Jedro

V pravdnih postopkih zaradi plačila odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred začetkom uporabe ZVPSBNO (1.1.2007), se ta zakon načelno ne uporablja. Začasno pa se uporabljajo njegove določbe o merilih za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in o višini ter določitvi pravičnega zadoščenja. Procesne določbe ZVPSBNO se v teh postopkih ne uporabljajo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne v novo sojenje Okrožnemu sodišču v Celju.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je 12. 12. 2007 vložil tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi nerazumno dolgega kazenskega postopka, ki naj bi trajal od leta 1988 do 2006, tožnik pa je bil obdolženec, nato obsojenec, prestajal je tudi pripor in zaporno kazen. Zaradi neutemeljeno dolgega postopka mu je nastala nepremoženjska škoda v obliki poslabšanja zdravja – trajnih psihičnih motenj. Za to vrsto škode je zahteval odškodnino 54.000 EUR. Nastala mu je tudi premoženjska škoda kot posledica pridobitne nesposobnosti – izguba zaslužka v višini zajamčene mesečne plače. Zahteval je odškodnino 50.000 EUR. Navedel je, da uveljavlja tudi podrejeni tožbeni zahtevek v višini 5.000 EUR, ki ga ni posebej obrazložil. 2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil kazenski postopek Temeljnega sodišča v Mariboru, Enotes v Mariboru, IV K 40/89 začet 20. 9. 1988 in pravnomočno končan 26. 10. 1989. Nato je bil vložen predlog za obnovo postopka, ki je bila dovoljena le delno. Ponovljeni postopek je bil pravnomočno končan 12. 12. 2002. Tožnik je bil obsojen na kazen pet let zapora. Kasneje je bila kazen znižana na štiri leta in deset mesecev zapora. Sodišče je zavrglo tožbo kot prepozno. Tožnik ni izkazal procesnih predpostavk po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Ur. l. RS št. 49/2006). Ni izkazal, da bi vložil nadzorstveno pritožbo, ki bi ji bilo ugodeno, in predlog pri Državnem pravobranilstvu. Ni izpolnil niti druge procesne predpostavke, da je tožbo za povrnitev škode zoper Republiko Slovenijo vložil v 18 mesecih po pravnomočni rešitvi prejšnje zadeve.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo pogoje za uveljavitev odškodnine po ZVPSBNO. Presodilo je, da tožnik za presojo odškodnine po splošnih določbah Obligacijskega zakonika (OZ) ni ponudil dejanske podlage.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena tožnikova pritožba in potrjen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da odškodninski zahtevek temelji na določbah OZ oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih, na določbah ZVPSBNO pa temelji samo podredni zahtevek. Odškodninski zahtevek ni zastaral, saj je bila tožba vložena pred potekom petih let od pravnomočno končanega kazenskega postopka. Zmotno je stališče, da tožnik ni izpolnil pogojev za vložitev tožbe po ZVPSBNO, saj tožnika ni mogoče vezati na pogoje, ki so bili določeni z zakonom, ki je pričel veljati kasneje, saj za takšne pogoje ni mogel vedeti in jih izpolniti. Tako tožniku ni bilo omogočeno ustrezno varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS. V postopku tudi ni odločilo stvarno pristojno sodišče, saj gre za zahtevek nad 20.000 EUR in je zato pristojno okrožno sodišče. 5. Sodišče prve stopnje je tožnikovo revizijo zavrglo z utemeljitvijo, da tožbeni zahtevek temelji na ZVPSBNO, v sporih po tem zakonu pa je revizija izključena. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep.

6. Revizijsko sodišče je s sklepom II Ips 72/2010 z dne 15. 4. 2010 tožnikovi reviziji zoper sklep, s katerim je drugostopenjsko sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo prvostopenjski sklep o zavrženju revizije, ugodilo, oba sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da je opravilo predvideni postopek prvostopenjskega sodišča po vložitvi dovoljene revizije.

7. Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Revizija je utemeljena.

9. Pravilno je stališče tožeče stranke, da sta sodišči druge in prve stopnje v zvezi z odločitvijo o zavrženju tožbe zmotno uporabili materialno pravo in bistveno kršili določbe Zakona o pravdnem postopku. Kazenski postopek, ki naj bi potrditvah tožeče stranke trajal nerazumno dolgo in naj bi zato tožniku nastala nepremoženjska in premoženjska škoda, je bil po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča končan 12. 12. 2002. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) se je začel uporabljati 1. 1. 2007. Zakon je kot odločilni trenutek za lastno uporabo opredelil trenutek prenehanja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, torej zaključek prejšnjega sodnega postopka, ki je potekal nerazumno dolgo. Po določbi 25. člena ZVPSBNO naj bi se ta zakon uporabljal samo v zvezi z zadevami, kjer je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ob uveljavitvi tega zakona (1. 1. 2007) še trajala. Izjema je veljala le za primere, če je stranka pred 1. 1. 2007 že vložila zahtevo za pravično denarno zadoščenje na mednarodno sodišče. Čeprav sta nižji sodišči ugotovili zaključek tožnikovega kazenskega postopka v letu 2002 in tožnik ni trdil, da bi odškodninski zahtevek uveljavljal pri mednarodnem sodišču, sta se oprli na ZVPSBNO, ki v času kršitve tožnikovih pravic še ni veljal in tudi ni urejal odškodninskih razmerij za nazaj. Neutemeljeno sta se oprli na določbe ZVPSBNO, namesto na ustrezne splošne odškodninske določbe OZ oziroma ZOR, ki bi jih morali uporabiti in na katere se je tožnik tudi skliceval. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljen.

10. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z ustavo, ker ne ureja položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007. Ugotovilo je protiustavno pravno praznino v zvezi z zahtevki za izplačilo nepremoženjske škode in je do odprave ugotovljenega neskladja naložilo sodiščem v postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabljati določbe ZVPSBNO o merilih za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in o višini ter določitvi pravičnega zadoščenja. Z navedeno ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča, ki določa tudi način izvršitve te odločbe z začasno uporabo nekaterih določb ZVPSBNO, ni bilo poseženo v ostale določbe tega zakona in še posebej ne v njegove procesne določbe. Razen v citirani ustavni določbi posebej opredeljenih določb se določbe ZVPSBNO v pravdnih postopkih zaradi plačila odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevah, kjer je kršitev prenehala pred 1. 1. 2007, načelno ne uporabljajo. V postopkih pa mora biti oškodovancem zagotovljeno primerljivo učinkovito sodno varstvo, kot bi jim bilo zagotovljeno, če bi tudi zanje veljale pravno upoštevne določbe ZVPSBNO (primerjaj odločbo US št. Up-2965/08 z dne 13. 5. 2010, tč. 6). Z izpodbijanim sklepom je drugostopenjsko sodišče potrdilo sklep o zavrženju tožbe, ki je oprt na procesne določbe ZVPSBNO o procesnih predpostavkah, ki vključujejo prekluzivne roke, ki naj bi bili zamujeni, čeprav za uporabo teh določb, ni bilo pravne podlage. Pravilno opozarja revizija, da tožnik v prejšnjem že končanem kazenskem postopku ni mogel vedeti in izpolniti pogojev, ki so bili določeni z zakonom, ki je začel veljati kasneje. Utemeljeno opozarja revizija tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o tožbenem zahtevku odločalo okrajno sodišče, namesto glede na vrednost spornega predmeta stvarno pristojno okrožno sodišče. Tako kot ostalih procesnih določb, tudi 20. člena ZVPSBNO v tem postopku ni mogoče uporabiti.

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP vrnilo v novo sojenje stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju. V novem postopku bo treba uporabiti splošne določbe ZPP, glede materialnega prava pa, poleg konkretnih določb ZVPSBNO, ki se uporabljajo oziroma upoštevajo po odločbah Ustavnega sodišča, določbe OZ oziroma ZOR, ki urejajo splošna pravila odškodninskega prava.

12. Zaradi razveljavitve sklepov je odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijskim postopkom pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).