Jedro

Do odpravnine, ki jo je družba C. d.o.o. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z družbo C. d.o.o. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v družbi C. d.o.o.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2020 do plačila in mu povrne stroške postopka v znesku 1.094,13 EUR. Odločilo je še, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse.

2.Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo odločitev konkretneje argumentirati. Dokazila, na katera se je oprlo, ne dosegajo pravnega standarda prepričanja in ne dokazujejo dogovora o dodatni odpravnini. Odpuščeni delavci so izpovedali, da pisne pogodbe o tem ni bilo, pogovarjali so se le ustno. Iz izpovedb odpuščenih delavcev ni mogoče zaključiti, da je obstajal dogovor o dodatnih odpravninah. Priča A. A. ni imela pooblastil odločati o tem, zato tega ni mogoče zaključiti tudi na podlagi njene izpovedbe, saj podrobnosti ni poznala. Priča B. B. - direktor družbe C. d.o.o. je res izpovedal, da je družba C. d.o.o. s toženko sklenila pogodbo in da se je en del nanašal na odškodnino za zaposlene. Ni pa vedel, za katere zaposlene, saj to ni bilo določeno. Odškodnina je bila namenjena toženki, C. d.o.o. pa ni posegala v to, na kakšen način bo toženka razpolagala z zneskom. Tožnik je negotovo izpovedal, da naj bi mu B. B. in A. A. povedala, da bodo delavci ob odpovedi prejeli dodatno odpravnino in da naj bi mu to zagotovil tudi direktor toženke. Tožnik ni potrdil, da bi bil v zvezi s tem prisoten na kakšnem sestanku pristojnih. Njegova izpoved temelji zgolj na govoricah drugih. Poleg tega tudi ni zatrjeval, da bi šlo za obljubo dejanja tretjega, ki bi jo dal B. B. v smislu prvega odstavka 130. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki. Ta ga je (skupaj s še nekaterimi delavci) napotila na delo v družbo C. d.o.o. Po prenehanju poslovnega sodelovanja z družbo C. d.o.o. je toženka trem delavcem (tožniku, D. D. in E. E.) odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in jim izplačala odpravnino po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo t. i. dodatne odpravnine, ki jo je družba C. d.o.o. ob prekinitvi poslovnega sodelovanja s toženko namenila toženkinim delavcem, ki so delali v družbi C. d.o.o.

6.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje odločitev konkretneje obrazložiti in da dokazila, na katera se je oprlo, ne dosegajo pravnega standarda prepričanja. S tem pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki pa ni podana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je namreč skladna z napotkom iz navedene zakonske določbe. Odločilna dejstva so detajlno obrazložena in upoštevaje uspeh celotnega dokaznega postopka tvorijo prepričljivo dokazno oceno.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja odločilna dejstva: družba C. d.o.o. je ob prenehanju pogodbenega sodelovanja s toženko namenila toženkinim delavcem dodatno odpravnino (poleg tiste, ki jim jo je toženka dolgovala po zakonu); družba C. d.o.o. in toženka sta ob prekinitvi poslovnega sodelovanja sklenili dogovor za plačilo odškodnine toženki, ki je zajemala tudi te dodatne odpravnine; toženka je od družbe C. d.o.o. prejela denarni znesek iz naslova teh odpravnin. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, na katere so oprte navedene ugotovitve, in jih po nepotrebnem ne ponavlja.

8.Po mnenju pritožbe z izpovedbami odpuščenih delavcev (tudi tožnika) ni mogoče utemeljevati obstoja pravice do dodatne odpravnine, saj so se v zvezi s tem sklicevali le na ustne pogovore, ne pa na pisno pogodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za ustanovitev navedene pravice do dodatne odpravnine v korist delavcev v zakonu ni predpisana oblika, zato jo je mogoče ustanoviti tudi v ustni obliki. Tudi sicer pa pritožbena navedba ni utemeljena. Tožnik, D. D. in E. E. (priči) so resda izpovedali o ustnem pogovoru, v katerem so jih B. B. (direktor družbe C. d.o.o.), A. A. in direktor toženke seznanili z dogovorom, da je družba C. d.o.o. toženkinim delavcem namenila odpravnino, ki jo bo v dogovoru s toženko nakazala tej, toženka pa delavcem. Vendar pa izpoved priče B. B. potrjuje tudi obstoj pisnega dogovora med družbo C. d.o.o in toženko o nakazilu odškodnine, katere del so bile navedene odpravnine. Okoliščina, da toženkini delavci (med njimi tudi tožnik) niso prisostvovali pogovorom med družbo C. d.o.o in toženko ter podpisu dogovora med njima, po presoji pritožbenega sodišča ni odločilna.

9.Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izpoved priče B. B. napačno razlagalo kot potrditev dogovora o dodatni odpravnini. Ker je bil B. B. na strani družbe C. d.o.o. podpisnik dogovora s toženko, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da mu je poznana njegova vsebina in namen podpisnikov. Utemeljeno mu je verjelo, da je bila predmet dogovora tudi odpravnina, ki jo je družba C. d.o.o. ob prekinitvi poslovnega sodelovanja namenila napotenim delavcem toženke, vsakemu v višini treh bruto plač. Sicer pa je pravilno ocenilo, da ta dokazni zaključek utemeljujejo tudi drugi izvedeni dokazi (zlasti izpovedi ostalih prič in tožnika, sms in elektronska korespondenca ter okoliščina, da toženka na poziv sodišča prve stopnje ni hotela predložiti dogovora, sklenjenega ob prenehanju poslovnega sodelovanja, čeprav se je v trditvah sama sklicevala nanj).

10.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje zaključka o sklenjenem dogovoru o odpravnini med družbo C. d.o.o. in toženko ne bi smelo opreti na izpoved A. A., ker o tem ni bila pooblaščena odločati. Okoliščina, da ta priča (zaposlena v družbi C. d.o.o.) ni bila pristojna za sklepanje dogovora, po presoji pritožbenega sodišča ni ovira za to, da ne bi bilo dopustno upoštevati njene izpovedbe o dejstvih, ki so ji bila poznana, in sicer, da je bil ob prekinitvi sodelovanja med toženko in družbo C. d.o.o. sklenjen dogovor ter da je vodstvo družbe C. d.o.o. ob prekinitvi sodelovanja s toženko povedalo, da bodo odpuščeni delavci toženke dobili odpravnino, kot jo dobijo zaposleni v C. d.o.o., ker pa niso bili zaposleni v C. d.o.o., bo ta zanje izplačala odpravnino toženki. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ovrednotilo, da ta izpoved dodatno potrjuje zaključek o sklenjenem dogovoru o dodatni odpravnini.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je že skladno z načelnim dogovorom v okviru osnovnega pogodbenega razmerja s toženko družba C. d.o.o. obravnavala toženkine zaposlene kot svoje zaposlene, tem pa ob prenehanju delovnega razmerja iz poslovnega razloga pripada odpravnina v višini treh bruto plač. Odpravnino, ki je bila nato v dogovoru določena kot del odškodnine, se je družba C. d.o.o. resda zavezala nakazati toženki, kar pa je ustrezno utemeljila z dejstvom, da s toženkinimi delavci ni imela vzpostavljenega pogodbenega razmerja za izplačilo, saj niso bili zaposleni pri njej. Izpoved priče B. B. potrjuje, da odpravnina ni bila namenjena toženki, da je bil namen ob sklepanju dogovora takšen, da toženka prejete odpravnine nato izplača posameznim delavcem, ter da so bili delavci toženke s tem seznanjeni. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da v dogovoru ni bilo specificirano po posameznih zaposlenih, komu pripada odpravnina. Kdo so bili toženkini zaposleni, ki so delali v družbi C. d.o.o., med pogodbenima strankama ni bilo sporno, jasna pa je bila tudi višina dodatne odpravnine. Ta je bila dogovorjena v višini treh bruto plač za posameznega delavca, družba C. d.o.o. pa je toženki iz tega naslova nakazala znesek, ki ga je izračunala toženka. Nadaljnja izpolnitev pa je bila, kot je pojasnil priča B. B., stvar toženke. Iz navedenih okoliščin tako izhaja, da je bila z dogovorom med družbo C. d.o.o. in toženko ustanovljena pravica (dodatna odpravnina) v korist tožnika, katero ta utemeljeno vtožuje v tem sporu.

12.Sodišče prve stopnje je tako pravilno utemeljilo, da do odpravnine, ki jo je družba C. d.o.o. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z družbo C. d.o.o. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v družbi C. d.o.o. Iz ugotovljenih dejstev torej izhaja, da je bila z dogovorom med družbo C. d.o.o. in toženko ustanovljena pravica (dodatna odpravnina) v korist tožnika, kar utemeljuje uporabo prvega odstavka 126. člena OZ, na podlagi katerega tedaj, kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v korist tretjega, pridobi tretji lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega.

13.Pritožba navaja, da tožnik v zvezi z vtoževano terjatvijo ni zatrjeval obljube dejanja tretjega, ki bi mu jo dal direktor družbe C. d.o.o. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v sporu niso bila ugotovljena dejstva, ki bi utemeljevala presojo z vidika 130. člena OZ, ki ureja ta pravni institut. Tudi izpodbijana sodba ni oprta na to določbo, zato je nasprotno pritožbeno sklicevanje zmotno.

14.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Toženka v pritožbenem postopku ni uspela, zato krije sama svoje stroške tega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo je tožnik upravičen do povračila 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Zveza: