Jedro

V konkretnem primeru gre za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi spornih računov, za katere prvostopni organ ugotavlja, da jih je izdal neplačujoči gospodarski subjekti oz. „missing trader“, tožniku pa očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, skladno s prakso Sodišča Evropske Skupnosti (sodba C 439/04 in C 440/04).

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku dodano odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 10. 2007 do 31. 10. 2007 in od 1. 11. 2007 do 30. 11. 2007 v skupnem znesku 16.061,93 EUR. Tožnik je na podlagi prejetih računov od družbe A. d.o.o. za gradbena dela na objektih št.: 52/2007 z dne 29. 10. 2007 v znesku 35.971,26 EUR, št. 53/2007 z dne 15. 11. 2007 v znesku 16.500,00 EUR in št. 55/2007 z dne 20. 11. 2007 v znesku 43.900,00 EUR. Celoten znesek spornih računov znaša 96.371,26 EUR. Na njih je bil obračunan DDV v skupnem znesku 16.061,93 EUR. Na podlagi pridobljenih podatkov v inšpekcijskem nadzoru pri družbi A. d.o.o. je davčni organ ugotovil, da je tožnik prejel račune družbe A. d.o.o. ter izkazoval DDV na teh računih in ga uveljavljal kot vstopni DDV pri obračunu DDV za posamezno davčno obdobje. Ugotovljeno je bilo, da družba A. d.o.o. ni opravila nikakršnega prometa, ki bi bil na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1) podvržen obračunu DDV. Vse aktivnost družbe so se nanašale izključno na poslovanje preko transakcijskega računa (denarni tok). Davčni organ je to družbo opredelil kot „missing traderja“ in ji dne 8. 5. 2008 odvzel davčno številko. Družba A. d.o.o. v resnici ne opravlja dejavnosti in tako za izdajo spornih računov ni bilo nobene podlage, ker transakcije s strani navedene družbe niso bile oziroma niso mogle biti izvedene na podlagi 3. člena ZDDV-1, ki opredeljuje katere transakcije so predmet obdavčitve z DDV in 5. člena ZDDV-1, ki opredeljuje davčnega zavezanca za DDV. S tem, ko ni nastala obveznost za DDV tudi tožnik, ki je prejel račune od „missing traderja“ ni upravičen do odbitka vstopnega DDV v skladu s 63. členom ZDDV-1. Ker je davčni organ pri inšpekcijskem pregledu pri družbi A. d.o.o. ugotovil, da navedena družba prometa v inšpiciranem obdobju ni opravila oziroma ni dokazov, da bi opravljala dejavnosti, davčni organ družbi A. d.o.o. za vrednosti na izdanih računih obračunanega DDV odločbe o plačilu DDV ni izdal. V praksi pojem „missing traderja“ pomeni družbo, ki ima davčno številko brez premoženja z odprtim transakcijskim računom, na katerega prejemniki računov nakazujejo denarna sredstva, ki se potem z računa dvigujejo z gotovinskimi dvigi, pri čemer se navedena gotovina ne uporabi za poslovanje družbe, ampak za druge namene. V nadaljevanju davčni organ navaja sodbo Sodišča Evropske Skupnosti (št. C-439/04 in C-440/04 – združena zadeva), po katerih se pravica do odbitka vstopnega DDV zavrne, če se glede na objektivne elemente ugotovi, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Da pa je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri utaji DDV pa izhaja iz okoliščin, da je prezrl določene okoliščine, ni izvedel poizvedb oziroma preverbe, ki bi jih poštena in razumna oseba morala narediti, da obstaja vedenje o okoliščinah posla, ki pošteni in razumni osebi kaže na to, da gre davčno utajo. Družba A. d.o.o. ni nikjer oglaševala svoje dejavnosti, ni imela poslovnih prostorov oziroma skladišč, ni oglaševala svoje dejavnosti, ni imela nobenih referenc, ni imela zaposlenih delavcev, zanjo je značilna velika vrednost izdanih računov, na računih se pojavljajo veliki in hitri transferji denarja. Telefonske številke niso bile objavljene v telefonskem imeniku. Tožnik je v izjavi dne 14. 11. 2008 davčnemu organu pojasnil, da ni preverjal dotedanjega poslovanja družbe A. d.o.o. in tudi ni preverjal referenc te družbe. Prav tako ni zbiral ponudb drugih izvajalcev storitev in vedel, kdo opravlja storitve na navedenih računih. Prav tako ni sklenil nikakršnih pogodb z družbo A. d.o.o. Glede na navedeno davčni organ ugotavlja, da so podani objektivni elementi, ki kažejo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da s plačilom spornih računov sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Gre tako za navidezne posle, ki pa v skladu z 3. odstavkom 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Ker navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje in fiktivni računi, ki jih je izdala družba A. d.o.o. niso podlaga za obdavčenje pri družbi A. d.o.o., storitev obračuna na na teh fiktivnih računih ne vpliva na odbitek vstopnega DDV pri prejemniku računov, torej pri tožniku. Davčni organ je pri družbi A. d.o.o. ugotovil, da storitev navedenih na spornih računih št. 52/2007, 53/2007 in 55/2007 ni izvedla in da je izdala fiktivne račune, ki predstavljajo neverodostojne listine, na podlagi katerih je prejemnik računov neupravičeno odbijal vstopni DDV. Ker storitve niso bile opravljene, tudi ni nastala obveznost obračuna DDV. Na podlagi 33. člena ZDDV-1 nastane obdavčljiv dogodek in s tem obveznost obračuna DDV, ko je blago dobavljeno, oziroma, ko so storitve opravljene. V danem primeru pa gre za „missing traderja“, družbo A. d.o.o., ki ni opravila nikakršnih storitev, ki bi predstavljali promet podvržen obračunu DDV. Tako tožnik ni upravičen do odbitka DDV navedenega v spornih prejetih računih izdajatelja družbe A. d.o.o., v skladu s 63. členom ZDDV-1. Zato se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV v spornem obdobju po vseh prejetih računih družbe A. d.o.o. Naknaden obračun DDV z obrestmi pa je razviden iz strani 11 in 12 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Drugostopni organ je z odločbo št. DT-499-16/136/2009 z dne 14. 7. 2010 pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da ni sporno, da je tožnik prvostopnemu organu predložil zgolj sporne račune, prejete od družbe A. d.o.o., ter s tem v zvezi ni predložil nobene druge dokumentacije. Na podlagi tega je prvostopni organ upravičeno podvomil, da so navedene storitve, navedene na spornih računih tudi dejansko opravljene tožniku, in ali jih je za tožnika res opravila družba A. d.o.o. Davčni zavezanec, ki uveljavlja vstopni DDV mora razpolagati z računom ali drugo vsebinsko enakovredno listino, izdano v skladu z 81. člena do 84. členom ZDDV-1, ki odraža resnično opravljeno dobavo v skladu s 1. odstavkom 67. člena ZDDV-1. Šele ko davčni zavezanec prejeme takšno listino, ki odraža resnično opravljeno dobavo, ima pravico do odbitka vstopnega DDV. Tako stališče je razvidno tudi iz 62. člena ZDDV-1 v povezavi s točko a) 1. odstavka 63. člena ZDDV-1. Enako stališče pa je zavzelo tudi Sodišče Evropske Skupnosti v sodbi, št. C-152/02 z dne 29. 4. 2004. Da kupec oziroma prejemnik računa ni upravičen do vstopnega DDV že samo zato, ker bi razpolagal s prejetim računom, je odločilo tudi Sodišče Evropske Skupnosti v sodbi št. C-342/87 z dne 13. 12. 1989. Na računu mora biti zaračunana dejansko opravljena transakcija, da je DDV resnično dolg do države, oziroma, da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Če izdani račun temelji na neresnični transakciji, ali, če promet blaga oziroma storitev ni bil opravljen, davčni zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV.

Na podlagi 77. členu ZDavP-2 se praviloma poslovni dogodki dokazujejo z verodostojnimi listinami. Ustni dogovori, kakršni so bili v danem primeru, saj je družba A., d.o.o. s spornimi računi zaračunavala gradbene storitve, za katere sta se stranki medsebojno ustno dogovorili, za katere tožnik ni predložil nobenega gradbenega dnevnika in nobene pogodbe, niso dovolj. Na podlagi določbe 76. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, kar pomeni glede na specifično naravo davčnega postopka, da mora predložiti verodostojne knjigovodske listine o tem, da mu pravica do odbitka vstopnega DDV v resnici pripada. Opredelitev verodostojne knjigovodske listine vsebujejo Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju SRS), in sicer SRS 21.1. V danem primeru pa so sporni računi neverodostojne listine. Opisi poslovnih dogodkov na spornih računih so tako splošni, da na njihovi podlagi vsebinskega preizkusa poslovnih dogodkov ni bilo mogoče opraviti. Na izdanih računih je kot opis poslovnega dogodka navedeno: „Zaračunavamo vam gradbena dela na vaših objektih,“ pri čemer je naveden še mesec in leto. Računi se ne sklicujejo na nobeno drugo listino, niti ne na naročilnico. Veljavna zakonodaja, ki ureja področje DDV pa zahteva, da se na računih oziroma vsebinsko enakovrednih dokumentih, ki so podlago za uveljavljanje vstopnega DDV opiše vrsta in obseg opravljenih storitev do take mere natančno, da je mogoče preizkusiti tudi to, katera storitev je bila opravljena, v kakšnem obsegu in tudi to, ali je bila dana storitev resnično opravljena s strani tistega, ki je izdal račun. V zadevnem primeru pa je pojem „gradbenega dela“ opredeljen pavšalno. Na podlagi določbe 1. odstavka 138. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednosti (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07 – v nadaljevanju PZDDV-1) se v primeru, če se zaračunavajo gradbene storitve, mora na računu posebej navesti nepremičnina, na katero se storitev nanaša. Zavezanec je sicer podal pojasnilo pristojnemu organu, da so bila gradbena dela izvršena na „križišču ...“ vendar te navedbe ni podkrepil oziroma dokazal z nobeno verodostojno listino. Pri izvajanju gradbenih del je v poslovnem svetu običajno in kar tudi zahteva pozitivna zakonodaja, da se sestavljajo gradbeni dnevniki, knjige obračunskih izmer in prevzemni zapisniki. Tožnik pa teh ni predložil. Ni tudi predložil drugih listin, iz katerih bi bilo razvidno, kdo je opravil posamezno vrsto del in kdaj jih je opravil. Takšne listine so potrebne tako za naročnika, kot tudi za izvajalca in tudi v primeru reklamacije so take listine edini dokaz o tem, kaj točno je določena oseba opravila. Sporni računi pa brez dvoma ne odražajo poslovnega dogodka verodostojno in tako ni mogoče zatrjevati, da bi bil to običajen način poslovanja pri tej stroki. Tožnik ob skrajno pavšalno sestavljenih računih ni predložil tudi nobene druge listine kot utemeljitev.

V danem primeru je prvostopni organ ugotovil tudi dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da je prišlo do zlorabe sistema DDV, da gre za poslovanje z „missing traderjem“, preko katerega se izpeljejo goljufivi posli. To pa je le ena od okoliščin, s katero je prvostopni organ utemeljil, da gre v konkretnem primeru za davčno utajo. Tožniku ni bil ne priznan konkreten vstopni DDV zato, ker listine na podlagi katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV niso verodostojno izkazovale resničnost opravljenih storitev. Ugotovitve o poslovnem in davčnem obnašanju oziroma ravnanju tožnikovega dobavitelja niso zadostna podlaga, da se obdavči tožnika, kolikor bi tožnik mogel dokazati z verodostojnimi listinami, da so mu bile dobave in storitve dejansko izvršene prav s strani oseb, ki so tudi izdale račune. Tožnik pa v predmetni zadevi ni uspel izkazati zaračunanih dobav z verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Sodišče Evropskih Skupnosti je zavzelo tudi stališče, da se zavezancu zavrne pravice do odbitka vstopnega DDV, če se glede na objektivne elemente ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaj DDV. Iz odločitev Sodišča Evropske Skupnosti je jasno razvidno, da pravo Evropskih Skupnosti ne nudi varstva tistemu, ki bi skušal na goljufiv način pridi do koristi. Iz konkretnega dejanskega stanja je razvidno, da gre za goljufive posle oziroma za take posle, ki so morda na videz izpeljani povsem v skladu s pozitivno zakonodajo, a so z zlorabo davčnega sistema pripeljali do davčne utajitve. Ni sporno, da v konkretnem primeru tožnik listinsko ni dokazal, da bi šlo za običajne komercialne transakcije v smislu navedenega stališča v sodbi Sodišča Evropskih Skupnosti, št. C-255/02, ampak za transakcije, ki so se na način, kot je navedeno, izvedle samo navidezno z namenom, da se z zlorabo pridobijo ugodnosti, pri čem je tožnik za to vedel oziroma bi moral vedeti, na kar jasno kaže skrajno pomanjkljiva listinska dokumentacija.

Tožnik ugovarja, da je pravico do odbitka vstopnega DDV mogoče vzeti zgolj tistemu, kateremu nacionalno sodišče dokaže da je vedel, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Po stališču tožnika je zgolj nacionalno sodišče tisto, ki je pristojno za takšno odločitev, ne pa davčni organ. Drugostopni organ se s tem stališčem ne strinja. Sodišče Evropske Skupnosti res presoja odločitve sodišč, da pa bi nacionalno sodišče sploh moglo sprejeti odločitev, ki se nato presoja na Sodišču Evropske Skupnosti je potrebno, da davčni organi odločijo o davku, šele nato se stranka odloči ali bo sprožila upravni spor. Davčni postopek je urejen s specialnim predpisom. V zakonu je natančno navedeno, da se v davčnih zadevah postopa praviloma po Zakonu o davčnem postopku, šele subsidiarno pa se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku. V konkretnem primeru je bilo davčnemu zavezancu natančno obrazloženo, na podlagi katerih določb pozitivne zakonodaje, ki se uporablja v Sloveniji, ni dopustno, da bi se v primerih, kot so konkretni, uveljavljal vstopni DDV. Sodbe Sodišča Evropske Skupnosti so navedene zgolj v smislu razlag določb ustrezne Direktive, s katero je usklajena tudi naša pozitivna zakonodaja. Zato ni utemeljena tožnikova navedba, da tožnik ne more vedeti za vse sodbe Sodišča Evropskih Skupnosti.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da je napačna ugotovitev, da bi tožnik moral vedeti, da posluje z neobstoječim pravnim subjektom. Tožniku ni bila dana možnost, da pri inšpekcijskem postopku pri družbi A. d.o.o. kakorkoli sodeloval in mu ni bila dana pravica do izjave. Davčni organ je družbi A. d.o.o. šele dne 8. 5. 2008 odvzel identifikacijsko številko za DDV. Tožnik meni, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo in da je tudi preveril podatke v sodnem registru za družbo A. d.o.o. in tudi podatke ali je navedena družba zavezanec za DDV ali ne. Pri tem pa tožnik ni mogel preveriti, ali gre za odprt in delujoč račun pri banki. Z direktorjem B.B. se je dogovoril za posamezna naročila in pod kakšnimi pogoji naj se naročilo za gradbena dela izvede. Dela je plačal šele, ko so bile dogovorjene obveznosti v celoti izpolnjene. Zaradi reklamacije tudi niso bili plačani vsi računi družbe A. d.o.o. V letu 2007, ko je tožnik posloval z družbo A. d.o.o. ni bilo mogoče slutiti, da bi bilo s poslovanjem te družbe karkoli narobe. Družbi je bila odvzeta identifikacijska številka šele maja 2008. Prav tako se davčni organ nezakonito sklicuje na interne kriterije in sicer na kriterije, da gre za poslovanje z neobstoječim pravnim subjektom, ki bo bili objavljeni na spletnih straneh DURS šele v letu 2008. Ti ne morejo veljati tudi za leto 2007. V konkretnem primeru nacionalno sodišče ni tožniku zavrnilo pravice do odbitka DDV in tako tudi sodišče še ni ugotovilo goljufije pri tožniku. Navedeno pomeni, da je odločitev inšpekcijskega organa preuranjena. Iz uradnih evidenc izhaja, da je družba A. d.o.o. registrirana za druga zaključna gradbena dela. Tožnik je ravnal z vso potrebno skrbnostjo in v skladu s poslovnimi običaji in je tudi zaščitil interese svoje družbe. Sedanji način poslovanja pa kaže na hitro rast dela na domu, s čimer se družba izogne stroškom poslovanja s poslovnimi prostori in ostalim stroškom. V skladu z navedenim tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi odpravi ter postopek ustavi, tožencu pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje, ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Davčni organ v odgovoru na tožbo navaja, da so razlogi za odločitev razvidni iz odločbe Ministrstva za finance, št. DT-499-16-136/2009-2 z dne 14. 7. 2010. Tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi in vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih razvidnih iz obrazložitve navedene odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Drugostopni organ je za svojo odločitev navedel tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim ugovorom, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi spornih računov, za katere prvostopni organ ugotavlja, da jih je izdal neplačujoči gospodarski subjekti oz. „missing trader“, tožniku pa očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, skladno s prakso Sodišča Evropske Skupnosti (sodba C 439/04 in C 440/04).

Okoliščina, ki jo prvostopni organ očita tožniku, je predvsem v nepravilnem in nepopolnem vodenju dokumentacije glede gradbenih storitev, opravljenih s strani „missing traderja“ - družbe A. d.o.o., ki naj bi jih neplačujoči gospodarski subjekti opravljal po spornih računih za tožnika, in za katere prvostopni organ ugotavlja, da niti tožnikova dokumentacija, niti dokumentacija družbe A. d.o.o., ne izkazuje, da jih je tudi dejansko opravila družba A. d.o.o. Tožnik s predloženo dokumentacijo v predmetnem davčnem postopku ni izkazal, da je družba A. d.o.o. tudi v resnici opravila njemu zaračunane storitve. Nasprotno, vse okoliščine kažejo na to, da gre pri izdajatelju spornih računov – družbi A. d.o.o. za „missing traderja“ oz. neplačujoči gospodarski subjekt, kakor ga opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1295/2004 z dne 29. oktobra 2004, ki se nanjo prvostopni organ pravilno sklicuje, kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da družba A. d.o.o. tudi ni imela pogojev, da bi lahko tožniku opravile tovrstne storitve, kot so jih zaračunale („gradbena dela na vaših objektih“), kar je prvostopni organ tudi pojasnil. Tudi po mnenju sodišča gre v danem primeru za navidezne posle in fiktivne račune. Tožnik s predloženo dokumentacijo davčnemu organu ni dokazal, da bi navedene gradbene storitve, od katerih je odbijal vstopni DDV, tudi dejansko bile opravljene tožniku prav s strani izdajatelja računov, torej družbe A. d.o.o. Tožniku prvostopni organ očita vedenje o sodelovanju v transakcijah, ki pomenijo izmikanje plačila DDV oz. zlorabo pravic v smislu uveljavljanja odbitka vstopnega DDV po spornih računih, od katerih DDV ni bil plačan. Okoliščine, ki jih oba organa poudarjata, tudi po mnenju sodišča kažejo na obstoj subjektivnega elementa pri tožniku, kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Nedvomno je izkazano neobičajno poslovanje tožnika oz. celo poslovanje, ki ni bilo v skladu z Zakonom o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/03, 14/05 in 126/07 - ZGO-1), zato tudi po mnenju sodišča iz vseh v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedenih okoliščin izhaja, da gre za fiktivne posle in da ni razvidno, kdo je dejansko izvršil aktivnosti, ki so navedene v računih in da tožnik v tej zvezi ni predložil verodostojnih listin v smislu 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, v nadaljevanju ZGD-1) in SRS 21, tako kot pravilno navajata oba organa, ter da poslovnega dogodka tudi ni mogoče preveriti.

Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z ZDavP-2 ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali SRS. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da za sporne posle s strani tožnika ni bila predložena verodostojna dokumentacija, ki izkazuje, da so bile tožniku res opravljene sporne storitve, kar je bilo ugotovljeno z davčno inšpekcijo. Tudi 3. odstavek 74. člena ZDavP-2 izrecno navaja, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Na podlagi 76. in 77. člen ZDavP-2 je dokazno breme na stani zavezanca za davek. V postopku je bilo ugotovljeno, da na strani izdajatelja računov ne obstajajo računovodske evidence ali poslovne knjige, iz katerih bi bili razvidni sporni poslovni dogodki. Na strani tožeče stranke pa razen prejetih spornih računov, ne obstajajo druge verodostojne listine, ki bi dokazovale nastanek poslovnega dogodka, pri čemer, kot že pojasnjeno zgolj ustna pogodba ne zadostuje. Ni dokazov, ali so bile storitve dejansko opravljene (pri čemer so tudi po presoji sodišča glede tega odločujočega pomena verodostojne listine (SRS 21), ki nastanejo v zvezi s poslovnim dogodkom), zato tudi po mnenju sodišča niso izkazani pogoji za odbitek vstopnega DDV. Družba A. d.o.o. ni opravljala za tožnika zatrjevanih gradbenih storitev na objektih, ki bi predstavljale promet, podvržen obračunu DDV, zato tožnik tudi po presoji sodišča v obravnavanem obdobju iz tega pravnega naslova ni upravičen do dobitka DDV na podlagi spornih računov v skladu z določbo 63. člena ZDDV-1. Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.