in stalni pripravljenosti, če je tako delo nujno potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnica opravljala delo tudi v svojem osnovnem poklicu (če bi bila npr. predavateljica ali raziskovalka) in tega tožnica ne zatrjuje niti v pritožbi, zato že iz tega razloga izjema za tožnico ne pride v poštev. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe o soglasju rektorja za opravljanje delo preko polnega delovnega časa, ki naj bi ga po tožničinih navedbah ta podal konkludentno, česar tudi sicer sodišče prve stopnje v postopku ni ugotovilo. Ravno nasprotno je na podlagi izpovedi rektorja zaključilo, da tožnici nadurnega dela ni odobril. K pritožbi tožene stranke

10. Tožnica je v tem sporu od tožene stranke (med drugim) uveljavljala pavšalno odškodnino, ki jo za primer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa panožna kolektivna pogodba. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in tožnici priznalo pavšalno odškodnino v višini 11.160,50 EUR. Odločitev je pravilna.

11. Sodišče prve stopnje je odločitev o priznanju pavšalne odškodnine oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ; Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami), ki v 75. členu določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Ugotovilo je, da je bila z odločbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 9/2016 z dne 8. 6. 2016, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 737/2016 z dne 9. 3. 2017 (ki je bila potrjena s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 180/2017 z dne 5. 12. 2017), ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja med strankama in nezakonitost sklepa namestnika rektorja tožene stranke z dne 2. 12. 2015. Glede na to, da je bilo pravnomočno odločeno, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, je pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine na podlagi 75. člena citirane kolektivne pogodbe v višini petih izplačanih povprečnih plač v zavodu, tj. v višini 11.160,50 EUR.

12. Tožena stranka v pritožbi tej odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje z obširnimi navedbami, vendar neutemeljeno. Pritožbene navedbe, da tožnici ta odškodnina ne pripada, ker ni možna kumulacija z denarnim povračilom na podlagi 118. člena ZDR-1, niso utemeljene. Ti odškodnini se ne izključujeta, saj gre za odškodnini po različnih pravnih podlagah, ki sta različni tudi po vsebini in namenu. Odškodnina oziroma denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1 nadomešča reintegracijo in pokriva škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko ima pogodbena kazen iz 75. člena KPVIZ kaznovalni in preventivni namen odvračanja delodajalcev od podajanja nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi.

13. Zmotne so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati elemente odškodninske odgovornosti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). V 75. členu KPVIZ je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve delodajalca in je to inštitut delovnega prava "sui generis", kot to izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS, v katerih je pojasnjeno, da se stranke kolektivne pogodbe lahko glede na določbe Konvencije št. 87 Mednarodne organizacije dela (3. člen, Ur. l. RS - MP, št. 15/92) in ZDR-1 (9. člen) prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalca pri prenehanju delovnih razmerij. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine veljavni predpisi ne prepovedujejo (primerjaj sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 351/2018). Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene.

14. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora tožene stranke. Tožena stranka je v pobot tožničinim zahtevkom uveljavljala svoj odškodninski zahtevek v višini 188.719,77 EUR za škodo, ki jo je povzročila tožnica pri gradnji A. in je bila predmet drugega individualnega delovnega spora, ki se je vodil pod opr. št. Pd 56/2016. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v tem sporu zahtevek tožene stranke (v tem sporu tožnice) v zoper tožnico (v tem sporu tožene stranke) pravnomočno zavrnjen. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka je bila namreč potrjena z odločitvijo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 58/2019 z dne 11. 4. 2019. Zato je pravilno odločilo, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da je bilo v drugem postopku pravnomočno ugotovljeno, da terjatev tožene stranke nasproti tožnici ni utemeljena, sodišče v tem postopku ne more ponovno presojati njene utemeljenosti. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je v pravnomočno zaključenem postopku vložila predlog za obnovo postopka in predlog za dopustitev revizije, so neutemeljene in ne vplivajo na drugačno odločitev v tej zadevi. To dejstvo tudi ne predstavlja razloga za prekinitev predmetnega postopka, kot to zmotno meni pritožba. Glede na to je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o kršitvi 206. člena ZPP in v zvezi s tem o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ter o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo nadomestilo za neizrabljenih 18 dni letnega dopusta, ki ga zaradi prenehanja delovnega razmerja ni mogla koristiti. V zvezi s tem je verjelo tožnici, da ga zaradi dela ni uspela izkoristiti pred potekom mandata in da, glede na to, da ji je bila tožena stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi dolžna zagotoviti drugo ustrezno delo, niti ni računala na prenehanje delovnega razmerja s prenehanjem mandata. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna tudi z novejšo prakso Sodišča EU1, iz katere izhaja, da določba člena 7(2) Direktive 2003/88 za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega pogoja kot, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 83/2019). Glede na navedeno so pritožbene navedbe tožene stranke, ki pogojujejo priznanje pravice do izplačila nadomestila za neizrabljen letni dopust še z drugimi dejstvi, npr. da tožnica za izrabo dopusta ni zaprosila, neutemeljene. Bistveno je, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in da tožnica ni izrabila celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bila upravičena na dan prenehanja delovnega razmerja, zato je za te neizrabljene dni letnega dopusta upravičena do denarnega nadomestila.

16. Glede na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pa tožena stranka utemeljeno izpodbija odločitev, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni.

17. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo delno spremenilo v IV. in V. točki izreka tako, da je sporni del zahtevka zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena pa zato, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, njen odgovor na pritožbo tožnice pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi (154., 155, 165. člen ZPP).

1 Glej sodbo Bollacke, C-118/2013 z dne 12. 6. 2013 in Maschek, C-341/2015 z dne 20. 6. 2016.