Jedro

Posplošeni ugovori pritožnikov, da se ne strinjajo s presojo vplivov na okolje, ne da bi zatrjevali, da je in v čem konkretno presoja vplivov na okolje, kot izhaja iz poročila o vplivih na okolje, napačna, ne morejo vplivati na drugačno odločitev o stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 584/2000-14 z dne 19.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 15.3.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper enotno dovoljenje za gradnjo Upravne enote K. z dne 10.2.2000, izdano investitorju Občini P., za gradnjo kotlarne na biomaso na parceli št. 1271/13, k.o. B. ob K. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96) in sicer na 33. a člen in 36. člen ter na določbo 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). Iz navedenih določb ZGO izhaja, da mora upravni organ pri izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo, poleg pogojev, ki jih določa ZGO, upoštevati tudi določbe ZUN. Po določbi 54. člena ZUN, se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave in druge posege v prostor, na območjih za katere je sprejet izvedbeni načrt, izda v skladu s pogoji, ki jih določa ta načrt, na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, pa v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Sodišče soglaša s toženo stranko, da gre za poseg v prostor na območju, ki se ureja z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za ureditvena območja naselij P., T., P. in B. ob K. (PUP, Uradni vestnik G., št. 15/88 in Uradno glasilo Občine P., št. 2/98 in 6/98). Poseg je predviden na zemljišču, ki se nahaja v območju urejanja P 4/2 obrtna cona. V spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana Občine K. za obdobje 1986-2000 (dolgoročni plan, Uradni list RS, št. 20/91) se to območje ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je potreben zazidalni načrt. Predviden poseg je po navedenem PUP dopusten. V 6. členu PUP je namreč določeno, da so v vseh območjih urejanja, torej tudi v območju P 4/2 obrtna cona, dopustne gradnje komunalnih in energetskih objektov in naprav. Iz podatkov v predloženih upravnih spisih izhaja, da je bila presoja vplivov na okolje izvedena, kar dokazuje Poročilo o vplivih na okolje podjetja O., ter okoljevarstveno soglasje Uprave za varstvo narave z dne 9.2.1999. Dne 5.1.2000 je bila opravljena tudi javna predstavitev poročila o vplivih na okolje z dne 15.11.1999, osnutka odločbe, lokacijske dokumentacije, katere sestavni del so tudi vsa predpisana soglasja in projektne dokumantacije. Vse to izhaja iz javnega naznanila, objavljenega v G. glasu dne 21.12.1999, katerega kopijo so tožniki sami priložili tožbi. Izhaja tudi, da je javna predstavitev potekala v času od 22.12.1999 do 5.1.2000. Dne 5.1.2000 je bila opravljena javna obravnava z zaslišanjem nosilca posega v prostor. To potrjuje zapisnik z dne 5.1.2000, ki je javna listina. Upoštevani sta bili torej določbi 59. in 60. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO, Uradni list RS, št. 32/93), po katerih je za posege, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna, v postopku za izdajo dovoljenja potrebno pridobiti okoljevarstveno soglasje in zagotoviti sodelovanje javnosti. Kot nedopustne tožbene novote (3. odstavek 14. člena ZUS) pa je sodišče štelo naslednje tožbene ugovore: da tožniki niso bili v celoti seznanjeni s presojo vplivov na okolje, da v javno obravnavo ni bila dana dopolnjena sklepna ocena in soglasja, da do 21.12.1999, ko je bila opravljena javna razprava, poročilo še ni bilo narejeno, da poročilo z dne 23.12.1999 ni bilo nikoli v javni obravnavi, da na javni obravnavi ni bilo oseb, ki bi lahko dale konkretne odgovore na njihova vprašanja. Lastninska pravica se res pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, vendar je po obstoječi sodni praksi dokaz o pravici razpolaganja z zemljiščem tudi pogodba o prodaji, ki je sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Pogodba, ki se nahaja med upravnimi spisi, je dokaz o tem, da ima investitor - Občina P., pravico razpolaganja z zemljiščem. Sestavljena j e v obliki notarskega zapisa in sposobna za vpis v zemljiško knjigo.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Tožbene navedbe niso tožbene novote, saj v tožbi, v točki IV, izrecno navajajo, da vztrajajo pri vseh navedbah v pritožbi z dne 17.2.2000, kjer opozarjajo na negativne vplive predvidenega posega na okolje. Soglasja in meritve ne upoštevajo specifike gradnje na tem območju, oblike terena in poseljenosti. Najbližja hiša je od kotlarne oddaljena 30 m, naselje je na višinski koti 472 m, kotlarna pa na višinski koti 458,51 m. Pomeni, da bo 20 m visok dimnik segel pod slemena hiš. to je v nasprotju z okoljevarstvenimi predpisi. Ker gre za III. vodovarstveno območje, bi morala družba, ki je izdelala poročilo o vplivih predvidenega posega na okolje, pridobiti podatke o dovoljenih posegih in upoštevati načrt urejanja povodja reke K. Rok javne predstavitve je bil krajši od 30 dni. Elaboratu niso bila predložena vsa soglasja. Na pisne pripombe na poročilo niso dobili odgovora. V enotnem dovoljenju je navedeno poročilo z dne 23.12.1999, predmet predstavitve pa je bilo poročilo z dne 15.11.1999. Občina ni zemljiškoknjižni lastnik zemljišča. Podana je bistvena kršitev postopka v upravnem sporu, ker je sodišče odločilo brez glavne obravnave in jim ni poslalo odgovora na tožbo Občine P. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter upravni akt odpravi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu, na pritožbo nista odgovorila.

Odgovor na pritožbo je podala Občina P. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu. Navaja, da sodišče, s tem ko je odločilo brez glavne obravnave in tožnikom ni poslalo odgovora na tožbo, ni bistveno kršilo postopka. Tudi ostali pritožbeni razlogi niso podani.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Enotno dovoljenje za gradnjo ureja ZGO. Po določbi 2. odstavka 33. a člena tega zakona, enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje tudi sestavine lokacijskega dovoljenja in je glede lokacijskih pogojev izenačeno z lokacijskim dovoljenjem. Zato so pravna podlaga za odločanje v tem primeru tudi določbe ZUN, ki se nanašajo na lokacijsko dovoljenje in na katere se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje. Ker je predmet spornega dovoljenja gradnja kotlarne, to pa je tak poseg v okolje, za katerega je presoja vlivov na okolje obvezna, so pravna podlaga za odločanje tudi določbe ZVO, ki se nanašajo na presojo vplivov na okolje. Glede na navedene določbe, je sodišče tudi presojalo zakonitost izpodbijane upravne odločbe in po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da so bile te določbe pravilno uporabljene.

Iz izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke izhaja, da zemljišče, ki je predmet posega, leži v območju urejanja P 4/2 obrtna cona, kar ni sporno. Sporno pa je, ali se to območje ureja s prostorskim izvedbenim načrtom - zazidalnim načrtom, kot zatrjujejo tožniki, ali s prostorsko ureditvenimi pogoji, kot ugotavlja tožena stranka. Za trditev tožnikov, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni podlage. Prvostopno sodišče in tožena stranka se utemeljeno sklicujeta na določbo sprememb in dopolnitev dolgoročenga družbenega plana Občine K. za obdobje 1986-2000, iz katere izhaja, da se območje P 4/2 obrtna cona ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji. Zato je tožena stranka dopustnost posega utemeljeno presojala glede na določbe PUP in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovila, da je poseg dopusten.

Tožniki v pritožbi ponavljajo tožbene ugovore, ki se nanašajo na presojo vplivov na okolje in postopek javne predstavitve. Presojo vplivov na okolje ureja ZVO v poglavju VI. Za posege, za katere je, tako kot v tem primeru, predpisana obvezna presoja vplivov na okolje, je potrebno izdelati poročilo, ki mora imeti vsebino, določeno v 56. členu, pridobiti okoljevarstveno soglasje (59. člen) in zagotoviti sodelovanje javnosti (60. člen). V določbi 60. člena je določeno, na kakšen način in v kakšnem postopku, pristojni organ zagotovi sodelovanje javnosti. Potrebno je zagotoviti javno predstavitev osnutka odločbe in poročila iz 56. člena in njegovo javno obravnavo ter zagotoviti zaslišanje nosilca posega v okolje. Predstavitev se objavi z javnim naznanilom in mora trajati najmanj 15 dni. Tožena stranka je ugotavila, da je bilo pred izdajo odločbe dano okoljevarstveno soglasje Uprave za varstvo narave z dne 9.2.1999; da je bil izdelan osnutek poročila o vplivih na okolje; da so bili tožniki z javnim naznanilom obveščeni o javni predstavitvi predvidenega posega; da je javna predstavitev trajala od 22.12.1999 do 5.1.2000; da je bil predmet javne predstavitve osnutek poročila o vplivih na okolje z dne 15.11.1999, osnutek odločbe ter lokacijska dokumentacija in da je bila zagotovljena javna obravnava ob prisotnosti predstavnikov investitorja. Glede na te ugotovitve, ki izhajajo tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih, tudi pritožbeno sodišče ugovorom tožnikov ni moglo slediti, zlasti ker niti v tožbi niti v pritožbi ne navajajo, da navedena dejanja niso bila opravljena. Iz pritožbe izhaja le, da se ne strinjajo s presojo vplivov na okolje, pri čemer navajajo le, da pri tej presoji ni dovolj upoštevana specifika obstoječe gradnje, oblika terena in poseljenost. Taki posplošeni ugovori, ne da bi zatrjevali, da je in v čem konkretno, presoja vplivov na okolje, kot izhaja iz poročila o vplivih na okolje, napačna, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Neutemeljen je ugovor, da se dovoljenje sklicuje na poročilo z dne 23.12.1999, s katerim niso bili seznanjeni. Po določbi 60. člena je upravni organ dolžan prizadete osebe seznaniti z osnutkom poročila. Z njim so bili tožniki nedvomno seznanjeni, saj so, kot sami navajajo, na to poročilo dali pripombe. Po proučitivi pripomb se, tako kot je bilo to v tem primeru, izdela dokončno poročilo, ki je podlaga za odločitev - poročilo z dne 22.12.1999. Obrazložene navedbe o njihovih pripombah vsebuje prvostopni akt. Zato je neutemeljen ugovor, da na pripombe niso dobili odgovora. Neutemeljen je tudi ugovor, da je bil čas javne predstavitve krajši od 30 dni, saj ZVO v 2. odstavku 60. člena določa le, da mora javna predstavitev trajati najmanj 15 dni.

Glede na navedeno pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati, kadar in kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V tem primeru pa je sodišče prve stopnje preizkušalo zakonitost izpodbijane upravne odločbe na podlagi dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in zakonita. Takšna presoja je pravilna in se pritožbeno sodišče z njo strinja. Ker sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, s tem, ko ni razpisalo glavne obravnave, ki je tožniki niti niso zahtevali, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Tudi s tem ne, da tožnikom ni poslalo odgovora prizadete stranke na tožbo, v katerem prizadeta stranka le vztraja pri svojih stališčih, s katerimi so bili tožniki seznanjeni v upravnem postopku, in pritrjuje toženi stranki.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijno sodbo prve stopnje.