Jedro

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki je po 260. členu ZUP predvideno le za postopke, ki so končani z odločbo, dokončno v upravnem postopku. Sklep, s katerim je upravni organ iz razlogov po tretjem odstavku 293. člena ZUP začasno zadržal oz. začasno prekinil nadaljnji tek že začetega izvršilnega postopka, pa je procesne narave. Gre torej za procesni sklep, ki že po naravi stvari ne pomeni dokončnega akta, glede katerega bi bila mogoča obnova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom z dne 30. 3. 2010, izdanim na prvi stopnji, zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka v zadevi izdaje sklepa, s katerim je ugodila predlogu inšpekcijskega zavezanca in upravno izvršbo odložila do rešitve denacionalizacijskega postopka za zemljišči parc. št. 317/3 in parc. št. 318 k. o. ... V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva ni mogoče uporabiti zoper sklep temveč le zoper dokončno odločbo. Zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka, v katerem je bil izdan sklep o odlogu izvršbe, se je tožnica pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je njeno pritožbo zavrnilo.

Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi opisuje dosedanji potek inšpekcijskega postopka, vodenega zoper inšpekcijskega zavezanca, v katerem ji je kot denacionalizacijski upravičenki do zemljišč, na katerih se nahajajo sporni objekti, priznana lastnost stranske udeleženke v postopku. Meni, da je nepravilno ravnanje upravnega organa, da ji je šele naknadno vročil prvostopenjski sklep, kar je po njenem mnenju ničnostni razlog, medtem ko je drugostopenjski sklep v nasprotju z določbami členov 229 do 237 Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da o predlogu ni odločal krajevno pristojen organ, tj. inšpektor območne enote Kranj (pisarna v Radovljici) ampak inšpektor v Uradu glavne republiške inšpektorice v Ljubljani, o pritožbi pa naj bi odločal drugostopenjski organ, ki ima sedež na istem naslovu. Predlaga, da "sodišče tožbo sprejme, pobijani sklep razveljavi, odpravi, predlogu za obnovo postopka ugodi“ zaradi kršitev določb ZUP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1). Tožnica sodišču predlaga tudi, naj izpodbijani sklep zaradi očitne nepravilnosti izreče za ničnega po 6. točki 279. člena ZUP.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, novih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Predmet sklepa, ki ga tožnica izpodbija s tožbo, je odločitev o zavrženju njenega predloga za obnovo postopka, v katerem je bil izdan sklep o odlogu upravne izvršbe inšpekcijske odločbe. Upravni organ torej tožničinega predloga za obnovo postopka ni obravnaval po vsebini. Zato tožbeni očitki, ki se nanašajo na postopek izdaje drugih upravnih aktov in njihovega vročanja, tudi če se nanašajo na utemeljevanje obnovitvenega razloga, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne morejo biti odločilni.

V zvezi s tožbenimi navedbami o krajevni nepristojnosti sodišče pojasnjuje, da inšpektorji delujejo v okviru inšpekcij, ki se organizirajo za posamezno upravno področje (prvi odstavek 8. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, Uradni list RS, št. 56/02 in spremembe – v nadaljevanju ZIN) v inšpektoratih, ki imajo status organa v sestavi ministrstva (drugi odstavek 8. člena ZIN), ta pa je lahko tudi teritorialno organiziran. Območne enote so torej del istega organa, tožnica pa niti ne zatrjuje, da bi odločanje inšpektorata na sedežu inšpekcijskega organa vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožbena trditev, da ima drugostopenjski upravni organ, ki je odločal o pritožbi, sedež na istem naslovu, ne drži, predvsem pa isti naslov sam po sebi ne bi mogel biti razlog za dvom v pravilnost in zakonitost upravnega odločanja.

Kot sta pravilno pojasnila že upravna organa, je obnova postopka izredno pravno sredstvo, ki je po 260. členu ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) predvideno le za postopke, ki so končani z odločbo, dokončno v upravnem postopku. Sklep, s katerim je upravni organ iz razlogov po tretjem odstavku 293. člena ZUP začasno zadržal oz. začasno prekinil nadaljnji tek že začetega izvršilnega postopka, pa je procesne narave. Gre za institut, o katerem se odloča s sklepom - glede na prvi in drugi odstavek 226. člena ZUP se namreč s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oz. se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z njegovo izvedbo ter se o njih ne odloča z odločbo. To pomeni, da tak sklep ne posega v tožničin pravni položaj. Gre torej za procesni sklep, ki že po naravi stvari ne pomeni dokončnega akta, glede katerega bi bila mogoča obnova. Stališče, da zoper procesne sklepe obnova postopka po 260. členu ZUP ni mogoča, potrjuje tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. I Up 237/2005 z dne 20. 4. 2005, I Up 75/98 z dne 14. 2. 2001 in X Ips 133/2009 z dne 8. 7. 2009). Izpodbijani sklep, s katerim je upravni organ zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, je torej pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Neutemeljen je tudi zahtevek tožnice za izrek ničnosti izpodbijanega sklepa. Po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Po drugem odstavku 279. člena ZUP se za ničnega lahko izreče tudi sklep, če je z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih. Tožnica ne navaja določbe zakona, po kateri naj bi bila določena ničnost kot posledica nepravilnosti, ki jih v tožbi zatrjuje. Kot je bilo že prej povedano, pa sodišče nepravilnosti izpodbijanega sklepa ni ugotovilo. Tudi če bi bil tožničin očitek o nepristojnosti organa utemeljen, izpodbijani sklep zaradi tega še ne bi bil ničen, saj 279. člen ZUP v 1. točki prvega odstavka določa, da je nična odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Izpodbijani sklep pa ni bil izdan v zadevi iz sodne pristojnosti, temveč v inšpekcijski zadevi, ki je upravna stvar. Ker je tožničin predlog za izrek ničnosti neutemeljen že iz tega razloga, se sodišče ni spuščalo v vprašanje, ali bi izpodbijani sklep sploh bilo mogoče izreči za ničnega.

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega dostavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.