Jedro

Subvencijo v letu 2012 pa je bilo mogoče pridobiti zgolj za opremo, ki še ni bila vgrajena in za dela, ki še niso bila opravljena, zaradi česar so nenazadnje obdolženci v prijavi tudi lažno prikazovali, da gre za novo opremo in je bilo (točka 17 izpodbijane sodbe) tudi prikazano kot da je bil celotni cevovod zgrajen na novo, v času po izdaji odločbe o upravičenosti do sredstev.

Izrek

I. Pritožbi direktorja in zastopnika družbe V. d.o.o. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi v znesku 43.908,16 EUR, pod točko III izreka izpodbijane sodbe, razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

II. Pritožba zagovornika obdolženega S.S. ter pritožbi obdolženih M.J. in D.Z. se zavrnejo kot neutemeljene in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi S.S., M.J. in D.Z. so kot strošek pritožbenega postopka dolžni plačati sodno takso, in sicer obdolženi S.S. in M.J. vsak 360,00 EUR, obdolženi D.Z. pa 240,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.J. in obdolženega S.S. spoznalo za kriva, da sta z dejanjem opisanim pod točko 1) izpodbijane sodbe v steku in sostorilstvu storila kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženi D.Z. pa je bil spoznan za krivega, da je z dejanjem opisanim pod točko 2) izpodbijane sodbe storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in v steku h kaznivemu dejanju preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Obdolžencem so bile izrečene pogojne obsodbe. M.J. in S.S. sta bili znotraj pogojne obsodbe določeni enotni kazni eno leto in tri mesece zapora in enotna denarna kazen sedemdeset dnevnih zneskov, to je 5.810,00 EUR, pri čemer se enotna zaporna kazen obdolžencema ne bo izrekla, če v preizkusni dobi treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja, stranska enotna kazen pa se izvrši in sta jo obdolženca dolžna plačati vsak v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začetna dnevna zneska kazni določilo en dan zapora. Obdolženemu D.Z. je bila znotraj pogojne obsodbe določena kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V skladu s prvim odstavkom 75. člena KZ-1, v zvezi s členom 74 KZ-1 se je pravni osebi V. d.o.o., odvzela s kaznivim dejanjem pod točko 1) izreka izpodbijane sodbe pridobljena premoženjska korist v znesku 43.908,16 EUR. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno tudi, da so vsi obdolženci dolžni plačati stroške kazenskega postopka ter sodno takso, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornik obdolženega S.S. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločitev.

- obdolženi M.J. pritožbenih razlogov ni konkretiziral, iz vsebine njegovih pritožbenih navedb pa izhaja, da graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteval je razveljavitev izpodbijane sodbe in izrek oprostilne sodbe.

- obdolženi D.Z. v pritožbi prav tako ni konkretiziral pritožbenih razlogov. Iz vsebine pritožbenih navedb pa je bilo razbrati, da graja dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Zahteva razveljavitev sodbe in predlaga izrek oprostilne sodbe.

- M.K. se je pritožil kot direktor pravne osebe V. d.o.o.. V pritožbi graja odločitev prvostopnega sodišča glede odvzema pravni osebi V. d.o.o.s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Ker mu sodišče v nobeni fazi postopka ni omogočilo zastopati stališč družbe, istočasno pa je družbi V. d.o.o. naložilo visoko breme vračila protipravne premoženjske koristi, je uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču pa je predlagal, da izpodbijani del prvostopne sodbe odpravi.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal sledeče: Ni mogoče soglašati z zagovornikom obdolženega S.S., ko v pritožbi uveljavlja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi naj bil opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj povzetih v izreku izpodbijane sodbe nejasen in nedoločen, obdolženčevo ravnanje, ki bi naj predstavljalo izvršitev kaznivih dejanj po 229. in 230. členu KZ-1 pa naj sploh ne bi bilo opredeljeno, nadalje pa iz izreka tudi naj ne bi bilo mogoče razbrati, iz česa bi naj izhajala trditev o zavestnem sodelovanju med obema obdolžencema.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj v izreku izpodbijane sodbe dovolj jasen in razumljiv, vsebuje pa tudi vse zakonske znake očitanih kaznivih dejanj preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1. Iz izreka izpodbijane sodbe tako izhaja obdolženčevo zavestno sodelovanje z M.J. po predhodnem dogovoru, ko sta (obdolženi J. kot direktor, obdolženi S. pa kot pooblaščenec) za drugega (družbo V. d.o.o.) pridobila subvencijo, čeprav sta vedela, da družba V. d.o.o. ni izpolnjevala zahtevanih pogojev, dejanje pa sta storila tako, da je obdolženi S. pripravil vse potrebno, vključno s potrebno dokumentacijo, na podlagi katere sta tudi vložila prijavni obrazec, pri tem pa sta zamolčala, da je bila predmetna investicija že delno izgrajena, saj je bil toplovod vgrajen že leta 2007, nadalje pa sta vložila tudi zahtevek za izplačilo sredstev, s katerim sta (z lažnimi začasnimi situacijami, ki so izkazovale že pred leti vgrajen material in opravljeno delo) prikazovala izvedbo investicij in nastanek stroškov, na podlagi takšnih lažnih dokumentov, pa so bila družbi V. d.o.o. tudi izplačana sredstva, do katerih le ta ni bila upravičena.

5. Takšen povsem jasen in obširen opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, iz katerega, kot že rečeno, izhajajo vsi zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj, razvidno pa je tudi skupno sodelovanje obeh obdolžencev pri izvršitvi, nikakor ne daje podlage za pritožbene trditve, da je opis nejasen, nedoločen in nerazumljiv. Kdo od obeh obdolžencev konkretno je fizično vložil navedene listine oziroma obrazce, pa ob njunem že opisanem koordiniranem, skupnem delovanju, usmerjenem v isto posledico, v pridobitev sredstev družbi V. d.o.o., in sicer sredstev v obliki subvencij, do katerih pa navedena družba ni bila upravičena, pa tudi ni odločilnega pomena. Sicer pa je usklajeno ravnanje obeh obdolžencev in njuno vedenje, da gre v obravnavani zadevi za preslepitev in protipravno pridobitev posojila in goljufijo na škodo Evropske unije, obširno obrazloženo tudi na straneh od 11 do 17 izpodbijane sodbe. V točkah, predvsem od 17 do 19, pa tudi ostalih, pa so obširno in prepričljivo pojasnjeni tudi zaključki o sodelovanju obdolžencev pri izvršitvi.

6. Z zagovornikom obdolženega S. pa ni mogoče soglašati niti v delu, ko prvostopnemu sodišču očita kršitev Kazenskega zakona, ker bi naj obstoj obdolžencu očitanih kaznivih dejanj temeljil na interpretaciji pojma „rabljena oprema“, pri čemer so, po oceni pritožnika, možne različne interpretacije tega pojma, zaradi česar na njem tudi ne more temeljiti obstoj očitanih kaznivih dejanj.

7. Na tovrstne pritožbene očitke je z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, zagovorniku v točki 15 izpodbijane sodbe obširno odgovorilo že prvostopno sodišče, pri čemer je vendarle potrebno ponovno izpostaviti tudi, da so bile sporne cevi položene v zemljo že leta 2007, subvencijo v letu 2012 pa je bilo mogoče pridobiti zgolj za opremo, ki še ni bila vgrajena in za dela, ki še niso bila opravljena, zaradi česar so nenazadnje obdolženci v prijavi tudi lažno prikazovali, da gre za novo opremo in je bilo (točka 17 izpodbijane sodbe) tudi prikazano kot da je bil celotni cevovod zgrajen na novo, v času po izdaji odločbe o upravičenosti do sredstev, ki je bila izdana 26. 4. 2012. V razlogih izpodbijane sodbe pa je tudi obširno in prepričljivo opisano, kaj vse so obdolženci storili, da bi prikrili, da je bil del materiala dobavljen in vgrajen že leta 2007 (točka 16 izpodbijane sodbe in ostale), zaradi česar se pritožbeno prikazovanje v smeri, da gre v obravnavani zadevi za kršitev 28. člena Ustave RS in 2. člena KZ-1, ker je pojem „rabljena oprema“, kot je bil uporabljen v javnem razpisu za ukrep 312, nedoločen, zaradi česar sodišče tudi ni moglo sklepati o obstoju kaznivega dejanja in njegovi podlagi, brez podlage. Zato tudi pritožba v tej smeri nikakor ne more biti uspešna in to tudi ne v delu, ko se sklicuje na mnenje izvedenca Č. in prič, ki bi naj po oceni pritožnika potrdile, da je definicija pojma „rabljena oprema“, daleč od enoznačne.

8. Obdolženi S. pa obravnavani kaznivi dejanji iz razlogov navedenih v točki 14 izpodbijane sodbe, ni storil v pravni zmoti, o čemer skuša ponovno prepričati pritožba njegovega zagovornika. Uspešna pa ne more biti pritožba niti v delu, ko izpostavlja, da obdolženi S. ni imel naklepa pridobitve protipravne premoženjske koristi. O njegovem naklepnem ravnanju ima izpodbijana sodba na straneh 27 in 28, pa tudi ostalih, prepričljive razloge, pri čemer je bil obdolženi S. spoznan za krivega, ker je za drugega pridobil subvencijo. Obdolžencu se torej to, da bi sprejel plačilo, ni očitalo, zato so vse pritožbene trditve v tej smeri brez podlage, pri čemer prvi odstavek 230. člena KZ-1 ne dopušča prav nobenega dvoma o tem, da kaznivo dejanje preslepitve pri dodelitvi in uporabi posojila ali ugodnosti stori tudi kdor ne le zase temveč tudi za drugega, kot je to v obravnavani zadevi, pridobi posojila, investicijska sredstva, subvencijo ali kakšno drugo ugodnost …

9. Dejansko stanje obravnavane zadeve, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, grajajo v svojih pritožbah vsi trije obdolženci. Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izpovedbe prič in zagovore obdolžencev je pravilno ocenilo in na tej podlagi tudi utemeljeno zaključilo, da so obdolženci izvršili očitana kazniva dejanja. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, obširno in argumentirano pojasnilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge sodišča prve stopnje in le še glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

10. Zagovornik obdolženega S. tudi v tem delu svoje pritožbe izpostavlja, da so I. začasna situacija, II. začasna situacija in končna situacija pravilno in resnično prikazovale vsa dela, ki so bila izvedena v okviru projekta D. M. in ves material, ki je bil pri tem uporabljen, zato navedene listine niso lažne listine. Nadalje pa zagovornik v pritožbi, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ponovno izpostavlja tudi vprašanje starosti cevi vgrajenih leta 2007 in skuša s sklicevanjem na mnenje izvedenca Č. in izpovedbe prič B.V. in V.V. ponovno prepričati, da je bil leta 2012, kljub v letu 2007 vgrajenim cevem, toplovod nov, saj ga je tudi glede na to, da še ni imel izdanega uporabnega dovoljenja, bilo šteti za novega.

11. Čeprav je na vse navedeno zagovorniku obdolženega S. pritožbeno sodišče že odgovorilo, ko je uveljavljal bistvene kršitve določb ZKP in kršitve KZ, pritožbeno sodišče tudi v tem delu ponovno izpostavlja, da so navedene listine (situacije), na katere se sklicuje pritožnik, lažno prikazovale, da je bila oprema vgrajena in delo opravljeno v letu 2012, čeprav je bilo navedeno izvedeno že v letu 2007. V kolikor bi namreč Agencija, ki je odločala o pravici do sredstev, vedela, da je bil del cevi položen že v letu 2007, do izplačila sploh ne bi prišlo, kar so obdolženci, konkretno tudi obdolženi S., nedvomno dobro vedeli, zaradi česar so se tudi trudili, da Agenciji to prikrijejo in so prav zato Agenciji tudi predložili že navedene lažne listine. Ob navedenem in obsežnih razlogih, ki jih ima izpodbijana sodba (točka 17 prvostopne sodbe in tudi ostale), pa se tudi vsa ostala pritožbena izvajanja zagovornika obdolženega S. v tej smeri izkažejo kot neutemeljena, pri čemer dejanska starost in vrednost že pred leti vgrajenih cevi, okoliščine, kdaj je toplovod dobil obratovalno dovoljenje in ostale pritožbene trditve v tej smeri, ob dejstvu, da sta, kot je že obrazloženo, obdolžena S. in J. v postopku za pridobitev nepovratnih sredstev zamolčala bistveno, in sicer, da je bila investicija, ki sta jo prijavila kot novo, delno izvedena že pred več leti, pri čemer sta prav zato, ker sta vedela, da do teh sredstev iz razloga, ker je investicija v preteklosti že bila izvedena, družba V. d.o.o. ni upravičena in sta prav iz tega razloga tudi predložila že večkrat omenjene lažne situacije, pritožba o tem, da so zaključki prvostopnega sodišča v tej smeri zmotni, nikakor ne more prepričati.

12. Neutemeljena pa je pritožba zagovornika obdolženega S. tudi v delu, ko navaja, da je prvostopno sodišče napačno izračunalo domnevno premoženjsko korist, ki bi jo naj pridobil obdolženi S. skupaj s soobdolženim J. V. d.o.o. Pritožbeno sodišče namreč tudi v tem delu v celoti soglaša z zaključki prvostopnega sodišča v točkah 9, 12 in 19, pa tudi ostalih, saj takšne zaključke potrjuje tudi pisna dokumentacija v prilogah spisa, konkretno tudi potrdila o izplačilih in predložen zahtevek za izplačilo sredstev, zato je pritožba tudi v tem delu brez podlage.

13. Kar se tiče pritožbenih navedb zagovornika obdolženega S. v smeri, da je bilo ravnanje obdolženega S. ekonomsko upravičeno in se mu torej v predmetnem kazenskem postopku v bistvu očita gospodarno, racionalno in ekonomsko upravičeno delovanje, kar je v nasprotju s temeljnim načelom kazenskega prava legitimnosti in omejenosti represije, ki določa, da mora biti vsak represiven poseg v človekove pravice moralno in etično upravičen, kazenskopravna represija pa naj bi nastopila šele kot poslednje sredstvo, pritožbeno sodišče dodaja še, da se je obdolžencu v obravnavani zadevi očitalo to, kar je povzeto v krivdoreku izpodbijane sodbe, torej storitev že navedenih kaznivih dejanj v steku, pri čemer pritožbeno sodišče nikakor ne deli pritožbene ocene, da je bilo že opisano kaznivo ravnanje obdolženca v obravnavani zadevi moralno in celo etično upravičeno.

14. Obdolženi M.J. v svoji pritožbi graja zaključke prvostopnega sodišča z navedbami, da bi prvostopno sodišče moralo verjeti soobdolžencem oziroma izpovedbam prič, ki so ga razbremenjevale, sicer pa meni tudi, da so zaključki prvostopnega sodišča nedokazani, in da tudi sicer "v nobeni točki samega projekta ni bilo kakršnegakoli indica, na osnovi katerega bi lahko podvomil v koristnost in zakonitost ravnanja vpletenih". Ne more biti obsojen zgolj zato, ker je v dobri veri in zaupanju v korektnost dela angažiranega zunanjega izvajalca S.S., kot takratni zastopnik družbe V. d.o.o., podpisoval dokumente, ki so bili posredovani na Agencijo RS za kmetijske trge in razvoj podeželja. Sodišče pa naj bi nadalje v obravnavani zadevi prezrlo oziroma ni dovolj upoštevalo tudi izjav priče T.G., ki so bile "izrecno v prid soobdolženim", vsekakor pa bolj konkretne od izjav priče N.K. 15. Takšne pritožbene trditve so v nasprotju s podatki kazenskega spisa in v nasprotju z argumentiranimi zaključki sodišča prve stopnje. Obdolženi J. je bil namreč v kritičnem obdobju direktor družbe V. d.o.o. in je tudi podpisoval vse listine, ki jih je družba V. d.o.o. vlagala v postopku prijave na razpis za nepovratna sredstva. Njegov zagovor, da je listine podpisoval v zaupanju, da so pripravljene korektno, in da tudi sicer ni vedel za ravnanja, opisana v izreku izpodbijane sodbe, je z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, v točkah 18 in 19 izpodbijane sodbe prepričljivo zavrnilo že prvostopno sodišče. Ob tem, da je družba V. d.o.o. bila investitor projekta, obdolženec pa njen direktor in je torej kot direktor tudi sprejel odločitve za gradnjo sistema daljinskega ogrevanja in se pri tem tudi odločil za prijavo tega projekta na razpis za nepovratna sredstva, v zvezi s čemer je tudi poiskal soobdolženega S., pa tudi ne gre dvomiti, da je natančno vedel, da je bil del toplovoda vgrajen že leta 2007 in se ta dela v avgustu 2012 sploh niso opravljala, in da tedaj dejansko sploh ni prišlo do izgradnje in dobave materiala za 300 m toplovoda, kot je to bilo prikazano v dokumentih, ki jih je podpisal, zaradi pridobitve že navedenih nepovratnih sredstev.

Pa tudi izpovedbe prič N.K. in T.G. je sodišče pravilno ocenilo. Njuni izpovedbi nikakor nista "izrecno v prid soobdolžencem", kot se to trudi prikazati v pritožbi obdolženi J.. T.G. je namreč, zaslišan na glavni obravnavi 20. 11. 2017 (l. št. 396), povsem določno izpovedal, da rabljena oprema ni upravičena do sofinanciranja, in če bi vedel, da bi šlo za naložbo, ki bi bila izvedena pred izdajo odločbe, potem tega stroška ne bi priznali. Tudi priča K. (296 - 297) je povsem določno pojasnila, da so upravičeni stroški le tisti stroški, ki nastanejo vlagatelju zahtevka od izdane odločbe dalje, kar je v razpisu bilo tudi navedeno. Navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne potrjuje pritožbenih navedb obdolženega J., da so navedene izpovedbe bile v korist soobdolžencev.

Glede na navedeno v razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, in ker pritožba obdolženega Jaušovca tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ni navajala ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

16. Tudi obdolženi D.Z. je v pritožbi zgolj ponavljal svoj zagovor v smeri zanikanja storitve obravnavanega kaznivega dejanja, ker naj ne bi sodeloval "v nobenih naklepnih dejanjih", svoje delo pa bi tudi naj opravil in dokumentacijo pripravil korektno. Tak zagovor obdolženca pa je v točki 16, pa tudi v ostalih izpodbijane sodbe, argumentirano zavrnilo že prvostopno sodišče, ko je obširno pojasnilo, zakaj obdolženemu Z. ni mogoče verjeti. Pojasnilo je, da je obdolženi Z., kot direktor družbe M.T. d.o.o., ki je bila glavni izvajalec del v projektu D.M. za družbo V. d.o.o., dobro vedel, da v času od 1. 8. 2012 do 31. 11. 2012 ni dobavil in montiral materiala ter opravil del, ki jih je zapisal v začasne situacije, in da le te tudi ne izkazujejo dejansko opravljenega dela v že navedenem časovnem obdobju, saj je bilo le to, kot je že večkrat poudarjeno, izvedeno že v letu 2007. In da je obdolženi Z. tudi točno vedel, zakaj pri celi zadevi gre, in da mu je bilo povsem jasno, da bosta soobdolžena S. in J. že navedene situacije uporabila v zvezi s prijavo na razpis za nepovratna sredstva, pa ob razlogih navedenih v izpodbijani sodbi nenazadnje izhaja tudi iz okoliščine, da ni videti prav nobenega drugega razloga, zakaj ne bi sicer bili v dokumentaciji zapisani pravi datumi izdelave že navedenega toplovoda in vgraditvi opreme v letu 2007. Ob navedenem in obsežnih razlogih, ki jih je navedlo že prvostopno sodišče, in ker se obdolženčeve pritožbene navedbe o izkrivljanju oziroma napačnem povzemanju njegovih navedb, sicer izvzetih iz konteksta, tudi ne nanašajo na odločilna dejstva, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, na kar ni odgovorilo že prvostopno sodišče, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

17. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik obdolženega S. ter obdolžena J. in Z. v svojih pritožbah ne grajajo. Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah je tako opravilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, glede na ostale, v pritožbah uveljavljane pritožbene razloge. Pri tem je ugotovilo, da je bila na prvi stopnji pravilno ugotovljena tako teža obravnavanih kaznivih dejanj, kot stopnja krivde obdolžencev pa tudi vse ostale okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Pri odmeri znotraj pogojnih obsodb določenih zapornih kazni so v zadostni meri prišle do izraza vse tiste okoliščine, ki so pomembne za odmero kazenske sankcije in je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obdolžencem izreklo povsem primerne in pravične kazenske sankcije, ki jih vključno s pravilno odmerjenimi denarnimi kaznimi nikakor ne gre spreminjati v njihovo korist. 18. Preizkus izpodbijane sodbe v delu, ki jo izpodbija pritožba M.K., direktorja in pooblaščenca pravne osebe V., d.o.o. (ta del izpodbijane sodbe je sicer izpodbijal tudi zagovornik obdolženega S., ki pa je v tem delu presegel svoja pritožbena upravičenja), je pokazal, da je ta pritožba utemeljena. Pritožnik namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno graja odločitev prvostopnega sodišča v delu pod III izreka izpodbijane sodbe, ko je prvostopno sodišče na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 v zvezi s členom 74 KZ-1 pravni osebi V. d.o.o. odvzelo premoženjsko korist v znesku 43.908,16 EUR, ne da bi pooblaščencu navedene pravne osebe bilo omogočeno zastopati stališče družbe. Zastopnik in direktor družbe V. d.o.o. (glede na podatke sodnega registra je od 31. 5. 2013 direktor in zastopnik družbe V. d.o.o. M.K.) namreč v nobeni fazi postopka, torej niti na glavni obravnavi, v zadevi ni bil zaslišan, kar dejansko pomeni, da je prvostopno sodišče ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 500. člena ZKP, pa tudi v nasprotju s petim odstavkom 367. člena ZKP, saj direktorju prejemnika domnevne protipravne premoženjske koristi ni bilo omogočeno, da sodeluje v postopku, pooblaščenec in zakoniti zastopnik pa ves čas postopka, kot je že navedeno, tudi ni bil zaslišan. Gre za kršitve, ki bi nedvomno lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe v delu, ki se nanaša na odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, zato je pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem sojenju odpravilo ugotovljeno kršitev. Direktorju in zakonitemu zastopniku družbe V. d.o.o. bo dalo možnost, da se izjasni in ustrezno zastopa stališča družbe glede vprašanja premoženjske koristi pridobljene z obravnavanimi kaznivimi dejanji družbi V. d.o.o., nakar bo, ko bo v tej smeri dopolnilo dokazni postopek, o zadevi ponovno odločilo.

19. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

20. Glede na izid postopka so obdolženci na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP in prvega odstavka 98. člena ZKP dolžni plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Taksno tarifo, pri tem pa so bile upoštevane tudi premoženjske razmere obdolžencev.